Duh, ki daje prednost abstrakciji jaza in subjektivnosti, povzdiguje tisto abstraktno nespremenljivo. S predmetom se ne ukvarja, ampak izpeljuje brez duhovno sebstvo, ki je sebstvo razblinjeno v abstrakcije. Od sebe odriva sebstvo kot tako, ki ni nič drugega kot neposredno abstraktno sebstvo. Zavest je razdrta v posamezne misli in predstave ali negativno obče sebstvo. Duh tako podarja sebstvo kot abstraktno občost, kar je oblika naključne vsebine, s katero izpolni svojo osebnost. Prazno eno osebe je neko naključno bivanje in početje zavesti, ki pridela izgotovljeni svet, ki je neka veljava čistega jaza in izobrazbe, ki običajno preide v kaj drugega. Oblikovano sebstvo kot tako dokonča kot obliko samozavedanja, kajti oseba je izstopila iz življenja substance in je zgolj neposredna gotovost ali najabstraktnejša oblika tistega, kar je početje zavesti povzdignilo kot vedenje o nečem.
Ko zavest oblikuje le abstraktno neposredno obliko vedenja, je to izražena izpolnitev osebnosti. In to udejanji čisti jaz, ki izdeluje predstave, kajti on se ne ukvarja z realnostjo in njeno dejanskostjo, ampak izdeluje abstraktni svet, ki je odrinjeno sebstvo kot nekaj formalno občega, čista oblika gotovosti. To pa seveda ni ustvarjeni svet, ki bi dosegel obstoj in bi v proti postajanju bival kot čisti dojem. Zakaj formalno obče je le neko naključno bivanje, ki pa ni prešlo v proti postajanje.
Realnost v osnovi je substanca razvita v svojo dejanskost. Zato je realnost nujno jemati kot popolnost. Zakaj (tako zapiše Hegel), »če rečemo, da misli, pojmi, teorije nimajo nikakršne realnosti, potem to pomeni, da jim ne pripada nobena dejanskost«. Zaradi tega je nujno realnost jemati kot popolnost ali kot razvito skozi negacijo v njeno dejanskost. To je oblika, v kateri realnost doseže svoje proti postajanje in določenost. Kadar pa realnost seže preko določenosti v svojem razvitem temelju, potem preneha biti realnost in je zgolj abstraktna bit, ki se prosto nadaljuje. Zato je tisto odpuščanje vedenja in zatem prehajanje duha v možne svetove, zgolj neko prehajanje v abstrakcije, ki so brez realnosti.
To, da duh eksistira kot negativno obče sebstvo, to je tisto, kar zavest odpravi in je raztrgani svet, ki ne izhaja iz osnove. Zavest izpelje abstraktno sebstvo, ki ima veljavo pustega sveta. Rečeno še drugače, to je svet kot sebstvo osebe, ki je izstopila iz življenja nravne substance in njenega gibanja, da uživa samo sebe in da tisto negativno obče sebstvo nekako predstavi kot izraženo samozavedanje. Vsebina pripada lastni moči, kar pomeni, da je oseba izrekla le čisto vednost kot tako.
Da je realnost danes na slabem glasu, gre zahvala čistemu jazu, ki povzdiguje gibanje razuma, poželenje, strast in samovoljo. Čisti jaz idealizira samovoljna stališča in tisto, kar najde v sebi in je abstraktna vednost kot njegov drugi pojavni svet, ki izgine v neki naslednji svet. Lahko bi rekli, to je sodelovanje jaza z ne-jazom, ki realnost in njeno dejanskost prezira. In to najbrž zaradi tega, ker čisti jaz izhaja iz neke prve resnice ali čutne zavesti, ki je čista vednost kot jaz in zato nič drugega kot pojavni svet ali prva pozitivnost. A ker je čisti jaz pač vedno čista vednost, je jasno, da čisti jaz ne odpravi realnosti tako, da bi dosegla svojo dejanskost v proti postajanju.
Ona subjektivnost, ki jo danes na primer hvali politik, je posebnost, ki govori, da je duh dejaven kot čisti jaz in kot tisti, ki prideluje predstavo abstraktne vednosti. Zakaj politik povsod izžareva, da ga ne privlači realnost in njena dejanskost, ampak samo tisto, kar najde v sebi in je čista sebe vednost, ki se nadaljuje v neko drugo abstraktno vednost. Politik pravzaprav govori, da realnost ni pomembna, ampak samo njegov izražen interes. Dejaven kot čisti jaz podarja abstraktne razlage tistega, kar pošlje čez in je možen svet. Kaj tako nedoslednega lahko izpelje samo duh, ki ne dojema sveta skozi postajanje realnosti. Zakaj če bi realnost dojel iz postajanja, se ne bi ukvarjal s subjektivnimi stališči in oblikovanjem čiste vednosti, temveč bi izhajal iz postavljene osnove, ki je razviti temelj realnosti in njene dejanskosti; ta vsebuje tisto obče bistvo razvejano v momente. To je namreč predmetna realnost, ki bi naj zanimala tudi politika, ki je danes dejaven na način subjektivnega idealizma.