Kot je mogoče zaznati, duh vedenja ne pretresa, ker je menda prepričan, da to ni potrebno. Svoje vedenje oblikuje v predstave, v katerih je predmet pojava; in to ne glede na to, da vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo. Sicer pa vedenje posega po nečem drugem in ostaja celo pri samem sebi, namesto da bi bilo pri stvari. Obnaša se kot da ima veljavo povsod tam, kjer navduši in sebe napoveduje. Pri tem pa je mogoče zaznati, da se vedenje pojavlja kot nekakšna avtoriteta, ki velja in zato ni mogoče vplivati na njena določila. A stvar je v tem, da je duh dejaven v načinu navajenega obnašanja vedenja in da vedenja ne dojema iz postajanja substance in njenega gibanja. To pomeni, da predmeta ne vzpostavi in ga ne izpelje v obliko sebi enakosti ali proti postajanja, v katerem predmetna substanca doseže drugo ali nasprotje, ki je njena dejanskost.
Duh je danes dejaven pomanjkljivo, saj vedenje in predmet vedenja dojema kot nekaj istega. Tako seveda ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da vedenje nastopa v imenu predmeta. Se pravi tisto, kar je neposrednost, to ni predmetna substanca, ki bi prešla v drugo nje same, ampak je pojavna oblika vedenja. To pa je oblika neposrednosti, ki pa seveda ne preide v svojo dejanskost ali nasprotje, kajti neposredno vedenje velja za resnično.
Predmet je neposredno vedenje in tako čisto od individualnosti prežet ni predmet, kajti zavest je popolnoma zaprta vase in se do dejanskosti obnaša ravnodušno. To je torej predmet, ki je v lastno individualnost v sebi neki dovršeni svet. Filozof Hegel zapiše: »v njeno vedočo voljo se je potegnila nazaj vsa predmetnost in svet«. Duh ve svojo svobodo in ravno to njegovo vedenje svobode je edina vsebina. Se pravi dejanskost je njegovo vedenje, ki je v predstavi postalo enako svoji resnici, ki je vedenje samo. Potemtakem je njegov predmet gotovost njega samega, kajti neposrednost je njegova dejanskost, ki je bit sploh. To je torej predmet, ki ni dosegel svoje dejanskosti v proti postajanju, kajti je le pojavna oblika vedenja.
Kaj potem duh pridela, če predmetna substanca ne doseže drugo nje same? Potem pač njegovo vedenje nastopa v imenu substance. Predmet vedenja ni resničen predmet, ampak je zgolj pojavno vedenje, ki ga je mogoče prosto širiti. Duh se ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, kajti od sebe odriva svoje abstraktno vedenje ali gotovo vsebino zavesti, ki je enostranska abstrakcija. To pa ni resnični predmet, ki doseže odnos s seboj v proti postajanju, ampak je le predstavljena abstraktna oblika vedenja. Drugače rečeno, to je tisto početje zavesti, ko je zavest dejavna s ciljem, da svoje vedenje predstavi v primerni obliki in da uživa viharno vrenje svojega vedenja.
Dejavni duh, ki abstraktno vedenje izrazi v neki obliki, podarja le neposredno vedenje in je kot zavest pojavljanje duha. Ta duh namreč hvali obliko abstraktnega vedenja, pri tem pa se ne zaveda, da ima predmetna substanca svoje življenje v lastnem gibanju in postajanju. Celo več, duh se napravlja kot da njegovo vedenje velja za resnično, pa zato ni čudno, da vedenje nastopa v imenu predmetne substance. In to ne glede na to, da realnosti ne odpravi na način negacije in da substanca ne doseže svoje dejanskosti. Namreč, ni jih malo tistih ljubiteljev vedenja, ki svoje vedenje predstavijo kot resnično vedenje, pri tem pa pozabljajo, da vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi proti postajanje ali mejo, v kateri doseže svojo določenost. To je tista nujnost, ko predmetna substanca doseže svojo dejanskost in je v razdvajanju oblika substance, ki je dosegla drugo same sebe ali svojo sebi enakost. Kajti to je osnova, ki pove, da je predmetna substanca v svoji sebi enakosti dosegla določenost in tako dejanski svet razvejan v obče momente. Obči momenti so namreč tisti, ki povedo, da je predmetna substanca po svoji notrini dosegla drugi ekstrem ali dejanskost v elementu vedenja.
Duh velikokrat realizira svoje vedenje tako, da je substanca njegovo vedenje, zato resničnost predmeta ni nič drugega kot njegovo vedenje. Sicer pa ima navajeno obnašanje vedenja veljavo, kajti ko sta vedenje in predmet vedenja isto, je substanca njegovo vedenje, kar je čista gotovost njega samega.