Če duh hoče narediti v filozofiji korak naprej, potem je nujno, da začne spoznavati nastajajoče vedenje. Nujno je, da vnanji svet zapusti in stopi v notranji svet, ki mu bo razodeval predmet filozofije na način nastajajočega vedenja. Tega je nujno dojeti, kajti nastajajoče vedenje je osnova, brez katere ne gre zoreti in napredovati v filozofiji. Razen tega nastajajočega vedenja ni mogoče dojeti z enim branjem, ga pa je možno postopno dojemati, če se ga zbrano bere zlasti tam, kjer je gibanje substance težje dojemljivo. Kajti gibanje substance je tisto, ki vsebuje postajanje in določenost. Nastajajoče vedenje vam razodene Heglov Sistem vede, ki nosi naslov Fenomenologijo duha.
Trdim, Fenomenologija duha ni filozofija, ki bi jo človek z lahkoto dojel. Zakaj Sistem vede je ustvaril filozof in mislec, ki je razvil pojem ideje, katere neposrednost in proti postajanje je razvil kot nastajajoče vedenje v elementu vedenja. Se pravi Sistem vede je razvil po notranji strani in ne tako, kot je na primer izpeljal svoj sistem filozof Schelling. Filozof Hegel razvija v prvem delu predmet kot nastajajoče vedenje, in to v načinu gibanja substance, logične sovisnosti in elementa vedenja. Zakaj bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet, to pa je gibanje, postati sebi neko drugo. Tako ima duh predmet v postajanju, kar je objektivnost istoimenskega v elementu vedenja.
Sistem vede, zlasti pa prvi del, ni preprosta stvar, saj ga je nujno razumeti kot celoto v gibanju in postajanju. Zato zna biti sistem na več mestih s težavami dojemljiv, saj je predmet nenehno v gibanju, v miselnih določbah pa je stvar. To pove, da je vsebina umni predmet, kar pomeni, da ima postajanje v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v bit, tj. v drugo. Hočem reči, ne obupajte, če se kje zatakne in česa ne dojamete takoj, poskušajte znova in znova. Ko boste naslednjič brali, bo vaše dojemanje bolj določno. Edino tako boste prvi del sistema v celoti razumeli. Sistem vede je ustvaril genij in filozof, torej duh, katerega moč boste začutili z branjem in dojemanjem vsebine.
Svet je nujno določati, to pa je zahteva, da svet dojemamo iz gibanja in postajanja. Vendar pa gibanja in postajanja ne upoštevamo, kajti nastajajoče vedenje za nas ne obstaja, saj vedenja ne dojemamo iz nastajajočega vedenja in kot zavest umnega predmeta. Mi dojemamo abstraktno vedenje kot napol resnični svet in zato iz abstraktnih oblik vedenja izpeljemo različne oblike vedenja, ne da bi upoštevali logično sovisnost predmetne substance. In tako ni posebno, da abstraktno vedenje vnanje povezujemo s količinami denarja, ki je v stvarnem svetu pričujoč. Abstraktno vedenje nas rešuje in hkrati ubija, in to tedaj, ko se nadaljuje v neko drugo obliko in abstraktni razum izpelje kakšno refleksijo, ki mimogrede izdiha resničen svet. In tako stvarni svet ni nič drugega kot oblika abstraktnega vedenja ali kak možen svet.
Naj omenim še to: tako kot sodoben čas zahteva, da spremljate sodobno umetnost, tako je nujno, da naredite korak naprej v dojemanju predmeta filozofije. Predmet filozofije razodeva filozof Hegel kot nastajajoče vedenje, tj. kot gibanje in postajanje predmetne substance. Vedenje namreč kot je sprva, ni resnično, zato je nujno vedenje dojeti iz gibanja in postajanja. Vedenje v svojem nastajanju vam bo odkrilo, kaj in kako si duh samega sebe odsvoji. Vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi je gibanje, v drugo-biti obdržati enakost s seboj. Ne gre za to, da vsrkate količino abstraktnega vedenja, temveč da dojamete Sistem vede iz gibanja in postajanja substance. V prvem delu spoznavate nastajajoče vedenje v elementu vedenja, ki je bistvo Sistema vede. Kajti svet ni zgolj abstraktno vedenje, temveč je predvsem gibanje predmetne substance v načinu nastajajočega vedenja. Sistem vede je namreč prva veda filozofije kot razodetje globine, ki je absolutni dojem.
Namen tega zapisa bi naj bil, da nekako spomnim, da se filozofija ni končala z branjem in razumevanjem starih filozofskih del. Filozof Hegel je filozofijo dvignil na nivo razvitega pojma ideje, s tem pa dokazal da filozofija ni zgolj teoretiziranje in slavljenje abstraktnega vedenja, temveč je gibanje predmetne substance v načinu logične sovisnosti in njeno postajanje v elementu vedenja, kjer substanca doseže v razdvojitvi svoje proti postajanje ali sebi enakost.