Življenje postane dolgočasno, ko se odpravljaš na delo. Nekje na poti spiješ kavo, v službi narediš kak prosti spis, vmes odigraš pogovor s prijateljem in sebe si ustvaril. V službi si vsakdanje aktiven, delo natanko opraviš in tako sebe miselno izpolniš. Potemtakem sveta nisi ustvarjal, kajti tvoj razum je nadzoroval početje zavesti in tisto, kar si z besedo odigral. Skratka, moč tvojega znanja si aktiviral, ko je šlo za poklicne odločitve. In tako iz dneva v dan izpolniš sebe kot neko igro čistega jaza, ki jo nadzira abstraktni razum. Zadovoljstvo ti pravi, deluj v tem ritmu naprej in ne spreminjaj ničesar, kajti spremembe prinesejo težave in navadno tudi negativne učinke.
In tako oceniš, da si dejaven s principom razuma, kar je garancija, da bo tvoje življenje drvelo naprej kot zdaj. Opravljeno delo in tvoja zavest ti govorita, da si razumno aktiven in da svoje delo opravljaš strokovno in vedno po pameti božji, kar iztakne, da si dejaven razumniško. Vsak dan sebe izpolniš, kajti tvoja prizadevnost in omika izrazita prav tisto, kar ta čas ceni in spoštuje. Razen tega ne vznemirjaš ljudi z drugačnim pogledom in razmišljanjem, kajti zavedaš se, da spremembe vplivajo na ljudi. Ti veš, spremembe ne dajo garancije za to, da bo izdelanih več pozitivnih učinkov.
Morda bi moral človek opazovati naravo bolj natančno. Kajti zdi se, da je ne dojema v njenem notranjem gibanju in postajanju. Moral bi razumeti njeno notranje gibanje, da bi spoznal, da svet nastane z gibanjem substance. Zaenkrat naravo opazuje zunanje in občuduje le tisto, kar je lepota na njej. Pri tem pa ne zaznava, da lepoto narave proizvaja gibanje substance, ki ustvari tisto drugo kot svet v proti postajanju, ta drži bistvo v sebi. Lepota kot svet narave ni večna, temveč ustvarjena. In tega kot da človek ne jemlje dosledno, zakaj ona igra abstrakcij ga najbrž bolj privlači. To kaže, da sebe ne dojema iz svoje odsvojitve in da ni dejaven tako kot to izžareva princip narave.
Prebujanje narave ti sporoča, da nisi pomladno aktiven in da tisto, kar zavest postavi pred tebe, ne posreduješ in zato tudi sveta ne ustvariš. Zakaj v sebi najdeš brezhiben svet, ki ga ne posreduješ, ker je izgotovljen in ga zaradi tega nima smisla ponovno oblikovati. Takšen kot je, je primeren in tak naj ostane, kajti če začne človek drezati v njega in ga členiti v razločke, se lahko razleti in že se pojavi negotovost. Zato je najbolje, da se držiš načel razuma in da uveljaviš znanje, ki ima povsod veljavo. Še več, tvoja omikanost ti pritrjuje, da si dejaven pravilno in s ciljem, da izpelješ kako refleksijo razuma in da uveljaviš svoje pozitivno razmišljanje onstran neposrednega sveta.
Pomladno prebujanje narave ti sporoča, drži se preteklosti, zakaj v njej ugledaš samega sebe kot duha, ki spoštuje svojo omiko. Izobrazba je tisto najdragocenejše, kajti ničesar ne spreminja, zavest pa je zbrana v notranjo voljo z namenom, da sortira znanja. Bolj živahen je čisti jaz, ki te bežno opozarja, bodi dejaven tako, kot ti veleva omika. In potem v tebi zasije sonce čistega jaza in tvoja zavest postavi pred tebe abstraktno neposrednost. Čisti jaz izpelje nasprotni ali drugi svet in ti zaživiš kot to kaže pomladno prebujenja narave, ki sebe idealizira in je na sebi svoja dejanskost.
In tako lepega pomladnega dne doženeš, da pravzaprav nisi aktiven s smotrom, da svoje vedenje posreduješ in iz njega narediš kak lasten svet. Zakaj zunanje zaznavaš pomladno prebujanje in občuduješ naravo v njeni razvejanosti, a kaj več od tega ne izkusiš. Ti sicer opaziš to in ono spremembo, vendar sprememb od nekdaj ne maraš. Razum ti pravi, glej naravnost in ne izzivaj vraga. Kajti neumno je posredovati nekaj določnega in iz tega izpeljati kako igro abstrakcij.
Potemtakem pomladno prebujanje narave ni nujno jemati dosledno, kajti človek je prepričan, da dobro deluje in da sebe primerno izpolni. Zato pomladno prebujanje zgolj opazuje, kajti gibanje substance in princip narave ne jemlje zares. Razen tega poenostavlja svet tako, da kazalce na uri premakne za uro naprej in svet je mimogrede napravljen. In to lagodnost odseva tudi tedaj, ko na hitro izpelje svojo odsvojitev in sebe izpolni skozi igro abstrakcij in dejanja čistega jaza.