Izobraženca, ki operira kot razumnik, pravzaprav ne zanima logična sovisnost, kajti on je menda prepričan, da njegova razumniška drža zadošča za to, da sebe izrazi kot intelektualca, ki marsikaj ve in je dejaven po pameti božji. A to najbrž ne drži, kajti dejaven je pomanjkljivo in velikokrat brez cilja. Razen tega ne spoštuje nastajajočega vedenja, o njem ne govori, je pa res, da nenehno hvali abstraktno čisto vednost in svoje prepričanje, katerega razkošno podarja. Subjektivno nastrojen izpoveduje, da se ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, ampak s spoznavanjem končnega sveta. O tem veliko pove njegov svet, ki ga prideluje čisti jaz v oblikah abstraktnega vedenja.
Izobražen duh ne kaže lastnosti, s katerimi bi izrazil, da ga interesira stvarni svet, tj. gibanje substance in njeno postajanje. Ne kaže zanimanja za stvarni svet, niti za to, kako svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet. Se pravi, tisto, kar mu neposredno nastane, tega v gibanju in proti postajanju ne vzpostavi. Bolj kot posredovanje predmetnega bistva in postajanje, ga privlači abstraktna čista vednost. Ni pomemben stvaren svet in gibanje, ki vsebuje bistvo, ampak le to, da svoje vedenje predstavi v primerni obliki. Dejaven je torej s smotrom, da na zanimiv način predstavi svojo čisto vednost. Kaj več od tega ga ne navduši, kajti on brani povsod kontinuiteto izobrazbe.
Najabstraktnejša in najsiromašnejša je neposredna zagotovost, ki zgolj je. V tej zagotovosti je zavest čisti jaz kot nekaj, kar je obče. Enostavna neposrednost je tako le vedenje čistega jaza. Duh pa ni zgolj neposrednost, temveč »je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je gibanje, ko duh v drugobiti obdrži enakost s seboj. Potemtakem neposrednost, ki je čutno vedenje, še ni resničen svet, saj ni nič drugega kot neki čisti tale, ki ve čisto tole. To kaže, da je neposrednost začetek, ki ga je nujno posredovati, da doseže substanca svoje postajanje. Gibanje substance je torej prehajanje nečesa prvega v drugo ali v svojo sebi enakost.
Da bi izobražen duh bil dejaven v interesu gibanja predmetnega bistva, bi moral spoznati vsaj to, kako predmet odpravi in ga iz gibanja dojame. Zakaj vsak predmet ima neki logični začetek, ki vsebuje neposrednost in posredovanje. To je namreč začetek, ko predmetna substanca doseže svoje postajanje, v katerem je zaobjeto bistvo predmeta v občih momentih. To je torej način, da se predmetno bistvo ne razgubi in da je posredovano samo s seboj. Namreč tisto odmetavanje vedenja ne doseže postajanja in se konča kot neposrednost, ki ni posredovana in ne doseže proti postajanja. Na ta način izobražen duh kaže, da njegov predmet ne vsebuje bistva, ampak samo tisto obče. Dejavnost, ko ni dejaven v interesu gibanja predmetnega substance in njenega bistva, danes demonstrira razumnik povsod tamkaj, kjer zgolj svoje vedenje predstavlja kot neko vzvišenost čistega jaza.
Da je začetek pomemben kot posredovanje in postajanje predmetnega bistva, o tem duh danes ne beseduje. Pa čeprav njegov svet kaže, da ni dejaven v interesu posredovanja predmetnega bistva, se obnaša do neposrednosti in posredovanja tako, kot da ta dva pojma ne obstajata. Še več, posredovanje enostavno prezira, pa čeprav mu abstraktni svet odseva, da bi moral biti dejaven v interesu posredovanja substance in njenega bistva, ki se običajno nekje na poti razgubi v abstrakcije. Začetka izobraženec ne dojema kot postajanja predmetne substance, kajti predmet v njegovi določenosti ga ne očara. Ne dojema, da predmetna substanca ni zgolj nekaj enostavnega ali neposrednega, temveč je posredovanje in prehajanje v drugo; in to s ciljem, da se neposrednost določi v njeni dejanskosti. To je razlog, zakaj je nujno posredovati neposrednost in jo vzpostaviti v njeni sebi enakosti.
Začetek torej vsebuje neposrednost in posredovanje ali prehajanje v drugo. Zakaj začetek je enostavna abstrakcija. To pa je nujno posredovati, da doseže substanca proti postajanje. Substanca na ta način doseže določenost v svojem nasprotju. Začetek torej ni zgolj nekaj neposrednega, temveč je posredovanje in postajanje, v katerem neposrednost doseže svojo razdvojitev in določenost.