Kako površno se do sebe odnaša razumnik, kažejo njegovi mrtvi pridelki, ki niso nič drugega kot odpravljeno sebstvo. Svet torej, ki ni nastal z gibanjem in prehajanjem v proti postajanje, ampak z odtujitvijo sebstva, ki ni doseglo svoje določenosti, ampak le neke razločke sebstva. O tem danes veliko govori duh, ki daje prednost abstraktnemu svetu. Pa je tisto, kar odtuji kot vednost, zgolj neposrednost, ki ni dosegla drugo ali svoje sebi enakosti. Tako da tisto, kar ima razumnik pred seboj kot nekaj prvega in drugega, to je le odtujeno sebstvo kot nekaj enakega in neenakega. To pa še ni gibanje in postajanje predmetne substance, ampak veljavna odtujitev sebstva, s katero razumnik odtuji zgolj naravno sebstvo.
Duh torej, ki začenja odsvojitev tako, da odtuji svoje sebstvo kot nekaj primerno občemu, svojega sebstva ne postavi kot predmet, ampak ga zgolj odtuji. Sebstvo je namreč njegovo vedenje, ki ga odtuji s smotrom, da pridobi neko neposrednost, iz katere naredi nasprotni svet, ki pa seveda ni nobena sebi enakost, ampak odtujena neposrednost v nasprotje. To je tista dejavnost razumnika, ko v dveh nasprotujočih svetovih, ki jih zunanje primerja, doseže neko zunanjo dejanskost, ki pa ni dosegla svoje notranje enotnosti.
To sodobno umetniško delo je bilo ustvarjena s pobudo, da pokažem nastajanje dveh različnih in nasprotnih svetov, ki jih prikazujem kot odtujeno sebstvo, ki je v svojem nasprotju razloček ali druga oblika sebstva. Rečeno drugače, zamisel je bila, da pokažem razpadli svet sebstva, katerega prvi je neposredna odtujitev, drugi pa nasprotje prve odtujitve, ki je le druga oblika odtujitve. Kar je bivanje podvojenega sebstva, s katerim si duh odsvoji svojo osebnost. Na ta način pridobi dva svetova, ki sta nastala z odtujitvijo in dajeta en drugemu obstoj.
Duh, ki je danes dejaven tako, da odtuji sebstvo, hvali čisto sebevednost, kajti njegov svet ni nič drugega kot svet sebstva, ki ga odrine od sebe kot odtujeno enostavno negativnost, kar je neki predstavljeni subjekt. Duh torej odpravi sebstvo tako, da je tisto neposredno nekakšen mrtvi produkt kot oblika bivanja sebstva. To je vednost kot taka, zakaj neposrednost ni nič drugega kot odtujeno sebstvo, katerega nasprotje je nekaj, kar je druga oblika sebstva. Tako duh sebe omeji na neposrednost in nasprotje, ki je čista zunanjost ali druga oblika sebstva, s katerim gospodari reflektirajoči razum, ki nadzoruje odtujena sebstva.
Kar je torej svet razumnika, to je odtujena neposrednost, katere sprevrnitev pridela nasprotje kot drugo obliko odtujenega sebstva, ki nastane kot neki razloček, ki pripada ali pa tudi ne neposrednosti. Skratka, z razločevanjem sebstva nastaneta dva različna svetova, ki dajeta en drugemu obstoj. Zakaj v teh odtujenih svetovih ne velja nobena logična sovisnost, ampak samo početje razuma, ki neposrednost oživlja tako, da komunicira z odtujenim nasprotjem.
Če se danes kaj hvali, potem je to abstraktni razum, ki išče in najde mrtve razločke, ki jih primerja med seboj. To sta dva različna odtujena svetova, ki zunanje sodelujeta med seboj, ki pa ne dosežeta postajanja v smislu njune enotnosti, ker eksistirata vsak za sebe. Zakaj danes ima veljavnost samo abstraktno vedenje in zaznavajoči razum, ki svet razločuje in mu daje veljavnost skozi razločke. To pa je tudi vse, kar pridela razumnik, ki se rad hvali z zunanjim prežemanjem razločkov, ki se kot posamezni svetovi sprevračajo eden v drugega. Tako nastala svetova dajeta videz, kot da gre za resničen odnos dveh ločenih svetov.