Pravniška miselnost ne izpelje predmetne vsebine v načinu, da je duh dejaven s principom svobode. To namreč ni, kajti če bi bil, potem bi bila predmetna vsebina izpeljana v logični sovisnosti in njenem postajanju. Ker pa pravniška miselnost ne spoštuje principa svobode, je dejavna pomanjkljivo ali tako, kot to demonstrira abstraktni razum, ki ga ne gre hvaliti, saj se ne ukvarja s postajanjem predmetne substance, ampak samo z razločki in gibanjem razuma, ki logične sovisnosti in postajanja substance ne upošteva. Pa tako duh, ki svojega vedenja ne postavi kot predmet ali v obliko proti postajanja predmetne substance, ni dejaven v načinu logične sovisnosti, saj predmetna substanca ne doseže dejanskosti.
To, da pravniški duh hvali subjektivno vednost in abstraktni razum, to pove, da se z logično sovisnostjo in principom svobode ne ukvarja. Potemtakem sebe izrazi kot kakšno zmagovalno miselnost, ki ne upošteva gibanja substance, logične sovisnosti in principa svobode. Sicer pa o principu svobode pravniški duh nikjer ne govori, ker je najbrž lažje delovati tako, da se prepusti subjektivni vednosti. Zakaj, izpeljati proti postajanje predmetne substance, v katerem doseže substanca svojo določenost, pomeni biti dejaven v načinu logične sovisnosti. Da pa bi logično sovisnost duh realiziral, je nujno, da predmet odpravi v načinu proti postajanja, ki je čisti dojem. To je tista dejavnost duha, v kateri proti postajanje predmetne substance upošteva logično sovisnost, predmetna substanca pa stopi v odnos s seboj.
Kadar pravniška miselnost hvali subjektivno vednost, pravzaprav govori, da je njen predmet prežet od individualnosti. Pravniška miselnost ima pretirano dobro mnenje o sebi, zato nenehno hvali sama sebe in abstraktni razum. Kajti tisto, kar je abstraktna stvar pravniške miselnosti, to je čista pozitivnost zaznavajočega razuma, ki dela razločke. Abstraktna stvar namreč ni nič drugega kot mišljenje čistega jaza, ki ga pravniška miselnost povsod predstavlja kot brez življenjsko abstraktno občost prežeto od individualnosti, ki je gibanje smotra. Ali, tisto brez določilno in neposredno je sebe vedoče vedenje kot čista stvar. Tako pravniški duh sporoča, da je pravniška miselnost dejavna tako, da pridela neposredno zagotovost same sebe, kateri nasproti postavlja druge zagotovosti; kar je samozavedanje za neko drugo samozavedanje. Mimogrede, filozof Hegel je zapisal, »sfera prava je sfera svobode«, ta pa je predmetna.
Govoriti o pravniški miselnosti, pomeni govoriti o gibanju predmetne substance in njenem postajanju. To gibanje pa se dotika odsvojitve duha in čistega dojema, ki ga ni mogoče doseči brez logične sovisnosti in proti postajanja, tj. sebi enakosti ali nasprotja, ki je tisto drugo, s katerim predmet doseže svojo določenost. Potemtakem je danes hvaljena pravniška miselnost, ki se ne ukvarja z logično sovisnostjo in principom svobode. Pa ni nenavadno, da se povzdiguje in hvali abstraktni razum in početje subjektivne miselnosti.
Da se pravniška miselnost reducira na dejavnost abstraktnega razuma in tisto neko zunaj logične sovisnosti izpeljano abstraktno vsebino, v kateri predmet ne zaživi iz svojega postajanja, ima zasluge navajeno obnašanje razuma, ki logično sovisnost in princip svobode prezira. Princip svobode se danes podcenjuje, ker pravniška miselnost nima toliko moči v sebi, da izboljša pravniško dejavnost. Ta se namreč prepušča navajenemu obnašanju vedenja, s katerim gospodari abstraktni razum. Kajti ravno navajeno obnašanje abstraktnega razuma odkriva, da pravniška miselnost ne upošteva logične sovisnosti in postajanja predmetne substance. Sicer pa pravniški duh dojema pravo kot nekaj, kar ni predmet in gibanje predmetne substance. Se pravi, princip svobode za njega ne obstaja, ker daje prednost abstraktnemu razumu, ki se na logično sovisnost in postajanje ne spozna.