Zanimivo je, da izobražen duh ne presoja svojih intelektualnih izdelkov, ki so nekakšne podobe abstraktnega vedenja, v katerih običajno povzdiguje užitek vedočega Jaza. In to ne glede na to, da nadarjena občost kaže, da njegov svet ni nastal z gibanjem in postajanjem predmetne substance, ampak z odtujitvijo sebstva, ki se ne odnaša na sebe. Kar pove, da izobražen duh še ni trčil na nastajajoče vedenje, ki bi mu razjasnilo gibanje in postajanje vedenja, s katerim pridela proti postavljeni svet, ki je čisti dojem. Najlažje je svoje vedenje proč metati in ga poklanjati kot abstraktno vedenje ali čisti moj svet.
Da je užitek vedenja navzoč v neposredni podobi, ima zasluge prepričanost, da je vedenje kot tako vsemogočno, zakaj z vedenjem je mogoče narediti ali oblikovati katerokoli podobo sveta. To je namreč tista varovalka, ki odkrije, da je mogoče moč vedenja zamejiti na količino abstraktnega vedenja, tj. na svoje čisto vedenje kot tako, ki ga človek pridobi z izobrazbo. Zaradi tega se danes slavi zlasti abstraktno vedenje in izobrazba, s tem pa neposredno znanje, s katerimi se utrjuje samo moč izobrazbe. Na ta način se duh ne ohranja v razmerju do drugega, ampak hvali prazno prikazen vedenja. In tako duh sestavlja podobe abstraktnega vedenja ali obče predstave, s katerim hvaliči izobrazbo in proč metanje vedenja, ki ne doseže drugo-biti. Proč vrženo abstraktno vedenje namreč ni postavljeni duh ali kako proti postajanje, ampak le bivajoča občost abstraktnega vedenja, ki se je dala pokazati skozi silo govorjenja in igro besed, ki jo izvaja zavest prek vedočega Jaza.
Ko je moj svet od sebstva prežet, potem to ni predmetni svet, ampak svet sebe vedočega sebstva kot takega. Duh ima svojo izpolnitev zunaj sebe, njegova resničnost je njegovo abstraktno vedenje samo, zakaj ono je čista gotovost njega samega, tisto primerno dejanskosti.
Vsebina zavesti je torej abstraktno vedenje, v katerem najde zavest tisto že znano, ki pa ni nič drugega kot svet izobrazbe. Tako da tisto, kar duhu nastane kot neko nasprotje, to je idealizirana izobrazba ali čisto vedenje, ki eksistira in se ne vrača v sebe, ampak se nadaljuje v neko drugo vedenje. Kar je v resnici bežanje pred logično sovisnostjo in posredovanjem substance. Duh stremi k temu, da sebe odpravi v obče in da ima veljavnost prek abstraktnega vedenja. Njegov pozitivni predmet je on sam, tj. njegovo abstraktno vedenje, ki ga v obliki neposrednega vedenja ve kot dejavno zavest ali kot abstraktno mojost.
Torej, kar izobražen duh daje drugim, to je njegova moč nad sebstvom. To pa seveda ni moč nad substanco in njenim gibanjem, s katerim doseže postajanje drugo-biti ali predmetno dejanskost, ampak je to početje zavesti, ki s proč metanjem sebstva izdeluje pojavni svet, ki ga vedoči Jaz oblikuje v neko predstavo. Ta predstava pa še ni sebstvo kot predmet, ampak obče sebstvo, ki ga jezik povzdigne v podobo abstraktnega vedenja.
In kaj duh pridela, ko je dejaven brez principa? To, da ničesar ne ustvari. Namreč abstraktna občost vedenja, ki mu nastane, velja kot podoba vedenja. Lahko bi rekli, ko duh izpelje neko podobo lastnega vedenja ali primerno dejanskost, je to brezduhovna občost.