Izobraženstvo in čista vednost, ki je povsem abstraktna

Written by Jože Požar on 5 junija, 2016 – 6:00 dop -

         Nenavadno je, da izobraženstvo nima predstavnikov, ki bi zaznavali, kaj v svojem nasprotju izobraženstvo dejansko formira in koliko učinkovin pridela. Zanimivo je, da izobraženstvo kopiči znanje in ga posreduje, da pa ob tem ne izreče nobene kritične misli o svoji dejavnosti. Želim reči, izobraženstvo ne naredi ničesar za to, da bi izreklo kako kritično misel o svojih rezultatih. Ves čas podarja abstraktno vedenje, s katerim kot da je mogoče izdelovati objektivno gibanje in pojem reči. V bistvu je abstraktno vedenje gotovost in resnica izobraženstva, s katero izreka jaz sem jaz. Zato je še toliko bolj nenavadno, da izobraženstvo ne izžareva nobenega interesa do nastajajočega vedenja in predmetnega elementa, s katerim je edino mogoče vzpostaviti absolutno vedenje. Nenavadno pa je tudi to, da izobraženstva ne zanima postavljen odnos do samega sebe, gibanje predmetne substance in odsvojitev, s katero vzpostavi svoj čisti dojem. Izobraženstvo daje videz, kot da to, kar izžareva, ni mogoče izboljšati, če pa že, potem samo z dodajanjem novih oblik abstraktnega vedenja. Ni kaj, izobraženstvo je zgleda zadovoljno s tistim, kar pridela kot svoj produkt in je gotovost dolžnosti. Lahko bi rekli, izobraženstvo je aktivno, vendar izvaja gibanje v mejah čistega vedenja kot abstraktne neposrednosti, ki pozitivno odseva samo izobrazbo.
 
106-esej

Človek je zavedanje brezmejno različnega sveta. Zaradi tega se subjektivna vednost kaže kot samovoljno stališče, ki je v celoti odvečno. Moč duha je treba razumeti kot stopnje osvobajanja ali tako, da se duh ohranja v razmerju do drugega. Zakaj določitev, da je čisto vedenje jaz, to ni nič objektivnega in v sebi čvrstega.
 
         Sicer pa mi, ki tu in tam spremljamo aktivnosti izobraženstva v medijih, v katerih izobraženstvo kaže svoje sposobnosti v oblikah abstraktnega vedenja, ugotavljamo, da se z abstraktnim vedenjem ne da priti dalje od neposrednosti. Tako da tistemu duhu, ki prisluhne kaki predstavitvi abstraktnega vedenja, takoj postane jasno, da izobraženstvo v svoji predstavitvi predstavlja samo svoje čisto sebstvo, ki pa ni nič drugega kot enakost sebstva s seboj. Namreč, izobraženstvo svojega napredovanja od pogojenega do pogojenega ne preseže. Še več, tisto abstraktno vedenje je le neka podoba prepričanja, da jaz v svoji zavesti najdem izdelano vsebino predmeta.

         Tisto torej, kar ovrednoti izobraženstvo, to je čisto sebstvo zavesti ali neposredna gotovost, ki se jo izobraženstvo razširja v mnoge abstraktne oblike. In to vse z ciljem, da se predstavi formalna moč izobraženstva. To je pravzaprav tista določenost, ki odkrije, da izobraženstvo zaenkrat v spoznavanju nastajajočega vedenja ne vidi napredovanja. Zato ni čudno, če se izobraženstvo modelira v oblike odtujenega abstraktnega vedenja, s katerim je izraženo le neko nasprotje. V njem najdemo abstraktne svetove, ki pa so zgolj oblike enakosti sebstva s seboj. To je pravzaprav tisti plehki idealizem, s katerim je dosežena neposrednost ali nasprotje, ki pa je zgolj oblika čistega sebestva zavesti, ki je pozitivnost, s katero izobraženstvo izžareva med drugim tudi svoj odnos do nastajajočega vedenja. Namreč, tisto zaobjemajoče čisto sebstvo izraža tudi to, da se duh drži stran od dojema in nujnosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izobraženstvo in čista vednost, ki je povsem abstraktna

Sorry, comments for this entry are closed at this time.