Danes ima veljavo čisti jaz in osebni svet. Subjektivnost je povsod dobrodošla, ker napotuje in hkrati izpolni čisti jaz. Namreč, ta čas je čas čistega jaza, ki uveljavlja osebna nagnjenja, tisto moje, ki je resnica jaza. Čist jaz ne upošteva nastajajočega vedenja, niti postajanja predmetne substance, ker ga gibanje substance in njegova odsvojitev ne navdahneta. Potemtakem se ne smemo čuditi, da čisti jaz veliko beseduje o sebi in hvali čisto vednost, ki povzdigne izobrazbo v enostavno bitje, ki ni nič drugega kot izgotovljen svet vnanjskih eksistenc; to je skupek predstav in čistih misli. Skratka, čisti jaz je dejaven s smotrom, da izpelje neko širjavo predstav in osebnih gledišč.
Čisti jaz obvlada tisto čisto obče sebstvo in zlahka nasprotuje kakemu nasprotniku, ki je ravno tako dejaven s smotrom, da predstavi kako gibanje razuma, ki sploh ni vezano na predmet. Še posebej je aktivnost čistega jaza zaznavana tedaj, ko gre za kak osebni svet ali subjektivno usmerjenost. Zakaj na osebni svet se vsakdo spozna, pa ni čudno, da je čisti jaz aktiven zlasti tedaj, ko je govora o kakšni konkretni osebi, ki je kaj strastnega izrekla. Poglejte o čem pišejo mediji in vdeli boste, da je oseba tista, o kateri se danes največ piše in pripoveduje. Katerikoli medij že zasledujete, oseba je tista, ki se pojavi na fotografiji ali v govorici in je možno takoj kaj povedati o njej. Zato tudi mediji o predmetnem svetu ne besedujejo, kajti predmetni svet ni zanimiv tako kot osebni svet. In to danes potrjuje čisti jaz, ki se ukvarja s subjektivno nastrojenostjo in preseganjem nečesa, kar ni objektivni svet, ampak početje zavesti, ki to in ono zatrjuje, da sebe in svoj svet uveljavi.
Čisti jaz povzdiguje osebni svet in hvali abstraktno čisto sebe vednost, da izpolni učinkovanje vedenja s seboj. Čisti jaz je »inteligenca«, ki svet obvlada po slikah in predstavah, in zato ne doseže čistega dojema. Povzdiguje abstraktno vedenje in osebni svet, ali, izpelje le neko svobodo znanja, ki ga fiksira kot določeno vsebino. Tako čisti jaz išče in najde le lastno neskončnost v predstavljanju ali v neposrednem nastopanju in napreduje tako, da si daje podobo raznolikega sveta. Ni pomemben stvaren svet, pomembno je, da izrazi abstraktni jaz in da v nasprotju najde svojo gotovost in tako sebe kot tistega, ki čisla osebni svet in sebe kot subjekta. Njegov svet je le po možnosti in ni nobeno gibanje substance.
Danes se o duhu v njegovih pojavnih oblikah ne beseduje. Ne govori se o svobodi, o nastajajočem vedenju, niti o odsvojitvi duha, pa čeprav se povsod hvali kulturo in izobrazbo duha. Zanimivo je, da duh v dojemanju samega sebe ne napreduje in da razvija abstraktne teorije in predstave o človeku in njegovih občutkih. Ob tem pa ne zaznava sebe kot tistega, ki svoj svet ustvari kot obliko čistega dojema. Svet ni merilo, ampak čisti jaz in odmetane misli. Primerja se osebna nastrojenost in tisto, kar človek najde v sebi in je neka igra abstrakcij. Hočem reči, povsod je aktiven tako, da abstraktno vedenje odtuji kot nekakšno objektivnost, ki da je sama po sebi resnična. Ob tem pa ne zaznava, da daje prednost in veljavo abstraktnemu vedenju in subjektivni usmerjenosti, objektivnost pa kot da za njega ne obstaja. Zato danes objektivnost nima nobene veljavnosti, kajti realnost in jej pripadajoča dejanskost nista zanimiva. Zakaj to ni svet, ki bi podžigal subjektivni jaz.
Dejavnega duha se ne opaža, pa čeprav razmišlja in je dejaven s smotrom, da oblikuje kak dejanski svet. Tisto, kar velja in je dejanje čistega jaza, to je predstavljeni subjekt. In ta se tudi izraža tedaj, ko duh poenostavlja predmetni svet na abstraktno vedenje, ki ga odmeče kot čisti jaz. Čisti jaz je danes priljubljen, saj je njegov svet v trenutku čista zmaga. Skratka, izobražen duh daje videz, kot da ustvarjeni svet ne spada v ta naš čas in je zato najbolje, da se z nastajajočim vedenjem in odsvojitvijo duha ne ukvarja. Zakaj bi se človek vznemirjal s predmetnim svetom, če pa čisti jaz premaga vsak svet. To, da sta subjektivnost in početje čistega jaza danes najbolj slavljena, to potrjuje čisti jaz. Hočem reči, o duhu in njegovi odsvojitvi se ne beseduje, ker je osebni svet, čista sebe vednost ali pa kak predstavljeni subjekt tisto, kar se hvali in je cenjeno povsod.