Nenavadno je, da izobraženstvo nima predstavnikov, ki bi zaznavali, kaj v svojem nasprotju izobraženstvo dejansko formira in koliko učinkovin pridela. Zanimivo je, da izobraženstvo kopiči znanje in ga posreduje, da pa ob tem ne izreče nobene kritične misli o svoji dejavnosti. Želim reči, izobraženstvo ne naredi ničesar za to, da bi izreklo kako kritično misel o svojih rezultatih. Ves čas podarja abstraktno vedenje, s katerim kot da je mogoče izdelovati objektivno gibanje in pojem reči. V bistvu je abstraktno vedenje gotovost in resnica izobraženstva, s katero izreka jaz sem jaz. Zato je še toliko bolj nenavadno, da izobraženstvo ne izžareva nobenega interesa do nastajajočega vedenja in predmetnega elementa, s katerim je edino mogoče vzpostaviti absolutno vedenje. Nenavadno pa je tudi to, da izobraženstva ne zanima postavljen odnos do samega sebe, gibanje predmetne substance in odsvojitev, s katero vzpostavi svoj čisti dojem. Izobraženstvo daje videz, kot da to, kar izžareva, ni mogoče izboljšati, če pa že, potem samo z dodajanjem novih oblik abstraktnega vedenja. Ni kaj, izobraženstvo je zgleda zadovoljno s tistim, kar pridela kot svoj produkt in je gotovost dolžnosti. Lahko bi rekli, izobraženstvo je aktivno, vendar izvaja gibanje v mejah čistega vedenja kot abstraktne neposrednosti, ki pozitivno odseva samo izobrazbo.
Človek je zavedanje brezmejno različnega sveta. Zaradi tega se subjektivna vednost kaže kot samovoljno stališče, ki je v celoti odvečno. Moč duha je treba razumeti kot stopnje osvobajanja ali tako, da se duh ohranja v razmerju do drugega. Zakaj določitev, da je čisto vedenje jaz, to ni nič objektivnega in v sebi čvrstega.
Sicer pa mi, ki tu in tam spremljamo aktivnosti izobraženstva v medijih, v katerih izobraženstvo kaže svoje sposobnosti v oblikah abstraktnega vedenja, ugotavljamo, da se z abstraktnim vedenjem ne da priti dalje od neposrednosti. Tako da tistemu duhu, ki prisluhne kaki predstavitvi abstraktnega vedenja, takoj postane jasno, da izobraženstvo v svoji predstavitvi predstavlja samo svoje čisto sebstvo, ki pa ni nič drugega kot enakost sebstva s seboj. Namreč, izobraženstvo svojega napredovanja od pogojenega do pogojenega ne preseže. Še več, tisto abstraktno vedenje je le neka podoba prepričanja, da jaz v svoji zavesti najdem izdelano vsebino predmeta.
Tisto torej, kar ovrednoti izobraženstvo, to je čisto sebstvo zavesti ali neposredna gotovost, ki se jo izobraženstvo razširja v mnoge abstraktne oblike. In to vse z ciljem, da se predstavi formalna moč izobraženstva. To je pravzaprav tista določenost, ki odkrije, da izobraženstvo zaenkrat v spoznavanju nastajajočega vedenja ne vidi napredovanja. Zato ni čudno, če se izobraženstvo modelira v oblike odtujenega abstraktnega vedenja, s katerim je izraženo le neko nasprotje. V njem najdemo abstraktne svetove, ki pa so zgolj oblike enakosti sebstva s seboj. To je pravzaprav tisti plehki idealizem, s katerim je dosežena neposrednost ali nasprotje, ki pa je zgolj oblika čistega sebestva zavesti, ki je pozitivnost, s katero izobraženstvo izžareva med drugim tudi svoj odnos do nastajajočega vedenja. Namreč, tisto zaobjemajoče čisto sebstvo izraža tudi to, da se duh drži stran od dojema in nujnosti.