Filozof zagotovo ni dejaven tako, da uresniči sebe predmetnega. Navajeno obnašanje filozofa podarja pojasnjevalno in opazujočo filozofijo, ki je danes zelo popularna. Filozof je dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance in postajanja. Po mojem mnenju je tisto, kar daje drugim, brezduhovno sebstvo, ki ni predmetni svet, ampak predstavitev lastnega vedenja. Zato tudi abstraktna filozofija ni produktivna, kajti gibanje razuma pridela samo neposrednost, ki je pojavna oblika vedenja ali dojem vedenja v razločkih. Filozof ne izpelje gibanja in postajanja predmetne substance, v katerem substanca doseže razdvojitev v svoji osnovi in tako proti postajanje kot ustvarjeni svet. To je najbrž razlog, zakaj filozofija ni dojemljiva kot predmetni svet in zakaj se jo obravnava kot vedenje ali kot nekaj, kar je le neposredna oblika vedenja ali pojavni svet.
Povedano drugače, filozof ne dela na tem, da bi filozofija bila dojemljiva mlademu duhu. Nenavadno je, da se o predmetni filozofiji ne diskutira, čeprav je filozofija po predmetnem bistvu razvita in je njen predmet določen. Filozof ni dejaven v interesu, da svoje vedenje postavi kot predmet. Zakaj ne? Zato, ker ga privlačijo abstraktne filozofske vsebine, ki ne vsebujejo nobenega bistva. Menda je prepričan, da se filozofija konča tedaj, ko svoje vedenje nekako predstavi. Namreč, če bi bil dejaven s ciljem, da vsebinsko predstavi predmet filozofije, potem filozofija zagotovo ne bi bila zgolj abstraktna filozofija, temveč bi v svoji osnovi bila določena kot predmet. To pa ni, ker se filozof v abstraktnem ali nedoločnem svetu odlično počuti. Kajti tisto, kar je neko početje zavesti, to je le zagotavljane, s katerim zavest odigra abstraktni dojem vedenja, ki se konča kjerkoli, kajti filozof demonstrira le abstraktno razumevanje filozofije in ne predmetnega bistva.
Da bi filozof pridelal v vsakdanjem življenju tudi koristne učinke, je nujno, da filozofijo spoznava iz temelja. Spoznaval bi naj filozofijo tako, da bo predmet filozofije odkrival iz odsvojitve duha in nastajajočega vedenja. To je tista osnova pojavljajočega duha, v kateri duh svoje sebstvo vzpostavi in sam sebe dojame iz postajanja. Duh se pojavi kot tisti, ki sebe odpušča iz oblike sebstva, kar je najvišja svoboda in »gotovost njegovega vedenja o sebi«. Filozofija bo dojemljiva tudi mlademu duhu, če bo predmet filozofije spoznan v njegovi osnovi. Gre za to, da se določi in spozna osnovo predmeta filozofije, katerega pojem je začetna razdvojitve substance v postajanju.
Filozof, ki predmeta filozofije ne jemlje z vso resnostjo, se zagotovo vznemirja z abstraktnimi vsebinami, ki ne vsebujejo začetne določenosti in niso zamejene v svoji osnovi. Abstraktna filozofija je neka zgodba duha, v kateri imajo glavno vlogo kategorije. Na njih se nalaga vse, kar filozof najde v sebi in je predstavljanje nasploh. Kar nekako odkrije, da je dejaven pomanjkljivo in brez odnosa do predmeta filozofije. Zakaj tisto, kar odmetava kot njegovo vedenje, to ni predmetni svet, ampak predstavni svet, ki pa ni stvaren svet. Brezpredmetni svet namreč ne vsebuje bistva. Potemtakem je jasno, da abstraktna filozofija ni dojemljiva mlademu duhu, ker je predstavljena kot neka meglena materija, ki ne doseže proti postajanja in se jo obravnava kot nekaj nedoločnega.
S Heglovo filozofijo živim že toliko časa, da predmet filozofije dojemam v njegovi osnovi. Tu in tam berem tudi druge filozofe, ki filozofirajo nepredmetno. Naj spomnim, minilo je dvesto let od dneva, ko je izšel Heglov Sistem vede. Se pravi, filozofi v tem času niso brali prve filozofije, ki je Sistem vede, v katerem je predmet filozofije posredovan in izpeljan kot pojem. Zato se mi zdi enolično kroženje okoli predmeta filozofije nenavadno, saj je to gibanje duha brez cilja. Filozof daje videz kot da predmet filozofije ne obstaja, zategadelj je aktiven zunanje in sploh ne v interesu, da spozna predmet filozofije. Se pravi, ker ga gibanje in postajanje predmeta filozofije ne privlači, ga tudi utemeljitev vedenja ne zanima. Videz daje, kot da ga privlači samo abstraktna filozofija. Tako potihoma sporoča, da ni dejaven s ciljem, da spozna nastajajoče vedenje in duha v njegovi pojavnosti.