Rado Lorger in Jože Požar predlagava reformacijo politične miselnosti. Odkrila sva, da politični duh ne napreduje tako, kot izžareva in želi duh ljudstva. Politični duh ne premaguje samega sebe, zato je dejaven pomanjkljivo. Zategadelj priporočava, da izpelje reformacijo politične miselnosti, glede na to, da je sposoben dojeti sebe kot svobodnega duha. O svobodi sicer ne beseduje, a midva verjameva, da želi delovati bolje in v korist ljudstva. Politik velikokrat hvali svoj svet, ki pa ni resničen svet. Svet politika bi naj bil tisti pokazatelj, ki kaže in odkriva, kako si je politik v odnosu do sebe in do sveta. Odnosa do sebe pa ne dojema nazorno, če ga ne izpelje kot ustvarjeni svet. To je okoliščina, ki narekuje, zakaj je nujno izpeljati reformacijo politične miselnosti. Namreč, če se želi delovati v interesu duha ljudstva, potem je nujno, da je politik dejaven svobodno.
Najin predlog naj pojasniva skozi sledeči uvid: Politik bi naj bil dejaven s ciljem in z interesom, da utemeljuje državo in njena ministrstva. Z gibanjem politične miselnosti lahko pozitivno usmerja dejavnost ministrstev in njenih ustanov. Te so dejavne pomanjkljivo in je zato nujno vpeljati svobodno dejavnost duha, kajti svoboda je substanca duha. Se pravi, nujno je dojemati državo in dejavnost ministrstva tako, da se dejavnost ministrstev v osnovi ali v temelju na novo določi.
Zgornjim sva osvetlila, da bi naj politik državo dojemal v enotnosti z občim duhom. Zakaj religija ni praznoverje v abstrakcije ali kako umišljanje na neizpolnjeno abstrakcijo, temveč je zavest tega, kar ima ljudstvo za bistvo. Zato svoboda v misli ne zadostuje več, temveč je nujno izpolniti življenje na način predmetne svobode. To je namreč svoboda, ki predmetno substanco nenehno utemeljuje, kar ima ta smisel, da substanca doseže svojo določenost na sebi, s tem pa postavljen odnos do sebe. Zakaj politik je svoboden duh, ki proizvaja svobodo skozi postajanje substance, ki je um države.
Slovenke in Slovenci imamo vas radi!
Reformacijo politične miselnosti je mogoče izpeljati tako, da je politik dejaven v interesu gibanja predmetne substance. Kar pove, da bi naj proizvajal svojo svobodo na ta način, da opusti navajeno obnašanje vedenja in skozi gibanje predmetne substance izpolni obče bistvo. Rečeno drugače, politik ni več dejaven subjektivno ali svojeglavo, temveč v interesu postajanja predmetne substance.
Da bi reformacija politične miselnosti dejansko zaživela na ministrstvih in v njenih ustanovah, je nujno opustiti navajeno obnašanje vedenja. Se pravi, politik bi naj bil dejaven s ciljem, da proizvaja svobodo na vseh področjih. To je tista svoboda v državi, ki je sebi predmetna, kajti duh je svoboden po tistem, kar dojema in je njegov ustvarjeni svet. Ustanove morajo biti dejavne svobodno in ne tako, da obstajajo v svoji nedoločenosti in sebe izpeljujejo neodvisno od religije. Zaradi tega mora imeti politični duh za svoj princip absolutni dojem, po katerem oblikuje predmetni svet.
Najin predlog ne vsebuje nič takega, kar ne bi zmogla izpeljati sveža politična miselnost. Ta bi naj udejanjila duha, ki je dejaven v načinu predmetne svobode in s ciljem, da realizira njeno obče bistvo. Predmetna svoboda je namreč v svoji osnovi gibanje substance in njeno postajanje. V sebi nosi to nujnost, da je posredovana s seboj in da najde svojo enotnost, skozi katero stopi v odnos s seboj.
Naj poudariva, svoboda je edini smoter politika, zato je njegov svet v svoji osnovi postavljen in določen. Le tako je politik dejaven svobodno in v načinu absolutnega dojema.