Nedosledno razmišljanje je zgleda danes zaželeno. Ni pomembna vsebina, ampak to, da duh svojim izražanjem predstavi neke okoliščine in da z njimi vzbudi občudovanje. To edino danes velja, saj duha ne privlači gibanje predmetne substance, ampak samo uresničenje njegovega interesa. Pa je bistveno to, da izpelje svoj interes in da tisto abstraktno stvar naredi ustrezno sebi, tj. da jo uveljavi kot njegovo stvar. Poglejte kaj duh izdihava in ugotovili boste, da ga pojem predmeta ne zanima, ampak samo idealiteta sveta.
Izrazna spretnost in njegov interes je tisto, kar danes podarja duh. Tak primer je arbitražni sporazum, o katerem so se posamezniki izrekli tako, da so besedovali o okoliščinah in tistem, kar je čisti njihov interes. In s tem praznim besedičenjem so nadaljevali, ker so prepričani, da je arbitražni sporazum nekakšna njihova stvar. Hočem reči, duh se je napravljal, kot da je arbitražni sporazum njegova stvar, ne pa predmet kot stvar. Pa je tisto trmasto vztrajanje pri nečem, kar je le neka prepričanost, čista nespamet. To je tisto prenarejanje duha, ko duh razkazuje svoje prepričanje kot nekakšno neposredno resničnost. Zaradi tega tudi ne izpelje nobene vsebine, ampak zgolj zatrjuje okoliščine skozi početje in gnanje, s tem pa podarja svojo enotnost z njegovo stvarjo. To je znamenje, da ga ne privlači vsebina in gibanje predmeta, ampak samo svet kot abstraktna stvar. In tu naj izpostavim samo še to, da je to tista tipična subjektivna dejavnost duha, ko izpelje njegovo stvar kot nekaj, kar eksistira in je odtujitev čistega jaza v nasprotni svet.
Svet bi naj bil določen na sebi, a izobražen duh to spregleduje, zakaj njemu je pomembno samo to, da predstavi svoj interes kot njegovo stvar. Tako daje videz, kot da mu gre samo za to, da realizira svet kot njegovo prepričanje; se pravi, tiste gole dejstvene okoliščine, ki jih podarja drugim kot abstrakcije, so njegova stvar. Temu duhu ne gre za posredovanje predmetne substance in določen svet na sebi, ampak za to, da svoj interes predstavi kot njegovo stvar. To pa ni nič drugega kot predstavljena individualnost v njeni izvorni naravi, ki je kot svet abstrakcija sebstva.
Če je kdo mnenja, da je izobražen duh sam po sebi tako pameten, da mu ni treba sebe in sveta posredovati in misliti, potem ga je treba spomniti, da na primer zdravstveni sistem sam po sebi ni resnica sveta, ampak pojem, ki ga je treba posredovati. In ravno pri tem pojmu je dojeti, da se duh s postajanjem čistega pojma zdravstvenega sistema ne ukvarja. Kar pove, da še ni prišel do spoznanja, da je treba vsak pojem misliti iz postavljene osnove, v kateri pride do izraza razvita realnost in njena dejanskost, ki je pogoj za to, da bi pojem zdravstvenega sistema bil določen na sebi. To nam pove, da duh zdravstvenega sistema ne more jemati kot njegovo stvar ali kot njegovo početje in gnanje. Zakaj ko se ne izhaja iz postajanja pojma, potem duhu ne gre za določenost čistega pojma, ampak samo za to, da izpelje neko predstavo svojega početja in gnanja. Kar hoče izraziti, da duh ne išče rešitve skozi posredovani svet pojma in da predmetnega sveta ne dojema iz posredovanja in postajanja substance.
Tisto, kar danes bode v oči, je nevezano početje in gnanje duha. Smoter duha je, da predstavi njegovo stvar. Pa je jasno, da ono početje in gnanje ne streže predmetni stvari, ampak temu, da duh predstavi njegovo abstrakcijo vedenja. No, jaz menim, da bi se moral duh omejiti na realnost in njeno dejanskost, če želi, da bo svet določen na sebi.
Na hitro pa še tole: kako si izobražen duh izdela abstraktno enotnost s seboj, to smo lahko spoznali v televizijski oddaji EkstraVisor (19. 12.), v kateri so izobraženci predstavili svoje odsvojitve kot prazne abstrakcije vedenja. Tisto namreč, kar je posameznik odrinil od sebe, to je bila neživa megla ali abstrakcija vedenja kot nekakšna njegova stvar.