Danes je idealizem povsod pričujoč, o tem ni dvoma. Idealizem namreč izpelje mnenje in zaznavanje. Idealizem uveljavlja neposredno gotovost, kateri postavi nasproti kakšno drugo gotovost. Tako duh komunicira na dve strani, pa je tisto, kar izpelje, vnanja združitev obeh strani. To pa seveda ni predmetna realnost, ki doseže svojo dejanskost, ampak idealiziranje tistega, kar je neposredna gotovost. Neposrednost je mogoče poljubno širiti in povezovati, vendar pa svoje dejanskosti na ta način ne doseže. Se pravi, kadar neposrednost ne doseže proti postajanja, je jasno, da duh idealizira izpeljavo neposredne gotovosti, ki je enostranska oblika.
Danes se idealizira mnenje in zaznavanje. To je tisto poznano, ki se ga odpravi tako, da se najde neko nasprotje, kar pa ni nič drugega kot abstrakcija tistega, kar je neposredna gotovost. In tako svet je in je le neko preoblikovanje neposredne gotovosti. Idealizem namreč ni ustvarjalen, ker ne izvaja gibanja substance, ampak odpravi neposredno gotovost, ki pa ni resničen svet, kajti ne doseže postajanja v osnovi. Duh je dejaven neproduktivno, saj uveljavlja svoj abstraktni dojem, ki je le zavestno dojemanje neposredne gotovosti, ki je v nasprotju drugo kot jaz, ki je njegov predmet.
Idealizem izreka jaz sem jaz, moj predmet in bistvo sem jaz. Tisto drugo kot jaz je za mene nasprotje neposredne gotovosti. To je početje zavesti, ko čisti jaz izdeluje razločke in se nadaljuje v neko dojemanje nasprotja ali tistega, kar je čisti moj zavesti, ki doseže svojo izpolnitev v abstraktnem dojemu. To pa je dosežena enotnost zavestnega dojemanja tistega, kar je v nasprotju čutna neskončnost. Kajti čisti jaz sebe nadaljuje kot oblikovane razločke ali kot oblikovano realnost, ki jo izreka kot izpolnjeni moj zavesti. Idealizem izpelje čisti moj zavesti kot zavestno dojemanje tistega, kar je vzajemno učinkovanje vedenja s seboj in tako izpolnitev čistega jaza v obliki jaz sem jaz.
Idealizem, ki zgolj nekaj zatrjuje, ni dejaven s principom postajanja in s ciljem, da vzpostavi predmet. Zakaj produkt je le enotnost apercepcije in zato neresničen. Tisto neposredno postane abstraktni dojem, kajti ni realnost, ki je dosegla svojo dejanskost, ampak je le druga oblika realnosti. To je tisto abstraktno kot moje, s katerim je izpolnjeno iskanje nečesa drugega. Zavest ni dejavna produktivno, ker se ne ukvarja z gibanjem substance, ampak z izpolnitvijo tistega mojega. Zavest izpelje početje in je dejavna spodbudno, saj uživa v tistem, kar najde v nasprotju. Ono je neresnično vedenje kot raztezanje neposredne gotovosti, ki je negativno obnašanje do enostranske oblike.
Lahkomiselnost, refleksija razuma in tisto, kar je drugo kot jaz, to izdeluje idealizem. Idealizem izreka, jaz sem jaz, kar pa ni nič dovršenega, ampak je le neko gnanje čiste zavesti, ki izpolni čisti moj. To pa seveda ni umen svet, saj se vsebina na veliko razteza in nima meje v drugem. Namreč duh ima pred seboj le gotovost in tisto, kar je šlo čez. To pa ni postajanje realnosti, ampak oblikovalni jaz sem jaz, ki izpolni čisti moj zavesti. Tako idealizem odseva neki dvojni svet in hvali čisti moj zavesti, ki se nadaljuje in se ne vrne vase, ker se zavest ne ukvarja s predmetnim svetom.
Torej tisto, kar je abstraktna neposrednost, to je le ne dojeta neposrednost, ki je podlaga za tisto, kar je v nasprotju abstrakcija neposrednosti. To je oblikovan svet čistega jaza, ki v nasprotju najde sam sebe kot dejavno zavest, ki idealizira neposrednost s smotrom, da izpolni moj zavesti. Tako idealizem pridela svet kot enotnost apercepcije, ki pa ni nič drugega kot nekakšna prikazen tistega, kar se razlikuje od sebe in si daje v nasprotju posebno bivanje. Zakaj idealizem odigra negativnost, ki je v nasprotnem svetu drugo kot čisti moj zavesti ali čista abstrakcija.
Idealizem ne prikazuje stvarnega sveta, ki doseže proti postajanje v obliki sebi enakosti. Zakaj idealizem neposredno gotovost ohranja skozi čutno neskončnost. Se pravi, tisto, kar že je neposredna gotovost, to je v nasprotju abstrakcija neposredne gotovosti. Kar pa ni predmetni svet, ki bi dosegel postajanje in bi v osnovi bil določen kot svoja sebi enakost ali kot določeno drugo.