Ali izobražen duh zgolj idealizira tisto, kar mu nastane kot nekaj neposrednega? Ali njegov predmet doseže z gibanjem proti postajanje ali svojo dejanskost? Menim da se izobraženec ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak zgolj z idealizacijo subjektivne vednosti. Kajti če bi duh bil dejaven s ciljem, da realizira gibanje substance in postajanje istoimenskega, subjektivne vednosti ne bi idealiziral. Tako pa se omejuje na neposrednost, ki napove, da ni dejaven na način postajanja, ki predmetno substanco najprej razdvoji. Ko pa substanca ne doseže postajanja, je duh dejaven kot čisti jaz, ki podarja čisto vednost, s katero naznani, da je dejaven kot subjektivni jaz.
Izobražen duh daje prednost čisti vednosti kot jaz, kajti njegov cilj ni v tem, da izpelje gibanje in postajanje substance, ampak da uveljavi čisto vednost kot jaz. Tako čisti jaz zgolj nadaljuje samega sebe in ne premaga nasprotja zavesti, saj je ujet v pojavnost, s katero kaže, da mu ne gre za to, da realizira gibanje substance in njeno postajanje, ampak da realizira čisto vednost kot jaz. Ta določitev kaže, da odpravi zgolj jaz, ki je enostavna gotovost samega sebe. Jaz se pojavlja kot subjektivna vednost ali kot neko stanje empirične zavesti, s katero se dvigne na stališče čiste vednosti. Se pravi, duh nima za smoter izpeljati gibanje predmetne substance, ampak gibanje čistega jaza.
Ko se jaz dvigne na stališče čiste vednosti, je njegov svet zavedanje različnega sveta. Z gibanjem razuma ne nastane nič novega, zato izdeluje abstraktne predstave o čisti vednosti. Njegov produkt je čista vednost, torej neko početje zavesti, ki daje prednost subjektivni vednosti in gibanje razuma, ki poteka na površju. To je tista sodobna vzvišenost, ki ne poveličuje predmeta in gibanje substance, temveč čisto vednost kot jaz. Duh sebe ne izpolni, saj se ne ukvarja s predmetom in gibanjem substance, ampak z vzajemnim učinkovanjem čiste vednosti. Jaz je ujet v pojavni svet in nobenega sveta ne premaga. Čisti jaz povzdiguje zgolj kontinuiteto sebstva.
Izobražen duh menda povsod ponuja čisto vednost kot jaz. Čisti jaz se torej pojavlja kot enostavna gotovost samega sebe, kar ni nič drugega kot zavedanje sebe kot različnega sveta. Jaz si pač umišlja, da je tisto najdeno v sebi čista vednost, ki je njegov izgotovljeni svet. Tega zgolj odrine od sebe, kajti to je njegovo abstraktno vedenje, ki velja, čeprav ni doseglo postajanja. Ta duh torej podarja čisto vednost kot jaz, ki pa je le dojemajoče vedenje.
Čisti jaz poenostavlja svet na nekaj neposrednega in tisto, kar vrže čez in je nekaj, kar naj bo. V svetu onstran je dejaven, kakor da izvaja delovanje, ki nič ne spreminja. A v bistvu je to le igra abstraktnega razuma, ki to in ono zunanje poveže, da pokaže, na kaj vse se razume. Včasih izpelje kako najstvo, ki ga obogati z okoliščinami ali dodano čisto vednostjo. Tako da tisto, kar v njegovem svetu ne biva, to je realnost, katero prezira, kajti realnost in njeno dejanskost zastopa čista vednost kot jaz. Operira s čisto vednostjo kot jaz. Drugače rečeno, čisti jaz prikazuje svoj svet kot nekaj neposredno gotovega, ki je nespremenljivi svet, katerega razsežnost doseže v svetu onstran.
Početje čistega jaza ni nič drugega kot početje zavesti, ki se omejuje na subjektivno določenost jaza. Kajti ko gre za svet, ki vsebuje realnost in njej pripadajočo dejanskost, se čisti jaz ukvarja s svetom onstran. In to zaradi tega, ker je igra abstrakcij dosti bolj zanimiva kot realnost in njena dejanskost. Zakaj z igro abstrakcij, s katero upravlja razum, naredi zanimive predstave, ki pa niso vezane na realnost. Hočem reči, v svetu onstran izdeluje predstave o subjektivni vednosti.
O čistem jazu bi lahko govorili še in še, kajti njegov svet je čista vednost kot taka, ki ni vezana na noben temelj ali osnovo. Kar pove, da duh, ki svoj svet izdeluje na način čistega jaza, ni dejaven resno, saj beži pred realnostjo in njeno dejanskostjo. Namreč čisti jaz se pojavlja kot zavest, ki ima zagotovost po drugem jazu. Kar odkrije, da dejavnost čistega jaza ne proizvaja predmetni ali stvaren svet, ampak le igro abstrakcij, s katero idealizira subjektivno vednost.