Če se bo duh še naprej šopiril čez prazne abstrakcije, pri tem pa jasno odseval, da ga realnost in njena dejanskost ne zanima, še dolgo ne bo sebe in svojega sveta dojel na način logične sovisnosti. Zakaj realnost, ki ne doseže dejanskosti, je neposrednost čistega jaza, ki operira s praznimi abstrakcijami. To pa ni svet postavljen v svoji osnovi, ampak substanca prežeta od individualnosti. Kar je neko početje zavesti, ki dela razločke s seboj in se nadaljuje v neki drugi abstraktni svet, ki ga zgolj zatrjuje kot možen svet.
Tisto torej, kar danes odseva dejavni duh, to je samo gnanje zavesti kot izražen interes, ki ga poudarjeno hvali izobraženec zlasti tedaj, ko povzdiguje od individualnosti prežeto realnost. Prav to demonstrira kot svet čistega jaza, ki ga pridela s početjem zavesti in čisto vednostjo. Hočem reči, prežeta realnost od individualnosti pravzaprav govori, da duh občuduje čisto sebe vednost in prazne abstrakcije ter tisto, kar pridela na njih kot izginjajoči svet.
Vsebina, ki je od individualnosti prežeta, je zgolj početje individua kot izrekanje zavesti, ki nekaj zatrjuje. To je tisto početje zavesti, ko zavest ničesar ne počne, njena stvar pa je le abstraktna dejanskost, ki nastane kot neka igra abstrakcij, skozi katero zavest sama sebe uživa. Zavesti ne gre za stvar kot predmet, ampak za pojavni svet, s katerim individualnost sebe izpelje kot njen interes. Zavest odseva zgolj to, kako sebe uživa skozi početje, kajti izreka le početje individua, ki pa ni noben subjekt, ampak tisto, kar se je določilo kot kategorijo. To pa je menjena bit kot izrekanje zavesti, ki ničesar ne spreminja in je zgolj neko gnanje za druge.
Da duh verjame v svet prežet od individualnosti, ki pa ni realnost, ki je dosegla svojo dejanskost, pomeni, da realnost in njeno dejanskost površno dojema. Zakaj prežeta realnost od individualnosti, ki ne prehaja v svoje nasprotje, tudi svoje dejanskosti ne doseže. Takšen nedoločen svet lahko hvali nekdo, ki ni dojel, kaj se pravi izpeljati dejavnost na način duha in v interesu gibanja predmetne substance. Iz česa sledi, da je dejavnost duha, ki je aktiven s smotrom, da izpelje kakšno svojo subjektivno vednost, pomanjkljiva. Zakaj, ko duh ne upošteva gibanja realnosti in je dejaven na način čistega jaza, operira s praznimi abstrakcijami. Takšen svet na primer izdeluje pesnik, ko izvaja gibanja od abstrakcije do abstrakcije in ne išče vsebinskega pomena tistega, kar raznašajo besede.
Pogosto se pozablja, da je človek mislec in svoboden duh, ki bi naj sebe izpolnil. Kajti dogaja se, da ne doseže svoje izpolnitve, ker se izgublja v lastnih svetovih in sebe ne udejanji kot dejavnega duha, ampak kot tistega, ki odmeče svoje sebstvo in ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Duh pravzaprav sebe uresniči kot čisti jaz, ki najde svet kar v sebi in iz njega naredi kak odtujeni svet, ki ga realizira kot udejanjeno sebstva. Tako sicer pridela neposrednost, vendar je to zgolj odpravljeno sebstvo kot odtujena naravna bit.
Kot je mogoče zaznati, svet prežet od individualnosti je čisti svet jaza, ki pa ne stopi v odnos s seboj, ker je to fiksiran svet čistega jaza. To je svet praznih abstrakcij, ki se pojavlja kot na ogled postavljena zavest, ki sebe izpolni tako, da operira s pojavnim svetom prežetim od individualnosti. To je početje zavesti, ki izpelje zgolj neko abstraktno dejanskost, ki je fiksirana abstraktna stvar in jo je mogoče predstaviti kot svet čistega jaza. Človek ne more verjeti, koliko sveta danes odmeče čisti jaz, ki pa ne prehaja v drugo, kajti ta svet je neposredno veljavno sebstvo kot odtujeni svet, ki je neka trda dejanskost.