Če abstraktna stvar, ki se jo dokazuje, ni dosegla svoje dejanskosti, potem je predstavljena kot nekaj, kar je brez bistva. Potem ni nič drugega kot nekaj neodvisnega od svoje dejanskosti, v kateri je zaobjeto bistvo. Takšno početje zavesti ni produktivno, saj stvar ni izpolnila proti postajanja ali sebi enakosti. Drugače rečeno, neposrednost je bit, ki je jaz. To pa ni stvar, ki vsebuje realnost in je dosegla svojo določenost v proti postajanju, ampak je enostranska abstrakcija.
Prikazovanje, v katerem se stvar kaže brez njene dejanskosti, je danes obče priznano. Izobražen duh, ki je mojster za prikazovanje abstraktne stvari, bistvo enostavno prezre. In to najbrž zaradi tega, ker namesto gibanja substance in njenega postajanja uveljavlja svoje abstraktno znanje. To pove, da njegova stvar ni dosegla svoje dejanskosti in določenosti v osnovi. Kar je površno dojemanje stvari, ki kaže, da duh početje zavesti dojema kot dejavnost čistega jaza, ki zatrjuje le tisto, kar postavi na ogled. Zakaj abstraktna stvar, ki ni dosegla svoje dejanskosti, ni nič drugega kot izražena subjektivnost, ki je čista vednost kot taka. To je zadovoljstvo jaza, ki ne spoštuje dejanskosti in se napravlja, kot da ne ve, da dejanskost pripada predmetni realnosti, tj. postajanju substance v njeni osnovi.
Kadar abstraktna stvar ne doseže svoje dejanskosti, je navzoči predmet kategorija. To hoče reči, da predmet ni dosegel drugo-biti ali svoje sebi enakosti, v katerem doseže svojo določenost. Potemtakem duh nima pred seboj stvari v njenem razvitem temelju ali osnovi, ampak samo abstraktno neposrednost, ki jo prosto širi tako, da jo sprevrže v nasprotje, kar pomeni, da jo razdrobi v raznoliko snov. Lahko bi rekli, to je tisti idealizem, ki uganja posebni interes. Zakaj duh predstavlja stvar neodvisno od njene dejanskosti. To je gnanje duha, ko je njegova volja svobodna in abstraktna stvar ne doseže svoje dejanskosti, ker ima zavest za smoter edino sebe.
Abstraktna neposrednost ostane nespremenjena, če ne doseže svoje dejanskosti ali sebi enakosti in določenosti v osnovi. Kot je neposrednost najprej enostavno izražena, še ni napredovanja od prvega k drugemu. Razločkov bistva, neenakosti in gibanja substance prav tako ni. Sicer pa izrečena beseda ne izreka tega, kar je v njej vsebovano. Neposrednost je v začetku prazna beseda, zakaj omejena je na nekaj enostavnega, iz katerega izhaja gibanje. Neposrednost je torej določena kot enostavnost, zato je tisto, kar je več od neposrednosti, posredovanje in tako nasprotje enostavne neposrednosti. Duh, ki ne upošteva gibanja substance in proti postajanja, ni dejaven s ciljem, da izpelje nasprotje neposrednosti.
Idealizem kot ga danes prikazuje izobražen duh, se izlije v jaz sem jaz. To je miselnost, ki predstavi kakšno mnenje ali zaznavanje in izpolni le prazni moj zavesti. Ta idealizem izpeljuje posebni interes in podarja nekaj, kar je gotovost samega sebe. To je prenapeti interes, saj duh izreka občutke in predstave in si najbrž domišlja, da je neposrednost, ki ni dosegla svoje dejanskosti, dovršena enostavnost. Zaradi tega njegova stvar ni nič drugega kot izpolnjeni prazni moj zavesti. Namreč abstraktna stvar je neposredna enostavnost, ki je v nasprotju prikazen, ki ne vsebuje nobenega bistva. Zato tukaj naglasimo: pojmi nimajo realnosti, če jim ne pripada dejanskost.
Danes je mogoče zaznavati predvsem to, da se stvarni svet prikazuje kot primerno dejanskost. A v samem bistvu je ta svet abstraktna stvar ali bit brez dejanja. Zakaj stvar je prežeta od individualnosti in je le neposrednost kot enostavno obče. Zato poudarimo: dejansko je tisto duhovno, ki je v razmerju do neposrednosti. Se pravi, da bi neposrednost dosegla svojo dejanskost, jo je nujno posredovati; namreč, nekaj ima dejanskost samo v svojem pojmu. Početje zavesti, ko se stvar razlikuje od svojega pojma, je nekaj ničnega. In ravno to danes demonstrira izobražen duh, kadar predstavlja neposredno znanje, ki izključuje posredovanje substance. Na ta način goljufa sebe in druge, kajti tisto, kar je njegov predmet, to je enostranska abstrakcija, neposrednost, ki ni dosegla dejanskosti in je le obče kot neposredna gotovost. Rečeno drugače, to je abstraktni moj zavesti kot nekaj neposredno gotovega.