Vprašanje je, kako premagati neposredno končnost in jo postaviti v razmerje do neskončnosti. Kako tisto abstraktno neposrednost odpraviti in jo v proti postajanju ali neskončnosti določiti. Ali, kako končnost doseže neskončnost ali drugo, ki je sebi enakost. Duh se danes zadovolji s tem, da hvali končnost, tj. abstrakcijo neposrednega bivanja, ki ne preide v svojo negacijo in ne doseže postajanja. Kajti nekaj, kar je abstraktno in je le po možnosti, mora preiti v svoje drugo. Poglejte naravo in videli boste, da sebe odpravi z gibanjem in da proizvaja sebi enakost. Duh pa, in to povsod odseva, se drži neposrednosti ali abstraktne občosti, tisto drugo pa prezre, ne glede na to, da mu narava odseva, da je drugo bistvo kot svet. In tega ne uvidi niti tedaj, ko povzdiguje svoje abstraktno vedenje in ga izrazi kot končnost, drugo pa kaže kot svet onstran ali kot lastno subjektivnost.
Duh naj ne bi obstal v abstraktni neposrednosti in povzdigoval subjektivni jaz, ki odmetava abstraktno vedenje in hvali abstraktno sebstvo. Cilj duha bi naj bil, da svoje vedenje postavi kot predmet, saj le tako odseva, da se ukvarja z gibanjem predmetne substance in njenim postajanjem. Zakaj edino na ta način svoje vedenje, ki je abstraktno sebstvo, odpravi v obliko postajanja. Kajti ko svojega vedenja ne posreduje in določi kot predmet, ga enostavno nadaljuje in ga v njegovi osnovi ali postajanju ne določi. Njegov predmet ni nič drugega kot oblika abstraktnega vedenja ali abstraktna občost v razločkih, ki jih naredi razum. Na ta način predmetna substanca ne doseže svoje določenosti v proti postajanja, kajti duh obstane v abstraktni končnosti ali neposrednosti.
Duh je danes dejaven pomanjkljivo ali tako, da pridela nasprotje gotovosti samega sebe, ki bi naj bil razloček stvari, ki pa ni noben razloček. Tako pridobi le sprevrnjeno abstraktno občost, kar sta dva različna svetova, katerih nasprotna stran je le spremenjena. To je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, jaz sem jaz, ki je čista gotovost njega samega. Jaz, ki je predmet, zares ni predmet, kajti nasprotje ni drugo samega sebe, ampak je dejanskost kot abstraktno obče. Z njim si zagotovi samega sebe in tako tudi predmet, ki ni nič drugega kot gotovost njega samega. To je izražena zavest duha, ki ga ne zanima razmerje končnega in neskončnega, ampak odsvojitev moči, zakaj moč je njegova resnica kot vedenje samo.
Končno, ki je predmet, ne doseže svoje neskončnosti ali Drugo samega sebe, če ni posredovana in odpravljena na način postajanja substance. Potemtakem bi naj neposredna končnost dosegla svoje Drugo ali neskončnost, kajti tako zaživi skozi gibanje in kot živa substanca doseže razdvajanje. Na ta način substanca izpolni Drugo nje same v načinu logične sovisnosti, kar je dovršena razdvojitev substance v dva ekstrema, ki sta končnost in neskončnost. To je torej način, da neposrednost, ki je abstraktna končnost, doseže drugo samega sebe ali svojo dejanskost kot neskončnost.
Ko torej duh odigra igro z abstraktnim vedenjem in v samem začetku vedenja ne posreduje in postavi kot predmet, se ukvarja z neposrednostjo ali z abstraktnim vedenjem, ki ga enostavno nadaljuje in širi dokler gre. S takšno dejavnostjo duh zagotavlja, da je njegovo vedenje nekakšen abstraktni svet, ki v svoji osnovi ni določen, kajti ni dosegel Drugo samega sebe. To razodeva, da duh predmet predstavi v obliki abstraktnega vedenja, ne pa kot predmet, ki ima lastno življenje in zato tudi gibanje substance v sebi, v katerem substanca sebe posreduje s seboj in je v proti postajanju prav tisto, kar je v svoji neposrednosti. Predmet razdvojen v svoji osnovi je na ta način določen tako, da substanca doseže Drugo same sebe, ki je dejansko bistvo razvejano v njene obče momente.
Neposredna končnost je abstraktno sebstvo, ki ga je nujno posredovati, kajti subjektivni jaz grozi, da bo na hitro odpravil končnost v neko drugo obliko ali nasprotje. Namreč, čisti jaz je vedno pripravljen izpeljati osebno nastrojenost in delovati po nareku razuma. Kar pomeni, da duh ni dejaven v načinu gibanja substance in postajanja. Zaenkrat tega ne izžareva, saj daje besedo čistemu jazu, ki povzdiguje subjektivno naravnanost, abstraktno obče in tisto, kar je neko prazno vedenje.