Naj povem, da sem z mojimi majhnimi svetovi zadovoljen. Epitomeart je publikacija, ki jo dnevno obišče kar nekaj obiskovalcev. Včasih je veselje pogledati statistike, iz katerih je mogoče razbrati število obiskovalcev in količine klikanja. Najlepša je statistika, ki kaže zastave držav, tj. dnevne obiske, ki iz različnih držav prihajajo na mojo internetno stran. Dnevni obiski povedo, da bralke in bralce zanima duh in tudi to, kako duh sebe posreduje sam s seboj. Upam, da vsebine pomagajo odkrivati duha v njegovi odsvojitvi.
Mnenja sem, da se danes premalo govori in piše o duhu in nastajajočem vedenju. Duh bi moral sebe spoznavati iz svoje odsvojitve, da bi lahko bil dejaven svobodno. Zakaj tisto, kar danes odriva od sebe, to ni nič svobodnega, ampak samo abstraktno vedenje. Da bi lahko bil dejaven svobodno, bi moral brati dela, ki govorijo o odsvojitvi duhu. To pa so dela filozofa G. W. F. Hegla: Fenomenologijo duha, Znanost logike, Enciklopedijo filozofskih znanosti, Absolutna religija in Zgodovina filozofije. Mene je oblikovala Heglova filozofija ali Sistem vede, ki ga razumem. Ampak jaz ga še vedno berem, ker je to veda, ki je še dolgo ne bo nihče premagal. Hegel je namreč duh in reprezentant filozofije, ki jo je treba znova in znova brati, če se želi dojeti gibanje nastajajočega vedenja, odsvojitev in postajanje.
Duh naj vedenje posreduje in ga postavi kot predmet. Biti dejaven tako, da odmečeš kako svojo misel ali mnenje, to še ni duh v odsvojitvi in postajanju. Duh namreč, ki verjame v moč vedenja kot takega, ne doseže svoje odsvojitve. Da bi bil dejaven kot duh, mora tisto svoje vedenje vzpostaviti in mu dati obliko dojema. Za kaj takega pa je potrebno poznati odsvojitev in postajanje vedenja ali element vedenja. Ta je namreč tista umna logična nujnost, ko je vedenje in predmet vedenja isto. Zakaj »jaz ni le sebstvo, temveč je enakost sebstva s seboj«.
Danes filozof časti samo abstraktno filozofijo. Zdi se, ko da ga privlači samo vedenje kot tako, notranje gibanje substance pa ga ne zanima. Gre mu najbrž za to, da dojame filozofijo kot abstraktno vedenje, pri tem pa ne zazna, da filozofija ni le abstraktno vedenje. Obstaja kot Sistem vede ali kot gibanje nastajajočega vedenja ter postajanje, kar se danes prezira, ker duha privlači samo abstraktno vedenje. Ta svet pa ne kaže odsvojitve duha, brez katere ni mogoče spoznavati duha v načinu postajanja. Ko pa svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje, potem svet nima nobene meje in iz ničesar ne izhaja. O tem veliko pove filozof, ko se sklicuje na abstraktno vedenje, ki ga dostikrat izžareva kot nekaj, kar je resničnost.
Mnenja sem, da filozof mora spoznati odsvojitev duha in nastajajoče vedenje. To pa ni zgolj sprejemanje in posredovanje abstraktnega vedenja, ampak poglobitev v način tega, kako duh vzpostavi svoje vedenje. Duh mora sebe spoznati iz gibanja in postajanja.
Sicer pa se Heglovo filozofijo razlaga pomanjkljivo ali tako, kot da nima nobenega začetka in bistva. Včasih imam občutek, da se filozof v oni abstraktni filozofiji počuti preveč imenitno, pa se zato drži stran od Heglove filozofije. To govori tudi o tem, da bi se naj nehal varati z abstraktnim vedenjem in začel dojemati vedenje iz nastajajočega vedenja. Le tako bo spoznal pojem nastajajočega vedenja ali začetno gibanje, brez katerega ni mogoče napredovati v filozofiji. Svet je treba misliti iz začetka in v načinu postajanja. Ali, duha je treba spoznavati v podobah nastajajočega vedenja in v njegovi odsvojitvi, ki je njegova svoboda.