Pasivna drža do abstraktnega vedenja ne koristi nadarjenosti. Ne glede na to, abstraktno vedenje, pa naj gre za univerzitetno ali kako čisto vednost, dobiva na veljavnosti. Površni ali slab odnos do abstraktnega vedenja omogoča in dopušča, da abstraktno vedenje dobiva na slovesu, ne da bi se ugotovilo predmetno vrednost vedenja v proti postajanju ali utemeljitvi. Se pravi, izobraženec, ki predstavi kako abstraktno vedenje, je hvaljen, in to ne glede na to, da njegovo vedenje nima popolne dejanskosti. In to menda vse zaradi tega, ker ni kriterija, s katerim bi bilo mogoče vedenje izmeriti. Namreč vedenje, ki se zgolj nadaljuje in ne doseže proti postajanja in svoje določenosti, ni predmetno vedenje, saj ni določeno v svojem postajanju, tj. v elementu vedenja, v katerem se utemelji.
Tisto, kar je danes očitno in nekako povsod opazno, je to, da ni pokazana razlika med abstraktnim vedenjem in absolutnim vedenjem. Ali, nikjer ni poudarjeno vedenje v njegovem nastajanju, v katerem predmetna substanca doseže svoje postajanje ali svojo začetno določenost. Zaradi tega je abstraktno vedenje vsepovsod priznano in ima veljavnost. Kar hoče dejati, da je pomanjkljivo vedenje povsod hvaljeno, ker ni nobenega merila, s katerim bi vedenje preverili. Še več, vedenje kot tako se povsod priznava, ne glede na to, da je ali pa ni predmetno vedenje pokazano v njegovem postajanju.
Filozof G. W. F. Hegel je zapisal: »Duh postane predmet, on je gibanje, postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva in odpraviti to drugo-bit.« Zakaj, vedenje kot je neposredno je abstraktno. Da pa bi postalo pravo vedenje, se mora skozi gibanje svojega nastajanja utemeljiti. To pa izpolni skozi element nastajajočega vedenja, v katerem doseže svoj čisti dojem v proti postajanju. Pa je abstraktno vedenje, ki ne doseže čistega dojema ali svoje dejanskosti, zgolj neko početje zavesti, ki izpelje le zanos ali ekstazo abstraktnega vedenja, zakaj duh se prepušča »nebrzdanemu vrenju substance«. Se pravi, duh ne doseže čistega dojema, ker se ukvarja samo s predstavitvijo svojega vedenja. To pa ni duh, ki postane sebi drugo in tako predmet svojega sebstva.
Danes ima veljavnost samo abstraktno vedenje. To pa ni absolutno vedenje, ki je vezano na predmetno substanco in nastajajoče vedenje, v katerem predmetna substanca doseže v svoji osnovi postajanje ali svojo določenost v temelju. Zato je abstraktno vedenje, ki se prosto nadaljuje in ni vezano na gibanje substance in njeno postajanje pomanjkljivo. Pomanjkljivo je, ker tisto prvo, ki je neposredno vedenje, ne doseže posredovanja s seboj, s katerim doseže svojo neskončnost, tj. določenost v svoji dejanskosti. Se pravi, abstraktno vedenje je pomanjkljivo, ker ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju, ki je čisti dojem občih momentov ali sebi enakost.
Če duh pozorno spremlja gibanje abstraktnega vedenja, lahko ugotovi, da se abstraktno vedenje prosto nadaljuje, a neskončnosti ne doseže. Na ta način abstraktno vedenje ne doseže svoje dejanskosti, pa je njegova razsežnost nekakšna širjava, ki ni nič drugega kot igra razločkov, ki jih izpelje abstraktni razum. To vedenje iz nobene osnove ali temelja ne izhaja, kar pove, da je pomanjkljivo, saj se v svoji osnovi ali nastajanju ne določi iz gibanja in postajanja predmetne substance. Zaradi tega abstraktno vedenje, ki ne izhaja iz proti postajanja, ne doseže svoje določenosti, s katerim substanca stopi v odnos s seboj. Se pravi, ker abstraktno vedenje ne doseže svoje določenosti v svoji razdvojitvi, se prosto nadaljuje v neko drugo obliko. Potemtakem duh ni dejaven s ciljem, da predmetno vedenje v osnovi določi in ga izpelje v obliko proti postajanja. Namreč, »ko je vedenje v neenakosti s svojo substanco«, ni dejansko vedenje, saj določenosti v osnovi ne doseže.
Danes abstraktno vedenje uživa ugled, pa čeprav predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti v osnovi ali temelju. Duh se ne ukvarja s postajanjem vedenja. To odkrije, da duh, ki vedenja ne postavi kot predmet, ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance in postajanja. Pa je tisto, kar je abstraktno vedenje, produkt neduhovne zavesti, ki izpelje neko slepilo abstraktnega vedenja. Namreč, »vedenje posega po nečem drugem in ostaja celo pri samem sebi, namesto da bi bilo pri stvari«.