Prazna prikazen vedenja in interes duha

Written by Jože Požar on december 9, 2018 – 7:14 dop -

Politika postaja vedno bolj vsebinsko prazno govorjenje, ki ga vzdržujejo posamezni interesi, ki pa niso interesi duha ljudstva, ampak strankarski in posamezni interesi. O tem govorijo zlasti ona napačna ravnanja, ki duhu ljudstva sporočajo, da je bila obča ideja premagana, ker so prevladovali posamezni interesi ali subjektivna gledališča. To je tisto prazno govorjenje, ki občo idejo prezira in namesto nje izpelje le neko prikazen vedenja.

Človek ne more verjeti, da ono subjektivno idealiziranje sebstva podpirajo mediji, ki odkrito kažejo, da niso sposobni brzdati svojih interesov. Pa od tukaj toliko onega posredovalnega žlobudranja ali praznega govoričenja, ki odseva, da mediji niso dejavni v interesu obče ideje ali stvari. Namreč, ker tudi politik ni dejaven v interesu obče ideje, se izpeljuje pač tisto, kar narekuje oni subjektivni interes, ki povsod poklanja abstraktno in prazno vedenje, ki stopi v eksistenco kot neki vedoči in vesoljni Jaz, ki da se spozna na resničnost. To je vedoči Jaz, ki beži pred občo idejo in podcenjuje duha ljudstva ter se obnaša kot kak absolutni monarh. Ta pa izkorišča jezik prilizovanja in izpoveduje le tisto menjeno, ki nima nič skupnega z duhom ljudstva in občo idejo, ker ga zanima samo posamezni interes.
 

To je prikazen kot podoba prosto prepletenih momentov. Podoba drži svojo resnico v sebi kot lastno početje sebstva. V tej podobi duh sebe dovrši kot odtujeno sebstvo, ki je abstrakcija ali negativno bivanje sebstva, neka enostavna gotovost sebstva kot pulziranje v sebi samem. Torej neki zdajle kot gibanje, ki ima v sebi mnoge zdajle.
 
In tako zasledujemo duha, ki je dejaven brez principa in prideluje le svet zmožnosti in neposredne gotovosti, ki so skregane z občo idejo in se iztečejo v abstrakcije. Pri takšni dejavnosti ni težko dognati, da je duh dejaven za posamezni interes, saj ga izdeluje ono navajeno obnašanje vedenja. Tu gre samo za izraženo voljo duha, ki se jo obogati z dodajanjem komentarjev, ki utrdijo izraženo samodrštvo. In to prakso znova in znova izpoveduje duh tedaj, ko je dejaven brez principa in uveljavlja prazno vedenje.

In potem se ne smemo čuditi, če je kakšna prikazen vedenja celo čaščena in hvaljena kot vrhunski rezultat, ki pa v resnici ni nič drugega kot prazni uvid. Povedano drugače, ko zavest zre zunaj sebe obče sebstvo, je to bivanje predstave. Se pravi, kar biva kot prikazen, to je zasebstvo kot čisto sebstvo v abstraktni podobi, ki je zavesti nastala in je zato le prikazen praznega vedenja. Če to povem še tako, ona prikazen je abstrakcija nedoločene biti, torej sebstvo kot čisto sebstvo, ki ga je realizirala zavest. Pri tem pa zavest ni vzpostavila nobenega odnosa, ampak je le pridelala prikazen vedenja. Tisto, kar je nastalo kot prikazen, to je gotovost zavesti kot vedenje o sebi, ki je razsutje v nekaj enega, v katerem ima duh dejanskost kot veljavno občost osebe, ki eksistira kot predstavljena oblika čistega sebstva.

Naj spomnim, duh ima življenje, ker se ohranja v razmerju do drugega. Se pravi, biti po svojem dojemu tisto postavljeno, je resnična podoba duha. Toda, kot smo videli, duh je lahko dejaven za kak interes in brez prehajanja v razliko. Na ta način ne odpravi samega sebe in se tudi ne ohrani v razmerju do drugega ali v elementu vedenja.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Prazna prikazen vedenja in interes duha

Sorry, comments for this entry are closed at this time.