Mi večkrat poklanjamo gotovo vsebino zavesti, s katero povzdignemo čisti jaz, ki povsod dobiva besedo. In potem je svet produkt čistega jaza, ki je nastal iz odtujenih misli, ki odsevajo, da je bil dejaven s smotrom, da pridela abstraktno stvar, s katero nekako udejanji tisto kvantitativno, ki je enostransko početje zavesti. To je izražen čisti jaz, ko se zavest drži proč od dojema in nastane neka končna vsebina. Čisti jaz daje videz, kot da ga objektivnost ne privlači, in to menda zaradi tega, ker ga tudi gibanje nečesa realnega ravno tako ne zanima niti toliko, da bi ga omenil. Lahko bi rekli, realnosti ne jemlje resno, ker je njegovo znanje dosti bolj pomembno kot realnost in njena dejanskost. Razen tega odseva nezadostni odnos do realnosti in njene dejanskosti tedaj, ko izgine v kak drugi svet in odkrito kaže, da se izgublja v možnih svetovih ali širjavi abstraktnega znanja. In to najbrž počenja zaradi tega, ker v abstraktnem svetu lažje udejanji samovoljna stališča in tudi pokaže, kaj pridela refleksijski razum, ko izpelje abstraktno spekulacijo, s katero se povzdigne v onostrani svet, kjer obstajajo možnosti tudi za to, da izrazi intelektualno nastrojenost čistega jaza. Zakaj tisto čez ali onstran je takoj bistroumno, ker ga oblikuje čisto početje refleksijskega razuma, ki izpelje momente v neko predstavo razločkov, ki pa ni nič drugega kot nekaj, kar je nastalo z abstrakcijo nedoločene biti. Rezultati, ki jih danes izžareva intelektualec v onostranem svetu, so izpeljani kot nekakšna vera v čisti uvid, s katero izpolni sebe kot razumnika. O tem pravzaprav veliko pove tedaj, ko se zbere kot intelektualec v teoretično razpravljanje, ki ga ustvari s pomočjo refleksijskega razuma in abstrahiranja. Njegov svet je namreč abstrakcija nečesa, kar naj bo in velja kot čista vednost jaza, ki je dejaven tako, da sebe izrazi z refleksijo in s smotrom, da nekako predstavi moč čistega jaza.
Da bi upodobil igro čistega jaza, ki je danes zelo popularna in dojeta kot igra intelektualca, sem oblikoval početje zavesti kot raznoliki pojavni svet, ki je določen skozi jaz. Človek bi naj sebe določal na sebi, a tega čisti jaz največkrat ne izdihava. Določanje je namreč človekov način, zakaj obči momenti so tisto drugo kot njegov svet ali dejanskost, ki je enostavni dojem. Omikani človek bi naj torej opustil gon in nagnjenje in bil dejaven tako, da je tisto obče določeno kot njegov dojem. Zakaj duh ni zgolj zavedanje raznolikega sveta ali vednost kot taka, temveč je gibanje in postajanje ter tako proti postajanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost ali dejanskost.
Intelektualec je najbrž prepričan, da svojo aktivnost izžareva kot ustvarjeni svet. Vendar pa njegov svet govori, da sveta ne ustvari, saj nasprotja ne postavi, ampak ga izrazi kot negacijo njega samega, ki je dejanskost. Tisto, kar je njegov svet, to je zgolj abstraktna čista stvar, ki ni predmet, ampak samo razkazovanje njegove intelektualne aktivnosti, v kateri nastopa kot tisti, ki čisto abstraktno stvar oblikuje in jo prikazuje kot končni svet, ki je svet čiste sebe vednosti. Ta namreč ni vzpostavljen na osnovi, ker je narejen kot zbir različnih predstav, ki sestavijo njegov svet v obliko abstraktne stvari. To je torej tisti čisti postopek intelektualca, ki odkriva, da izdeluje svoj svet kot nekdo, ki verjame, da je mogoče z odtujitvijo osebnosti ustvarjati svet. Zakaj njegova izražena moč je tisto, kar gre čez in je čista stvar, ki ni dosegla svoje določenosti, je pa izrazila navdušenje čistega jaza. To pa seveda ni predmetna stvar, ki vsebuje realnost in je v svojem nasprotju razvejana dejanskost substance, ki je dosegla svojo določenost v osnovi, ampak je le ekstaza početja zavesti. Zakaj abstraktna stvar ne izvira iz nobene postavljene osnove, ampak je sestavljena kot zbir različnih predstav. To odkrije, da intelektualec ni dejaven kot duh, ki predmet posreduje in ga v temelju vzpostavi na način postajanja, ampak je dejaven kot nekdo, ki gibanje nastajajočega vedenja in postajanju substance ne upošteva. Tista abstraktna stvar namreč ni nič drugega kot prikaz tega, kako čisti jaz izžareva lastno subjektivnost v obliki čistega uvida. Ta je tisto koristno, ki izžareva gotovost samega sebe. To pa je inteligenca, ki sveta ne ustvari, ampak ga izžareva kot odtujeno sebstvo.