Tista predstavitev bodočega kulturnega ministra, pa predstavitev ministra za zdravstvo, pa potem ono tavanje, ko je minister odmetaval abstraktno vedenje in njegove zagotovosti, je zgolj predstavljeni subjekt v podobi sebi enakega sebstva. To početje duha je poveličevanje tegale jaza, ki je njegova sebi enaka čistost, s katero izraža, da mu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da se drugim predstavi kot dejanski jaz. Duh se namreč v njegovi predstavitvi pokaže kot individuum, ki je predstavil prazno predmetnost. Tako da tisto, kar pokaže, to je le fiksiran čisti jaz, katerega vsebina je vedenje sebstva o sebi, ki seveda ni razviti predmet, ampak samozavedanje, ki velja kot neizpolnjena abstrakcija.
Dalje, v predstaviti bi naj bil duh dejaven s smotrom, da je tisto vedenje sebstva o sebi predstavljeno kot odsvojitev njegovih duhovnih moči. A to ni, zakaj duh svojo predstavitev jemlje kot nekaj, kar nima resnice biti. Zato je njegova resnica zgolj abstraktna gotovost njega samega. Duh ni v nobenem razmerju do predmeta, ampak se prepušča abstraktnemu razumu, kateremu nastali razločki abstraktne realnosti niso nastali iz nobene postavljene osnove. Tako da njegov svet ni nič drugega kot enostavno sebstvo, ki je za nekaj drugega. A ko se duh prepusti abstraktnemu razumu, njegov svet razpade na razločke in nepomembne abstraktne prestave. To pa je zgolj svet oblikovan kot pozitivni svet čistega jaza, torej zadovoljstvo jaza; duh si namreč odsvoji samo abstrakcijo čistega jaza, v kateri dobi bivanje vedenje sebstva o sebi. To pa še ni odsvojitev, v kateri bi njegove duhovne moči zaživele kot predmetno bistvo ali kot predmet posredovan in postavljen kot eno. V bistvu je tisto, kar duhu nastane, abstraktna oblika nebistvenega sebstva ali nespremenljiva sebi enakost. Zakaj nastali svet je zgolj predstava njegovega vedočega jaza, ki se je odsvojil v veljavno sebstvo.
V abstraktne predstave povzdignjen svet razveseljuje izobraženega duha, zakaj njegov predmet je on sam. To je početje duha, ko čisti jaz doseže v raztrganem nasprotju svojo neskončnost kot brezbistveno mnenje. Duh izpolni le sebe in se zre zunaj sebe. Tako njegov svet ni nič drugega kot izražena moč nad sebstvom. Duh je na sebi razblinjena čista sebevednost v momentih občega, s katerimi sprošča svojo samovoljo, in sicer kot nebistveno naravno sebstvo razširjeno v primerno dejanskost, ki ni nič drugega kot negativno sebstvo.
Ko torej duh ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega predmetnega dojema, je njegov svet prazno vedenje; duh se obnaša kot idealizem, ki ničesar ne odpravi. Namreč tisti predstavljeni svet ni noben določen predmet, ki bi na sebi zaživel kot gibanje predmetne substance, s katerim bi substanca stopila sama sebi nasproti in tako v postavljeno razmerje. Ko pa duhu ne gre za postajanje predmetne substance, ampak za predstavitev njegovega sebstva, je to prazno početje duha, s katerim si samega sebe ne odsvoji. Njegov svet kot abstrakcija sebstva ni postavljeni svet, ampak svet, ki mu je prosto nastal kot neko dejansko nasprotje. Tako duh izpolni le sebe z odsvojitvijo sebstva, ki je njegova odtujitev.
Naj dokončam, abstraktne predstavitve ministrov niso prikaz gibanja predmetne substance in njenega prehajanja v drugo-bit, ampak svet, ki je zgolj vedenje sebstva o sebi. Namesto da se minister predstavi kot duh, ki se spozna na gibanje substance in njen čisti pojem, predstavi odsvojitev svojega sebstva. To je početje duha, ki pridela le svet v eksistenci.