Da izobražen duh ne spoštuje gibanja substance in da ni predmetno dejaven, o tem govori neposredna dejanskost ali omika, ki je negativno njega. Dejansko bivanje na sebi je namreč to: »kolikor ima omike, toliko ima dejanskosti in moči«. Dejanskost sestoji v odpravljanju omike, zato je dejaven s smotrom, da moč izobrazbe nekako predstavi. Danes je omika povsod hvaljena in cenjena, zakaj tisto, kar odtuji in je odtujeno sebstvo, je abstraktni svet kot omika. To je odtujitev osebnosti, veljavno sebstvo, ki je substanca kot odsvojitev sama. To torej, kar je početje zavesti in nastajanje neposrednosti, to je njegova odtujitev. Sebstvo kot dejansko ima občo veljavnost, kajti to so odtujene duhovne moči, ki jih ureja v neki drugi svet ali tisto, kar je nasprotje prvega sveta.
Odtujitev izobraženega duha se zgodi v jeziku, zakaj sebe izpelje kot silo govorjenja, ki stopi kot samozavedanje v eksistenco. Potemtakem je jezik tisti, ki izreka njegovo sebstvo. Toda ta jezik še ni duh, saj povzdigne le sebstvo osebe v neposredno dejanskost, kar je neka sebi enakost, ki biva kot drugo samega sebe in je odpravljeno sebstvo. To je pravzaprav dejanskost kot negativno njega, s katerim si sebe zagotovi kot oseba. Rečeno še drugače, to je primerna dejanskost, zakaj tisto sebi enako je abstrakcija kot izražena abstraktna moč omike, ki je udejanjeno sebstvo.
Filozof Hegel zapiše o odtujitvi duha naslednje: »Svet duha razpade na podvojenega: prvi je svet dejanskosti ali njegove odtujitve same; drugi pa je tisti, katerega si, dvigajoč se nad prvega, sam zgradi v etru čiste zavesti.« Potemtakem je neposrednost abstrakcija omike obče, ki je na sebi druga oblika odtujitve. To je svet postavljen nasproti prvi odtujitvi. Duh torej odpravlja sebstvo in sebe izpeljuje kot negacijo njega samega, kar je lastna dejanskost. Sebi enaka čistost ni nič drugega kot njegova čista omika. Ona je čista zavest o lastnem predmetu, tj. o tem, da se omika v obče in da ima zavest v dveh odtujitvah.
Da se odtujitev omike zgodi v jeziku in da so dejanja jezika tista, ki veljajo, gre pripisati temu, da se duh ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem predmetne substance. Kajti odtujitev abstraktnega znanja, ki je njegovo sebstvo, je lažje delo, saj naravna bit stopi v eksistenco kot neposredna dejanskost. To izrazi, da tisto, kar odpravi kot naravno sebstvo, ne doseže sebi enakosti, ampak je le svet kot njegova druga odtujitev, ki je postavljen nasproti prvi odtujitvi.
Kaj je potem predmet izobraženega duha? Prav njegovo odtujeno sebstvo ali omika, ki jo je mogoče poljubno oblikovati, kajti na sebi je druga oblika odtujitve. To je udejanjeni čisti jaz, ki sebe zre zunaj sebe v neenakosti dveh ekstremov. Ekstrema odsevata v dejanju jezika njegovo čisto omiko. Pri tem je zaznati tudi to, da je tisto sebi enako le čista abstrakcija kot veljavno sebstvo. Izobražen duh na ta način izžareva abstraktno moč omike, kajti njegova odtujitev se zgodi v jeziku, kar je tale jaz, ki se izreka. Namreč z govorico proizvaja dejanja jezika ali tisto, kar jezik izreka in je njegov abstraktni učinek. To je prizadevanje in pridelovanje dimenzije jezika, ki sporoča, da odtujena omika ne vsebuje nobenega bistva, kajti je le tisto negativno njega samega. Zakaj pozitivni predmet je omika, ki je na sebi čista sebi enakost, to pa je sebe zagotovi duh, ki se omika v obče.
Zgornjim sem predstavil odtujitev omike, kajti predmet duha je njegovo abstraktno znanje, ki ga prosto oblikuje, saj ne vsebuje bistva in ne prehaja v drugo ali sebi enakost. Hočem reči, z odtujitvijo omike predmet ne prehaja v drugo samega sebe, ampak je le dejansko bivanje omike kot samozavedanje občega. Pri tem je razločno zlasti to, da se odtujitev osebnosti zgodi kot podvojeni razpadli svet, ki velja in je brez substance. Se pravi duh sebstvo odsvoji tako, da odtuji svoje duhovne moči, ki jih oblikuje kot neposrednost, nato pa kot svet postavljen nasproti prvi odtujitvi. Z njim dovrši svojo odtujitev, s katero realizira samega sebe čisti uvid ali lastni predmet, ki je tisto koristno. Potemtakem njegova odtujitev sloni na gibanju, da si odsvoji svojo osebnost.