O tem veliko govorijo vladajoče stranke, ki se širokoustijo in šopirijo zlasti tedaj, ko uveljavljajo kak čisti interes in razkazujejo subjektivno strast, da izvršijo svoj smoter. To je tista subjektivnost, ki izraža partikularni interes in čisto sebe vednost, s katero je izpolnjen prazni moj zavesti. Ob tem pa subjektivna drža ne uvidi, da se ne ukvarja s predmetnim svetom in občo voljo. Zakaj uveljavlja mnenje, subjektivne predstave, s katerimi zgolj nekaj zatrjuje. In ravno ta subjektivna stran je danes najbolj hvaljena in priznana, čeprav odmetava le misli in zatrjuje neki tale in tole. Zato tudi ni težko videti, da se subjektivnost mogočno šopiri in da se duh z objektivnim svetom ne ukvarja. Tisto, kar odlično demonstrira in odmetava subjektivna volja, ni gibanje substance, ampak izražen interes.
Brez realnosti in njene dejanskosti subjektivnost dobiva na moči in je velikokrat naglašena. Kajti ko je aktiven čisti jaz, ki odmetava enostavne gotovosti ali tisto, kar oblikuje kot pojavni svet, izrazi svojo subjektivno plat. Tako da početje individualnosti, ki povzdiguje subjektivne predstave in pojasnjuje kak interes, ni predmetni svet, ki doseže svojo določenost v osnovi. Čisti jaz govoriči, da njegov svet ni resničen, saj se z realnostjo in njeno dejanskostjo ne ukvarja.
Subjektivnost ni tista, ki premaga postajanje predmetne substance v elementu vedenja, zakaj ujeta je v pojavnost. Tako nastavljen duh do sebe in do sveta izpelje le tisto, kar je neka njegova enostavna gotovost, ki jo razvije v raznoliki pojavni svet. Kajti dvigne se na stališče čiste vednosti, kjer abstraktni razum izvaja gibanje tistega, kar je subjektivna vednost. Zakaj tisto gibanje razuma ni nič drugega kot neko pojasnjevanje subjektivne volje. Namreč v pojasnjevanju najde lastni uvid in izraženo moč jaza nad ne-jazom, ki je subjektivna plat, s katero je izražen gon, kakšno hotenje, interes ali strast. To so orodja, s katerimi duh udejanji samega sebe kot prepričanost, v katerem zre svojo subjektivno izpolnitev.
Subjektivno šopirjenje je mogoče danes zaznati povsod tam, kjer politik oblikuje partikularni interes in hkrati izpoveduje, da je njegova subjektivna volja vsemogoča. Politik presega samega sebe tudi tako, da podarja lastno prepričanje, ki je njegova subjektivna nastrojenost. Zato tudi ni nenavadno, da govori v mikrofone in medijem sporoča, kaj počenja in misli abstraktni jaz. In to objavijo mediji, ki očitno na ta način odsevajo, za katero politiko se navdušujejo. Namreč predstavljeno subjektivnost hvaličijo tako levi kot desni mediji. Še posebej tedaj, ko gre za čisto subjektivno nagnjenje ali za čisti moj zavesti, s katerim je izražena zgolj subjektivna stran politika.
Tisto, kar podarja subjektivno razpoloženje, je abstraktna občost, ki je brez določne vsebine. To je subjektivno nanašanje sebe nase ali izvorne narave, ki ni nič drugega kot vzajemno učinkovanje abstraktnega vedenja s seboj. Pa je tisto, kar duh odrine od sebe, izražena energija čistega jaza. Ali, izvorna narava je predstavljena kot nekaj neposrednega, ki ni nič drugega kot talent posameznika. Namreč vsebina in tisto, kar je realnost kot izražena bit. To je pravzaprav nekakšen dojem vsega tistega, kar najde duh v sebi in je neko prežemanje individualnosti in biti. Rečeno še drugače, to je početje zavesti, ki zre sebe kot neko enotnost tistega, kar zgolj zatrjuje. Potemtakem je subjektivna plat oblikovana kot neizpolnjena abstrakcija ali kot prežemanje vsega tistega, kar izrazi subjektivno usmerjenost. Tako duh oblikuje svoj interes kot abstraktni smisel ali svobodo v subjektivnem smislu. Skratka, ko poveličuje subjektivno plat kot igro čiste vednosti, je dejaven enostransko.
Duh povzdiguje sebe, da izvrši svoj subjektivni smoter. Njegov svet je prežet od individualnosti, ali, njegov svet ni nič drugega kot oblikovana subjektivnost. Kar pove, da je subjektivna stran izražena kot idealizem, zakaj tisto čisto početje zavesti izrazi le mnenje ali kakšno izvajanje. Lahko bi rekli, ker gre zavesti za predstavitev subjektivne plati, ji pravzaprav gre za to, da predstavi lastno početje in gnanje kot igro abstrakcij. V tej igri uživa zavest sama sebe, kar stremi reči, da ji ne gre za stvar kot predmet in njeno določenost v postajanju, ampak samo za to, da izrazi čisti moj zavesti.