Izobraženec, ki na neko točko odmeče vedenje samega sebe kot nespremenljivo resničnost, razločuje od sebe le neposrednost. Ta svet pa še ni stvaren svet, ampak abstraktni svet sebstva, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Ta svet je sicer neko čisto zagotavljanje, vendar to še ni svet, ki bi dosegel proti postajanje. Marveč je neposrednost ali nespremenljivi svet, ki ni dosegel drugo samega sebe. Hočem reči, nespremenljivi svet je abstraktni svet sebstva, ki ni nastal na notranjem gibanju predmetne substance in njenem proti postajanju.
Izobraženec danes zagotovo ni dejaven s principom, ampak kot razlagalec vedenja. To pa je svet sestavljen iz mnogih kategorij in predpostavk, ki je neposredna zagotovost, ki pa ni razvita stvar ali svet v proti postajanju. To torej ni stvaren svet, ampak enostavni abstraktni svet sestavljen iz predpostavk in sploh ne svet, ki bi dosegel obstoj in odnos s seboj. Namreč tisto, kar je kot svet v svoji neposrednosti, to je le zunanja predstava povezanih različnih misli, ki pa niso dosegle svoje dejanskosti ali občega bistva. Pa je zato svet izobraženca abstrakcija sebstva, ki ni v noben odnosu s seboj in je le nekaj nespremenljivega.
Izobraženec vedenje idealizira in ga sestavlja v neke pojavne svetove, ki jih potem zunanje med seboj povezuje. On torej vedenja ne postavi v obliko predmetnega postajanja, v kateri realnost doseže svojo dejanskost. Izobraženec se torej ne odsvoji v načinu elementa vedenja, v katerem substanca doseže drugo bit skozi njeno proti postajanje. Se pravi, kar izobraženec tja ven postavi, to zunanje poveže v neko nespremenljivo celoto. Mogoče pa ravno to zunanje sestavljeno celoto dobro kaže zgornja abstrakcija.
Kadar človek posluša izobraženca, ki odmetava svoje vedenje ali kake analize vedenja, lahko uvidi, da zunanje sestavlja svoje svetove. Vse seveda z dobrim namenom, da pokaže, da je mogoče zunanje sestaviti svet in ga celo razumeti kot razgrnjeno bistvo. Takšna zunanja predstavitev je običajno sestavljena iz posameznih izvajanj, nastala pa je iz prepričanja, da je sebstvo že v osnovi resničen svet, ki se celo ohrani, če človek v to verjame.
Kjer je izobraženec aktiven, tam je dejaven s smotrom, da svoje vedenje predstavi. Pri tem je odločilno, da svoj svet s pravimi besedami izrazi. Na tej ravni torej ni dejaven tako, da bi tisto, kar predstavlja, izpeljal kot predmetno bistvo, ki skozi logično sovisnost doseže svoje drugo, po katerem doseže svojo sebi enakost. Izobražencu namreč ne gre za to, da je dejaven kot duh in na način logične sovisnosti, ampak mu gre za to, da svoj svet razčleni in ga posreduje v številne oblike. Lahko bi rekli, na tej začetni ravni, ko od sebe odriva svoje vedenje, ni dejaven s principom ali umno, ampak kot tisti, ki ločuje in členi svet kot tak v njegove pojavne deleže, z namenom pridelati neko podobo abstraktnega vedenja.
Izobraženec je pravzaprav že v zaostanku, saj ne spoštuje elementa vedenja in tudi dejaven ni v interesu gibanja predmetne substance in njenega pojma. Da bi bil dejaven kot duh, bi moral svoje vedenje najprej odsvojiti in ga postaviti kot predmet. Odsvojitev je tista osnova, ki pove, da je dejaven s smotrom, da si sebe odsvoji in stopi v odnos s seboj. In ne le to, to dojemanje odsvojitve in nastajajočega vedenja je ravno tisto, ki razgrne gibanje predmetne substance v elementu vedenja, ki je enostavna osnova, skozi katero je edino mogoče vzpostaviti predmetno substanco kot bistvo v njenih občih momentih in določenosti.