Tu je zdaj čas, ko bi naj izobražen duh začel dojemati, da z opisovanjem in golim vedenjem ni mogoče delovati v interesu stvari. Hočem reči, duh bi naj bil dejaven s smotrom in v interesu stvari ter v načinu postajanja, v katerem je svet na sebi določen. Zakaj tisto, kar danes duh izpelje in je svet kot tak, ni izpeljan čisti pojem stvari, ampak zgolj nedoločen svet, ki izpoveduje, da si duh krajša pot in da ni dejaven s principom. Zato je tisto, kar ponuja kot svet, le njegova stvar, torej nekaj, kar je svet sebi odtujenega duha. Ta svet nam odkrije, da duh ni dejaven v načinu, ampak tako, kakor to odseva navajeno obnašanje vedenja. Pa je idealiteta njegove stvari, ki mu nastane s pomočjo kombinatorike vedenja, nekakšna od individualnosti prežeta realnost, ki pa ni resnična stvar. Kajti da bi duh kaj resničnega ustvaril, mora biti svet na sebi določen in ustvarjen, se pravi drugo-biten in razločen, zakaj le tako je duh dejaven na način logične sovisnosti in postajanja.
Poglejte si kak produkt izobraženega duha in videli boste, da v njem manjka drugo-bit stvari; tisto, kar podarja, to je le njegova stvar, ki obstaja kot nekaj, kar je zunanje združeval in je zato zgolj svet po možnosti ali abstraktnih predstavah. To pa ni noben določen svet, nič določno postavljenega kot nekaj enega, ampak zgolj svet kot njegova stvar. Torej svet, ki se nadaljuje v druge svetove in zunanje združi v abstraktno podobo. Pa je tisto, kar se prikazuje kot njegova stvar, le zbir kategorij, ki eksistirajo ena poleg druge in se med seboj zunanje poljubno vežejo. Lahko bi rekli, izobražen duh, ki je dejaven zunanje, torej zunaj logične sovisnosti, podarja le svet kot njegovo stvar, ki ni absolutna stvar. Pri tem pa je mogoče zaznati tudi to, da svet, ki mu nastane kot abstraktno in enostavno samoprisebstvo, ni absolutna subjektivnost v kateri substanca doseže svoje postajanje.
Če bo duh poklanjal samo svet kot njegovo stvar, potem bo to zgodba o izobraženem duhu, ki sicer nekako izpolni svojo zavest, ne doseže pa izpolnitve duhovnega bistva. Tisto namreč, kar danes podarja kot svet, ni nobena sebienakost, niti ni nič takega, kar bi bila izpolnjena vsebinska stvar ali bivanje substance v njenem postajanju. Pa je jasno, da mora duh narediti korak nazaj v sebe, če želi, da bo dejaven bolj natančno in v interesu stvari. Zakaj to, kar je svet kot njegova stvar, to je enostavno sebstvo, s katerim izpelje nedejansko brezsilno sebstvo ali prikazen vedenja.
Zgodba o izobraženem duhu in nastajanju sveta je zgodba o njegovi stvari, ki jo udejanji kot abstraktno občost, ki ne doseže svoje izpolnitve. Na ta način izobražen duh pravzaprav utrjuje zgodbo o moči njegovega abstraktnega vedenja, v kateri nastopa kot tisti, ki ne spoštuje logične sovisnosti in postajanje čistega pojma v elementu vedenja. Sicer pa zgodba govori tudi o tem, da duh še ni prišel do spoznanja, da njegova odsvojitev spada v zgodbo o nastajanju sveta. Zakaj o tem največ izrazi prav njegova stvar, ki mu nastane s kombinatoriko vedenja in iznajdljivostjo. Pa verjetno od tukaj toliko tistega poudarjanja in izpostavljanja raziskovanja, s katerim prideluje zgodbe o njegovi stvari.
No, je pa tu še ena zgodba, ki jo izpoveduje politik, ki pravi, da je zadovoljen s seboj in svetom, ki ga pridela kot svet brez lastnosti. Njegov svet namreč govori o tem, da ga svet kot določen na sebi sploh ne prevzame. Tako politik sporoča, da ni dejaven v interesu določnega sveta in obče ideje, ampak v interesu idealiziranja njegove stvari.