Danes se duh ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem svojega vedenja. Pa je njegov predmet oblika posredovanega vedenja, ki pa ni gibanje resnične substance, ki doseže protipostajanje. Duh nima za smoter postaviti svoje vedenje kot absolutno bitje, ampak le to, da vedenje razgrne v neko abstraktno podobo. To pa ni gibanje substance, v katerem bi notrina stopila nasproti sami sebi. Pa je prizadevanje duha, ko svojega vedenja ne postavi kot predmet, neustvarjalno, saj je njegov predmet od sebstva prežet in tako le neki lastni svet postavljen naravnost kot subjekt, kar je neposredna občost.
Duh bi naj svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tukaj ni popustljivosti, kajti gre za to, da duh sebe ne nadaljuje kot tistega, ki zgolj odriva vedenje od sebe. Zakaj vedenje duha naj ne bi zastopalo predmetno substanco in čisti pojem, kajti predmetna substanca ima svoje življenje v lastnem gibanju in razdvajanju, tj. v protipostajanju. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tj. v obliko predmetnosti. Razdvajanje substance je namreč oblika absolutne abstrakcije, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost ali obliko postajanja substance v njeni logični sovisnosti. Rečeno še tako, razdvajanje je nujnost notrine, kajti z razdvajanjem notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino; je pa to obenem razdvajanje istoimenskega, ki doseže določenost v občih momentih ali drugo-biti.
Zunanjost je po svojem dojemu bit za drugo. Pa je dojem zunanjosti absolutna abstrakcija samega sebe vedočega duha; duh zre samega sebe v obliki izpolnjene biti. To je udejanjena substanca sama, njena razvejanost v momente, kar je tisto čisto sebi enako vedenje, ki je absolutno bitje; zakaj pojem je resničnost substance, to pa je lahko, če se pretvori v osnovo. Ilustracija poizkuša pokazati, da je odsvojitev duha proces postajanja, v katerem je realiziran čisti dojem kot kvaliteta neskončnosti.
Zgornjim sem poskušal pokazati tudi to, da duh, ki ni dejaven s principom, ne doseže nasprotja substance ali njene logične sovisnosti, s tem pa tudi ne gibanja substance v smislu izražene sile, ki je njena negativna totaliteta, s katero doseže razločevane strani. Hegel zapiše, »sile ne bi bilo, ko ne bi eksistirala na protipostavljen način«. Zaradi tega je pomembno vedeti, da je razdvajanje substance v elementu vedenja način, s katerim že na samem začetku substanca doseže svojo logično sovisnost, tj. svojo sebienakost, ki je absolutni dojem.
Tisto, kar je Heglova genialnost, ki jo izžareva v Sistemu vede, je predmetni element in logična sovisnost, ki jo substanca doseže skozi svoje protipostajanje. To je oblika, ko je substanca zamejena na svojo določenost ali na obče momente, ko sila substance ustvari dve nasprotni strani istoimenskega. Kar je razvita substanca kot Eno, ki je odnos zasebnosti do samega sebe, ali, to je logična sovisnost substance, ko se končno ve kot neskončno.
Jaz upam, da predstavitev elementa vedenja pripomore k temu, da duh dobi uvid v gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da dojame samega sebe v svoji odsvojitvi. Kajti to je način, ko je vedenje duha postavljeno kot predmet, ali, to je »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotju«. Kar je natančno to, čemu se reče logična sovisnost, s katero je doseženo to, da je substanca razvita v njeni popolni osnovi, ki je enotnost istoimenskega kot odnos do samega sebe.