Danes izdihavajo politiki nastrojenost vladajočih strank, s katero ne dosežejo enotnosti z občim duhom. To namreč, da se uveljavlja strankarski interes, ki ni noben dejanski predmetni svet, to ne izraža obče volje duha ljudstva, ampak samo strankarsko samovoljo, ki je enostranska abstrakcija. Ta duha ljudstva ne izrazi v njegovi globini in resničnosti. Strankarski interes torej ni tisti, ki bi izrazil duha ljudstva v njegovem sebe določanju. Namesto da dejaven politik uresničuje dojem ljudstva o sebi, uveljavlja subjektivni interes, s katerim ne uresniči svoje svobode. Slab odnos do sebe in do duha ljudstva izrazi zlasti tedaj, ko ne upošteva tistega, kar ima duh ljudstva za resnično.
Politik, ki ne upošteva obče volje ljudstva, ne spoštuje religije, lastnosti duha in vedenja o sebi. Zakaj ko realizira samo čisto misel, ima za resnično neizpolnjeno abstrakcijo. To stremi izraziti, da stvarnega sveta, ki vsebuje realnost in njej pripadajočo dejanskost, ne jemlje zares. Namesto gibanja predmetne substance predstavi svojo posebno voljo, ki povzdigne kak nasprotni svet ali tisto, kar je strankarski interes. Pa čeprav interes ni noben določen predmetni svet, interes razume kot nekaj, kar naj velja. In tako besede politika podarjajo svet, ki ga najde v sebi in je čutna surovost, kajti ni noben stvarni ali predmetni svet. Ko pa politiku ne gre za predmetni svet, demonstrira samovoljo, ki občo voljo ljudstva izključi. In tako spotoma postane strankarski interes predmet razprave, ki se ga uveljavlja s smotrom, da se povzdigne strankarsko samovlado, s katero si daje zavest oblasti.
Politik uveljavlja čisti jaz in abstraktne predstave. Pozna vse interese, ki jih uveljavlja slepo strankarstvo. To je dejavnost, ki ne spoštuje svobode. Svobode ne dojema kot duh, kajti z igro abstrakcij pridela samo abstraktno občost. In potem sploh ni čudno, da ga religija ljudstva in predmetni svet ne prevzameta. Videz daje, kod da predmetni svet za njega ne obstaja, ampak samo svet, ki ga pridela strankarski heroizem. Ta ga dela odvisnega, kajti strankarsko junaštvo ne proizvaja svobode, zakaj oblikuje ga čisti jaz. Rečemo drugače, ko je dejaven čisti jaz, dobi besedo strankarski interes, čutna gotovost in tisto, kar je prešlo v predstavo in je izražena zavest politika ali negacija njega samega.
Politik je danes dejaven brezvsebinsko, saj po absolutnem dojemu ni oblikovan njegov svet. To stremi reči, da ni dejaven tako, da predmet razprave razvije v njegovo dejanskost. Tisto, kar naredi vsebino, to so odmetane misli, s katerimi uveljavlja samovoljo in subjektivnost. Ta izključi predmetni svet s smotrom, da dobi veljavo čisti jaz. To nam pove, da politik ni dejaven s ciljem, da vzpostavi predmetno objektivnost, saj gibanja predmetne substance in njenega bistva ne izraža. Njegov svet ni nič drugega kot enostranska abstrakcija, ki ne vsebuje realnosti in na sebi ne doseže svoje sebi enakost. Namreč, politik je dejaven svobodno samo tedaj, če predmet dojame iz temelja in je njegovo bivanje pokazano. Dojem je namreč tisti, ki pove, da je dejaven svobodno. Zaradi tega je subjektivno gnanje čistega jaza, ki se preganja z interesi stranke, samo izražena čutna raztresenost politika. To pa ni predmetni svet, ki prehaja v drugo ali sebi enakost, ampak izražena samovolja, ki jo politik vtihotapi v razpravo kot nekaj, kar hvali in povzdigne strankarski interes.
Kako naj duh ljudstva spoštuje politika, ki ni dejaven svobodno in v interesu obče volje ljudstva. Danes so strankarski interesi bolj pomembni kot stvarni svet in svoboda izražanja. Politik daje videz, kot da je dejaven za nekaj, kar ni določeno in je brez bistva. Takšno početje zavesti ne pridela svobode in določenosti predmeta v njegovi osnovi. Osnova je temelj, v katerem je predmet določen. Brez osnovne določenosti se predmet razgubi v abstrakcije ali v odmetavanje samozavedanja. To pojasni, da politik z navajenim obnašanjem vara sebe, ker je dejaven nesvobodno.
Nujno je, da politik udejanja svobodo skozi predmetni svet. »Svoboda je sebi smoter in edini smoter duha.» In tega politik ne doume, ne ve, da edino svoboda proizvaja absolutni dojem. Politik je namreč duh, ki je dejaven svobodno, a svoboden je, če proizvaja gibanje predmetne substance.