Najbrž je razumljivo, da je čista vednost kot taka abstraktna; abstraktna je, ker predmet ne doseže svoje dejanskosti. Zato je predmet, ki ni posredovan in ga mišljenje ni vzpostavilo v obliki proti postajanja substance, abstrakcija nedoločene biti. Predmet ne eksistira v popolni obliki, ker mu ne pripada dejanskost. Kar odkrije, da predmet ni dosegel drugo-biti ali proti postajanja. Drugače rečeno, abstrakcija nedoločene biti ni objektivnost, ampak neposrednost, ki ni dosegla dejanskosti.
Kadar duh hvali abstrakcijo nedoločene biti, hkrati izrazi, da predmet ni dosegel določenosti, ker realnost ni posredovana in vzpostavljena kot dejanska oblika realnosti. Pomanjkljiva aktivnost duha ne vzpostavi dejanske realnosti, ker je ne posreduje in zato drugo-biti ne doseže. Tako duh odseva, da abstrakcija nedoločene biti ne nosi v sebi bistva, kajti realnost ni bila vzpostavljena s ciljem da doseže svojo dejanskost v obliki proti postajanja ali razvejanih občih momentov.
Ko je duh dejaven brez cilja ali tako, da izpelje predstavo predmeta, potem predmetna dejanskost ni vzpostavljena. Zavest ne razvije predmetne substance v obliko proti postajanja, v kateri realnost doseže svojo dejanskost. Duh je zadovoljen z abstrakcijo nedoločene biti in tistim, kar sprevrže v nasprotje. Potemtakem ni dejaven s ciljem, da predmetna realnost doseže proti postajanje, ki je tisto sebi enako ali dejanskost. Pred seboj ima zgolj predstavo predmeta, ki sicer eksistira, vendar ne v obliki proti postajanja, s katerim substanca doseže drugo nje same ali svojo dejanskost.
Duh prikazuje svojo omikanost tako, da je primerna dejanskosti. Zato je čista vednost kot taka povsod hvaljena, čeprav je povsem abstraktna. Vsebina predmeta postane gotovost samega sebe, ki je koristno, kar ustreza abstraktnemu razumu. In potem je tisto, kar je določeno kot abstraktna stvar, kategorija ali vnanjska neposrednost, ki je pravzaprav odtujena osebnost. To so oblikovane duhovne moči kot nedosledni svet, katerega nadaljevanje je ločeno nasprotje, ki je svet onstran. Oblikovana sta dva svetova, ki sta med seboj ločena. In tako je omika predstavljena moč kot primeren svet dejanskosti.
Abstrakcija nedoločene biti sporoča, da duh ne upošteva posredovanja in da sam sebe goljufa. Namreč abstrakcija odkrito odseva, da ne spoštuje logične sovisnosti, v kateri ena stran ustreza drugi. Ob tem naj omenim, da je danes na ta način dejaven duh, ki najbrž verjame, da svet ni nič drugega kot igra abstrakcij in gibanje razuma. In to igro abstraktnega razuma uveljavlja zlasti tedaj, ko predmet ne doseže proti postajanja. Kar pogosto nazorno odseva takrat, ko je dejaven tako kot mu narekuje razum; potemtakem ga dejanski svet kot oblika posredovane predmetne realnost ne zanima.
Duh hvali pojavni svet, ki ga pridela čisti jaz in razum z igro abstrakcij. Tako da tisto, kar je abstrakcija nedoločene biti, to je nedosledni svet, ki ga obogati in širi s predstavami. Na ta način si samega sebe zagotovi, saj od sebe odrine prav tisto, kar je nedoločena bit. Lahko bi rekli, duh ni dejaven s smotrom, da predmet razvije v njegovi osnovi. Namesto da ustvari in vzpostavi predmet v njegovi osnovi, izpelje samo abstrakcijo biti, ki jo hvali abstraktni razum. Ob tem naj omenim tudi to, da razum z igro abstrakcij pridela tudi kak nasprotni svet. Tako si daje možnost, da izpelje dejavno zavest, ki to in ono počenja in oblikuje pojavni svet ali tisto, kar velja; kajti to je svet, ki ga pridela s smotrom, da pokaže, da se razum spozna na svetove in igro abstrakcij. To je dejavni duh, ki oblikuje in združuje različne svetove in je povsod hvaljen. Zakaj danes je pomembno zlasti to, da pridela abstrakcijo realnosti in tisto, kar gre čez in je neko nasprotje. To pa je svet, v katerega je prešla nedoločena bit. O tem govorijo združeni svetovi ali predmet brez lastnosti, ki je danes občudovan, ker ne gre za določen predmetni svet, ampak za izgotovljen svet, ki ga je mogoče širiti v neskončnost in tudi spreminjati po želji. Pa ni čudno, da duh v svoji dejavnosti doseže samo predmetno raztrganost ali tisto, kar je abstrakcija nedoločene biti ali produkt abstraktnega razuma.