Če kaj, potem v tem času duh jasno kaže, da ga abstraktno vedenje navdušuje, saj ga hvaliči zmeraj, ko obstane v občosti ali kaki neposrednosti, ki še ni resničen svet. Namreč, kdor ima vedenje, stremi doživeti tudi resničnost. Te pa seveda ne doseže brez posredovanja in postajanja substance v začetni logični sovisnosti. Sicer pa danes ni pomembno postajanje substance, ampak samo to, da človek verjame v abstraktno vedenje. In tako ni bizarno, če duh o logični sovisnosti ne beseduje. Zakaj abstraktno vedenje mu zadošča za to, da izdela kako pravljično resničnost ali podobo, na katero lepi nezdružljive povedke.
Zato tudi izobražen duh ne beseduje o ideji in pojmu, ampak samo o abstraktnem vedenju. In zaradi tega oni fiktivni intelektualec doseže le raztrganost vedenja, ki eksistira kot abstraktna sebevednost, kar pravzaprav ni ne vem kakšna intelektualna privlačnost, ampak samo svet, ki biva kot raztrgano abstraktno vedenje. Namreč z odmetavanjem sebstva duh ne počne nič drugega kot to, da odtuji abstraktno vedenje v obliko neposrednega sveta, ki je gotovost njega samega. To je abstraktni svet, ki ga duh odrine od sebe in je oblika sebi odtujenega duha. Rečeno drugače, to je tista prva oblika odtujitve občega sebstva, ki eksistira kot abstraktna oblika vedenja. Zato v tem svetu najdemo le tisto, kar je veljavno sebstvo in nasprotje sebstva. Povedano še tako, neposredna eksistenca vedenja je na ogled postavljena občost vedočega Jaza, ki je odigral svojo nastalo odtujitev kot primerno občemu.
O čem danes ne razmišljamo? O odsvojitvi duha in o dojemanju nastajajočega vedenja. A mladi duh jasno kaže, da ga njegova odsvojitev še kako zanima. Zato ne razumem, zakaj se o duhu ne poskuša razpravljati in zakaj je njegova odsvojitev še vedno skrivnost. Namesto da v šolah steče pogovor o odsvojitvi duha, se besediči o duševnih težavah, fantastični inteligenci in praznem vedenju. Spotoma pa še tole, v ponedeljek je na Marsu pristal InSight; torej duh, ki ima za princip absolutni dojem ali pojem, ki ga meri ob realnosti. Mi pa še vedno zvijačno obravnavamo duha in se gremo navajeno obnašanje vedenja in grajanje tistih, ki mislijo drugače.
Ampak prvi odtujeni svet sebstva lahko doseže svojo podobo tudi v nasprotnem svetu, ki je druga oblika odtujenega sveta. Kar pa ni samozavedanje kakega bistva, ampak beg iz neposrednega sveta v nasprotni svet. To pa je svet abstraktnega sebstva kot brezduhovna občost, ki eksistira in velja kot nasprotni svet, kot odtujeni svet razgrnjen v nasprotje. Tako zavesti nastane svet, ki se ve kot abstraktno vedenje v drugi odtujitvi, in to na ta način, da prva odtujitev ni notranje vezana na drugo odtujitev, ampak le po zunanji plati.
Izkušnjo, ki jo duh doseže na način odtujenega sebstva, seveda ne gre jemati kot kako posebno izkušnjo, ampak kot poskus zavesti, da svoje sebstvo odpravi v podobo abstraktnega vedenja. Na ta način se vedoči Jaz očisti samega sebe in stopi v zavest kot svet dveh različnih svetov. To je tista čista predstavitev vedočega Jaza, s katero ni premagal nasprotja svetov.
Potemtakem, ko si duh odtuji svoje sebstvo, lahko ta svet preoblikuje v nekaj nasprotnega. Tako si zgradi dva svetova ali ekstrema, ki pa nista nekaj enega, ampak dve ravnodušni plati čistega sebstva, ki sta zavesti nastale kot oblike odtujitve. Kar ni nič drugega kot eksistenca vedočega Jaza, ki zre zunaj sebe brez notranje povezanosti samega sebe. Jaz nastopa kot moč nad odtujenim sebstvom, v katerem odslikava samega sebe kot vedočega Jaza, ki pa ni dosegel svoje sebi enakosti, ampak zgolj odtujitev sebstva.