Da je svet dostikrat nepovezana subjektivnost, o tem ni dvoma, saj se predmet mišljenja giblje v predstavah. Tisto predstavno je le neki abstraktni način napredovanja. Tako ni čudno, če je abstraktni razum postal gospodar nad predstavami, in če je predstavni svet našopirjen v prazne smotre in umisleke, zgolj neko prazno onstranstvo. Svet biva, vendar kot nedoločen svet. Zato bi se izobražen človek lahko tu in tam vprašal, kaj narediti za to, da svet ne bo več tako nedorečen in neresničen. Zakaj tista nepovezana subjektivnost, ki se neskončno pozunanji v mnoga nasprotja, bi se morala povrniti vase, a se ne. K temu pa največ pripomore ravno brezumno prilagajanje mišljenja, ki ne upošteva nobenih načel.
Nenavadno je, če duh, ki ima premagati konkretni predmet, ne izhaja iz postavljene osnove. To, da premaguje predmet na način prilagajanja mišljenja, s katerim baje dosežeš ugodnosti, korist in še kaj drugega, ni v interesu stvari in njene dejanskosti.
Mišljenje se prilagaja povsod tam, kjer abstraktni razum modruje čez kategorije in števila. Duha ne zanima predmetna substanca, ampak samo tisto, kako opremiti kategorije in ono razumsko rezoniranje ter predpostavljanje, na katerem je mogoče izdelati le kako podobo čistega sebstva. Če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da se mišljenje prilagaja tistim nekim navidezno zapletenim razmeram, ki kot da jih je mogoče odpraviti edino tako, da se jim mišljenje prilagodi. In to prilagajanje mišljenja poteka čez izračunljivost, obljube in neposredno gotovost. To kaže, da duh ne verjame v logično sovisnost, ampak nagonu resnice in prepričanju, ki osvetljuje svet s predstavami. Na ta način se mišljenje izogne čistemu dojemu ali dejanskosti, ki je izpeljani smoter ali bivajoče dejansko. In zato tudi ni nenavadno, če človek nenehno išče neke ugodnosti zunaj sebe in v tistem preračunavanju. Njegov svet postane resničen, ko so narejeni vsi izračuni in je eden izbran. Kapital je postal takšna oblastna sila, ki lahko izsili prilagajanje. Zato seveda ni čudno, če se mišljenje nenehno prilagaja oblastnemu kapitalu in tistim nekim kratkotrajnim dejavnikom.
Kakor je bilo mogoče zaznati v današnjem času, je prilagajanje mišljenja najbolj silovito prikazovala koalicijska modrost. Ta je pokazala, da je mogoče aktivno izdelovati rezultate tudi tako, da se mišljenje prilagodi okoliščinam. To je način, ko čakaš, da pride svet od zunaj k tebi. In res, ko pride svet k tebi, si ga prevedeš v števila. Zakaj samo števila baje lahko izrazijo brezhiben rezultat. In tako je napor mišljenja zreduciran samo na to, da mišljenje ničesar ne misli. Takšno prizadevanje pa menda ni produktivno.
Je kdo na tem svetu, ki še ni zaznal, da je v političnem svetu na delu oportunizem? Ja kdo ne bi zaznal onega izračunavanja, ki ga je v vsakodnevnih poročilih vedno več, in to v podobah zmagoslavja števil. Namesto da se mišljenje ukvarja z občo idejo, tj. s stvarjo in njenim čistim dojemom, se prilagaja onim izračunom in oblastnosti kapitala, ki je sposoben zanikati vsako objektivnost obče ideje.
Vesel Božič in srečno novo leto 2017 vam želim!