Zanimivo je, da duh veliko beseduje o vladavini abstraktnega vedenja, zlasti pa o tem, kako izpeljuje svojo odsvojitev. Samega sebe si odsvoji tako, da odtujeno sebstvo odpusti v neki drugi svet, v katerem izkusi naključnost svojega početja. Seveda pa oni odtujeni svet ni noben postavljeni svet, ampak sebstvo v raztrgani podobi; drugače rečeno, odtujeni svet je enostavno nasprotje, ki je za neko drugo. Torej odtujeni svet sebstva je neposredni svet, ki je tale Jaz kot sebi enako sebstvo, potemtakem bivanje duha kot vedenje neposrednega sebstva.
Druga zanimivost, ki jo izobražen duh pogosto izžareva, je njegov čisti uvid, ki ga pridela z navajenim obnašanjem vedenja in refleksijo. To je svet abstraktnih dojemov, torej momenti sebstva kot tisto svobodno, ki ga zunanje zveže v eno podobo abstraktnega sveta. To je torej svet čistega uvida, ki mu nastane s pomočjo opazujočega uma in abstraktnega razuma, ki skupaj pridelata tisto, kar gre onstran in je čisti uvid. Ta podoba je nekakšno pozitivno sebstvo kot čisto sebstvo ali nenazorna celota v njeni absolutni raztrganosti. Ona mu nastane iz abstraktnih dojemov in sprevrnitve njegove odtujitve. Podoba je čisti uvid kot nekakšen preobražen svet sostvujoče občosti ali vnanjska dejanskost čiste zavesti.
Duh obožuje neuresničene abstrakcije. Tako da tisto, kar podarja, je le igra odtujenega sebstva in abstraktnih predstav, s katerimi izpove zlasti to, da ga ne zanima čisti dojem in gibanje substance. Posledica tega je, da prideluje le sebienako veljavno sebstvo, ki pa je brez substance. To pa pomeni, da mu oni izpeljani čisti uvid nastane z odtujitvijo sebstva, v katerem najde samega sebe kot tistega, ki razčlenjuje abstraktne dojeme in tolmači svoje vedenja. Čisti uvid je v resnici nekakšen kaos duhovnih moči ali zmedenost sveta, potemtakem tisto koristno kot uvid.
Človek nekako pričakuje, da bo izobražen duh deloval po pameti božji in na način, da bo predmetna substanca dosegla svoj čisti dojem ali svoje postajanje. A namesto postajanja substance duh ponuja odtujeni svet sebstva, ki ni bivanje substance, ampak abstrakcija, čez katero izpelje karkoli koristnega. In ravno v tem abstraktno koristnem svetu se danes izgublja izobraženec zlasti takrat, ko javnosti poklanja kako konkretno umevanje, na primer zdravstvenega sistema. Ko pa si ta svet ogledamo, vidimo, da v njem manjka gibanje substance in da izobražen duh ponuja zgolj abstraktne dojeme. Tako da početje izobraženca ne moremo jemati kot intelektualno dejavnost duha, kajti on pridela le momente njegovega čistega uvida, ki ga nenehno dopolnjuje. To pa je početje duha, ki se izteče v neresnični svet, zakaj duh ne izpeljuje gibanja substance, ampak le neko njegovo prepričanost.
Kaj torej poklanja izobražen duh? Čisto samopodobo njegovega sebstva ali izobrazbe. V njej najdemo mnoge kategorije, predpostavke in tisto koristno, pa tudi spekulacije, ne najdemo pa nič takega, kar bi bilo gibanje predmetne substance v pomenu nastajajočega vedenja in njene določenosti. Zakaj tisto odtujeno sebstvo in potem izdelava čistega uvida je pojavni svet, v katerem najde le samega sebe. Tako podarja le bivanje odtujenega sebstva kot enotnost talent; to pa je sebstvo ali abstraktna podoba samozavedanja, ki ji manjka notranja določenost. Takšen svet pa seveda ni določno postajanje predmetne substance, ampak abstraktni svet, ki ga je izobražen duh pridelal čez odtujeno sebstvo, katerega je oblikoval v abstraktne dojeme ali tisto negativno sploh, kar je on na sebi kot nekaj drugega.