Ali je v naši državi svoboda sebi predmetna? Menim da ni, pa je tisto, kar politiki realizirajo, zgolj njihov subjektivni interes. Rečeno drugače, ker svobode ne realizirajo na predmetni način, so dejavni površno ali tako, kot so to počenjali razposajeni komunisti. Ti so namreč hvalili svoj interes, predmeta pa ne. Zaradi tega je nujno, da je danes svoboda v državi sebi predmetna in da politiki opustijo strankarski interes in začnejo delovati svobodno. Kajti ko uveljavljajo zgolj interes, ima besedo subjektivna volja in samovolja, ki realizira samo interes, ki pa ne doseže svoje dejanskosti. To je znamenje, da politiki niso dejavni s ciljem, da izpolnijo svobodo v načinu posredovanja predmetne substance, kajti le tako je svoboda sebi predmetna, realnost pa doseže svojo dejanskost.
Poudarimo, politik danes ni dejaven svobodno, ampak v pomenu nečesa, kar ni predmet, ampak nekaj, kar ni stopilo s seboj v odnos. Naj spomnim, duh ljudstva ni volil politika zato, da realizira strankarski interes, ampak s ciljem, da je svoboda sebi predmetna in posredovana v načinu določanja. Kajti ko gre za svobodo v državi, je predmetna substanca tista, ki jo je nujno posredovati in dojeti, kot ji gre po njenem gibanju in postajanju. To hoče reči, ko interes politika ni noben določen predmet, je svoboda ponižana na interes. Delovati tako, da ne upoštevaš svobode, enostavno ne gre, kajti svoboda je substanca duha in sestoji »v stalni negaciji tega, kar grozi odpraviti svobodo«. Pa je povzdigovanje interesa brezpredmetno delovanje, ki ne upošteva volje duha ljudstva.
Ko predmet ni določen in politik uveljavlja subjektivni interes, uresničuje svoj smoter, kajti njegova svoboda je določena kot nekaj, kar je le gibanje čistega jaza. Predmet je neki tale kot jaz in tole kot abstraktni jaz. Politik ima gotovost po jazu, zato njegova čista stvar ni nič drugega kot izražen interes. Drugače rečeno, predmet politika je enostavni jaz, ki pa ni resničen predmet, saj izraža le individualno prepričanje. Razen tega na stvari ne nastane nič novega, kajti politiku gre za prikaz lastnega uvida, v katerem najdemo abstraktno dejanskost. Politik zasleduje le početje zavesti, ki je predstava interesa ali nečesa, kar naj bo. Tako sporoča, da ga ne zanima predmetna realnost in njej pripadajoča dejanskost.
Tisto torej, kar je neko brezpredmetno početje politika, to ni nič drugega kot izražena subjektivnost, saj politik ni dejaven svobodno. Zato je izpeljevanje abstrakcije jaza nekakšno gnanje zavesti, ki se oklepa interesa, pri tem pa pozablja, da uveljavlja zgolj svojo subjektivno nastrojenost in samovoljo, občo voljo pa pušča ob strani. In ne le to, politik, ki ne proizvaja enotnost objektivne volje in obče volje, ni dejaven v interesu žive svobode in čistega dojema. To nam pove, da je nujno politika opomniti, da ni bil voljen v parlament zaradi svojih in strankarskih interesov, temveč s ciljem, da udejanja svobodo, ki je sebi predmetna. Rečeno še drugače, svoboda je tista, ki jo je nujno pozitivno realizirati v parlamentu. Namreč, ko svoboda ni sebi predmetna, se politik obnaša nesvobodno in svoje naloge ne izpolni tako, kot to izraža obča volja duha ljudstva.
Kot je mogoče v naši državi zaznavati, svoboda ni sebi predmetna, ampak je izražena v načinu subjektivne nastrojenosti, ki pravzaprav odkriva, da politik ne dojema svobode iz postajanja predmetne substance, ampak po svoje in zato v deležnosti tistega, kar zagovarja njegova stranka. To pa je obnašanje politika, ki ni dejaven v načinu posredovanja predmetne substance, ampak s smotrom, da uveljavi vladavino interesa. Hočem reči, nepredmetno obnašanje politika odkriva, da ni dejaven v korist duha ljudstva, ampak z nagnjenjem, da uveljavi moč resnice v jazu. To pa ni delovanje, ki ga odobrava duh ljudstva, ta namreč zagovarja svobodo, ki je določena z dojemom.
Naj spomnim, komunisti so uveljavljali subjektivno nastrojenost, da izpeljejo abstraktno moč jaza. Ta obče volje ne spoštuje, kajti pomembno je samo to, da izrazi svojo subjektivno prepričanost. In to samovoljo še danes v naši državi izžareva nenačelen čisti jaz komunista, ki uveljavlja skozi napisane govore samovoljo, ki ni nič drugega kot gotovost samega sebe.