Na obzorju vidim razvlečeni hrib, ki ga oblikujejo njive, travnate površine, drevje in hiše. Do tja seže moj pogled, v katerega je zajet tudi spopad sivih vran, ki uprizarjajo drzno letenje nad streho tovarne, ki je nekakšno igrišče neizkušenih vran.
Sedim na balkonu in upam, da me kakšna misel zadene in požene v gibanje. Kdaj pa kdaj so trenutki in so tudi minute, ko se zdi, da se je čas zaustavil. Takrat se prepuščam gledišču oči, ob tem pa čakam, da me notranji glas pokliče. In zares, štirinajst dni nazaj sem sedel na balkonu in dvajset metrov stran od balkona zagledal pod vrhom drevesa gnezdo vrane, v katerem so bili trije mladiči. Naslednje dni sem mladiče sive vrane opazoval z daljnogledom, seveda s ciljem, da ujamem trenutek, ko bojo mladiči vzleteli. In tako so mladiči rasli in mahali s krili, poskakovali in menjavali mesta na robu gnezda ter se pripravljali na prvi odlet. Potem je napočil dan, ko je bil v gnezdu samo en mladič, dva sta že odletela. Naslednje jutro je bilo gnezdo prazno. Vzel sem daljnogled in opazoval okolje v upanju, da vidim, kaj mladiči vrane počenjajo. Zagledal sem jih na strehi zgradbe, kjer so nekaj raziskovali, mahali s krili in se družili kot veseli otroci. Dva dni nazaj so se zopet igrali na strehi, včeraj pa so se zbrali na vrhu dreves in klicali en drugega, kra, kra, kra. Vrh drevesa je pozicija, od koder imajo najboljši razgled, hkrati pa lahko v vsakem trenutku uresničijo princip dejanskosti, ki je samo bistvo življenja.
Filozof G. W. F. Hegel zapiše: »Nekaj ima dejanskost le v svojem pojmu. Kolikor se razlikuje od svojega pojma, neha biti dejansko in je nekaj ničnega.«
Iz opazovanja mladičev sive vrane sem izpeljal naslednje: dokler so mladiči gnezdili, so bili v pomanjkanju drugo-biti ali dejanskosti. To so dosegli, ko so vzleteli. Se pravi, ko so se zvalili, so bili zgolj abstraktna realnost. Svojo popolno realnost so dosegli z letenjem ali dejanskostjo, ki vzpostavi pojem ptice. Zakaj njihov nagon ima določenost, da preseže prvotno naravo, da abstraktno realnost vzpostavi kot dejansko ali drugotno naravo.
Dojemimo dejanskost še tako. Realnosti, ki je na primer stavba z njenimi zunanjimi in notranjimi stenami, pripada njena dejanskost. To so inštalacije in napeljave, ki pripadajo stavbi. One so tista dejanskost, brez katere stavba ne bi bila popolna stavba, ampak samo prikazen, ki je brez dejanskosti. Princip dejanskosti pa zrcali tudi drevo, katere drugo-bit je razvejanost debla, ki vsebuje moment negativnosti, po kateri je drevo določeno kot pojem. Hočem reči, drevo ni zgolj neposrednost, temveč je notranje gibanje, s katerim notrina prehaja v njeno proti postajanje, s katerim drevo doseže popolno realnost. To je gibanje, v katerem abstraktna realnost ali neposredna prikazen, prehaja v njej pripadajočo dejanskost.
Povzamemo: mladičem vrane, dokler gnezdijo, manjka pripadajoča dejanskost, po kateri dosežejo svojo določenost. Se pravi, šele njihova drugo-bitna določenost vzpostavi popolno realnost. To pa je tista neskončnost, ki proizvede odnos do sebe.