Nadarjenost se predaja domiselnosti in prepričanju, neki namišljeni morali in prav tako domnevanju. In to najbrž zaradi tega, ker se pusti duh slepiti abstraktnemu znanju, zaznavajočemu razumu, čistemu jazu in praznemu idealizmu. Tako naznanja, da svoje odsvojitve in svobode ne spoštuje, prav tako nastajajočega vedenja in gibanja substance. Gibanja enostavno ne upošteva, saj je dejaven tako, kot da predmetni svet bivanja ne potrebuje. Tako sporoča, da živi po nareku čistega jaza in razuma in zato ne upošteva postajanja substance in sveta, ki pripada vsakemu pojmu. Svet namreč nosi v sebi bistvo in je utemeljen v svoji osnovi, osnove pa sodobna nadarjenost ne upošteva.
Ne glede na zgornje, določenosti se ne ceni, ker nadarjenost verjame, da deluje odlično in v korist sveta. A ko ugotovimo, kako izpelje svojo odsvojitev in kako stopi v odnos s seboj, takoj odkrijemo, da odnosa s seboj ne vzpostavi. Zakaj svet, ki ga najde v sebi ali zunaj sebe, je takojšna resničnost. Tu in tam mu sicer kaj doda ali odvzame, vendar je formiran. Kadar pa ni oblikovan dovolj natančno, ga sprevrže v nasprotje in je nasprotna oblika resničnosti. Pri izdelovanju sveta je pomembna domiselnost in iznajdljivost, zato je dobrodošla vsaka misel, ki formira svet. To pa je tudi tisto, kar pozitivno vpliva na oblikovanje enostranske abstrakcije. Ob tem omenimo, da ima na oblikovanje vpliv navajeno obnašanje vedenja in čista sebe vednost, ki se vznemirja s predstavami.
Avtomatizirani programi bojo najbrž dojeti kot miselni delavci, ki so v službi izobraženega duha. Zakaj bi svet bil določen v osnovi in na sebi, če pa je mogoče z domiselnostjo in s pomočjo robotov pridobiti nekakšen svet, ki je ravno tako zanimiv kot stvarni svet. Roboti bi naj abstraktne vsebine oživljali tako, da jih prenesejo ne neko drugo mesto. Nekako tako je dejaven zaznavajoči razum, ki ceni čisto pozitivnost ali tisto, kar je čisti jaz sploh. Hočem reči, prazni idealizem nima meje in nič čudnega ne bo, če bojo pri izdelovanju sveta sodelovali tudi roboti. Najbrž bo svet bogatejši in bolj resničen, če bo zaživel v obliki česa abstraktno enostavnega ali tistega, kar je v zaznavanju igra abstrakcij.
Slabosti nadarjenega duha so izražene zlasti tedaj, ko abstraktni razum in čisti jaz nista dejavna v interesu predmetne substance in njenega gibanja. Čisti jaz pogosto kaže in uveljavlja svoj raztrgani svet tako, da odmetava sebstvo in abstraktno znanje. In to demonstrira kot igro abstrakcij, hkrati pa odseva, da sveta ne dojema iz postajanja, kajti realnost ne doseže svoje dejanskosti, kar pove, da realnosti ne posreduje. Čisti jaz je negativno postavljen do samega sebe, zato poklanja samo predstave in razločke. Zakaj svet najde v sebi in to kot predstavljen subjekt. Zaradi tega njegov svet ni nič drugega kot zbir predstav ali tisto, kar je nastalo z abstrakcijo. Ta ima gotovost po raztrganosti, kajti čisti jaz ni dejaven s smotrom, da udejanji postajanje predmetne substance. Ob tem naj omenim tudi to, da hvali subjektivna stališča in da svojo izpolnitve konča kot nadarjeni razumnik.
Vprašanje, ki ga nadarjeni duh časa še ni izrekel, a bi ga naj izrazil, je tole: ali je mogoče predmet določiti v osnovi. Videz daje tak, kot da živi v ozadju tega našega časa, tj. v preteklosti, od koder pošilja svoje misli v svet, ki eksistirajo kot pojavni svet. Dejstvo je, da ne beseduje o stvarnem svetu, ampak samo o svetu, ki naj bo in eksistira kot abstrakcija. Razen tega hvali svet onstran z upanjem, da bo v njem našel nenavadno resničnost. To pa seveda ni dejavnost, ki bi razgrnila stvarni predmetni svet in ga povzdignila na nivo gibanja predmetne substance. Kar pravzaprav kaže, zakaj danes predmetni svet ni cenjen in sprejemljiv. Upati je, da bo predmetni svet enkrat spoštovan in da ga bo duh časa posredoval in dojel tako, kot mu gre po gibanju in proti postajanja substance.
Nadarjenost je prepričana, da je pojavni svet mogoče enačiti s predmetnim svetom. Ne ve, da realnosti pripada dejanskost, tj. način proti postajanja. O tem govori določen svet postavljen v osnovi in prav tako njegovo bistvo. Tisto namreč, kar je oblika postajanja ali obstoj bivanja sebi enakosti, v katerem substanca doseže svojo razdvojenost, to je dejanski svet, ki se kot svet razločuje od sebe.