Nepretrganost svojega znanja! To je čista sebe vednost ali abstrakcija znanja, ki jo podarja kot pojavni svet in širi v obliko odtujitve osebnosti, kar pove, da je njegov svet negativno njega. Jaz je zavedanje raznolikega sveta, to pa je gotovost samega sebe. Iz tega sledi, da brani neposredno znanje, ki pa ni predmetni svet ali svet, ki bi bil v osnovi določen in bi prehajal v drugo samega sebe. Cilj duha ni v tem, da izpelje svobodo svojega znanja. Zakaj končnost ne prehaja v neskončnost, pa je jasno, da določenosti sveta ne doseže. To napove, da ima veljavo sebstvo, ki je abstraktno.
Izobražen duh je zadovoljen z neposrednim znanjem. Tega lahko zunanje poveže in olepša s kako dodano izpeljavo. Zakaj ta svet ne drži v sebi nobenega bistva. Ob tem naj omenim tudi to, da gibanje predmetne substance in postajanja ne upošteva. Bolj kot gibanje ga pritegnejo razločki in refleksija razuma, ki naredi svet bolj zanimiv. Zakaj izobražen duh je menda prepričan, da je abstraktno znanje, ki ga širi in pojasnjuje, dejanski svet, ne glede na to, da sveta ni posredoval in vzpostavil kot proti postajanje substance. Navadil se je, da z igro abstrakcij pridela kak svet onstran, ki eksistira in se ne vrne v sebe. To je svet domiselnega razumnika, ki brani lasten svet in dejavnost čistega jaza, ki zna odigrati domiselni in nejasen svet. Čista sebe vednost je njegov produkt, ki mu podarja svojeglav svet, ki ga odtuji in iz njega naredi kako nasprotje ali abstrakcijo mogočega.
Izobražen duh brani svoje znanje in tako preslikavanje znanja v abstraktno obliko. Tisto neposredno znanje postane nasprotje in je gotovost samega sebe. To je svet, v katerem zaznava pretvorbo svojega znanja v abstraktno obliko. V tem svetu dobita besedo razum, čisti jaz in izpelje početje zavesti. To je neka nastala vsebina, ki jo je mogoče širiti, kajti je kontinuiteta abstraktnega znanja; svet po možnosti, ki je nadaljevanje zavestne individualnosti. Izobražen duh se drži znanja, kajti le tako idealizira lastno prepričanje in izobrazbo. Ob tem naj omenim tudi to, da sebe ne izpolni kot duha, ki se postavi kot predmet. Odsvojitev ga ne zanima, kajti čisti jaz in razum sta sposobna svet predočati miselno ali ga izpolniti iz sebe.
Izobražen duh je danes dejaven kot čisti jaz in torej ne v načinu posredovanja in proti postajanja substance. Zavest je jaz, neki tale, ki ima gotovost po jazu. Tole je bit, ki je hkrati jaz. Tisto drugo kot jaz je njegov predmet, to pa je gotovost samega sebe. To ni objektiven svet, ampak čista sebe vednost, s katero obrani svoje znanje. Njegov svet je subjektivna pojavnost ali tisto, kar idealizira in je izražen, jaz sem jaz. Od tukaj samovoljna stališča in svet, ki je, ne da je v proti postajanju dejanski svet. Izobražen duh demonstrira gibanje razuma in pojasnjevanje, ki obvezno sledi. S pojasnjevanjem strastno izrazi sebe in tisto, kar brani. To pa je njegovo vedenje, ki omogoča čistemu jazu izraziti še kaj več. Čisti jaz brani neposredno znanje in prav tako svet, ki gre čez. Brez sveta onstran ne bi bil na dobrem glasu kot sicer je, kajti ravno tisto onstran ga dela nevsakdanjega.
Da bi miselno napredovanje obranil in bil povsod dobrodošel, povzdigne kak tule in zdajle, ki sta enostavno obče. Tu in tam kak svet posreduje, vendar ta razpade v razločke, ki predstavljajo čisti uvid. To je dejavnost, ko brani čisto sebe vednost in hkrati uveljavlja iznajdljivost. Tisto, kar ga spremlja, to je vednost kot taka. Ta je sicer abstraktna, vendar ima svojo vrednost, ker je uporabna in jo je mogoče širiti na mnoge kategorije. Tako pridela mogoč svet ali negativno njega, ki ga odpravi s smotrom, da olepša lastno spretnost, ki je izražena moč nad slikami in predstavami. Dejaven je tudi tako, da vedenje odtuji v nasprotje, kar je abstrakcija ali primerna dejanskost. Ob tem naj podčrtam, da njegovo vedenje postane predmet, ki pa ni resničen predmet, ker je zgolj gotovost njega samega. To stremi reči, da je predmet njegovo vedenje ali oblikovana čista sebe vednost, ki jo vsepovsod brani, ker je odločen, da je čista sebe vednost resničen svet. Zato tudi zastopa objektivno izpolnjenost predmeta, ki pa to ni, kajti predmeta ne posreduje in vzpostavi v njegovi osnovi. Skratka, odloča se iz sebe in je izraženo sebstvo kot čisto početje zavesti v sebi. To pa je vzajemno učinkovanje zavesti s seboj.