Če odsvojitve ne dojamete in vas ne zanima, kako v odsvojitvi postavite sebe kot predmet, potem zagotovo odmetavate posamezne misli in gibanja substance ne jemljete dovolj resno. Potem tudi niste dejavni v načinu postajanja, v katerem predmetna realnost doseže svojo dejanskost. In potem je razumljivo, da logične sovisnosti ne upoštevate in čistega dojema ne dosežete. Namreč razumnik danes nazorno kaže, da ni dejaven v načinu logične sovisnosti, kajti v odsvojitvi ne postavi sebe kot predmet. Največkrat odtuji kako abstrakcijo znanja, ki ji najde nasprotje. Odsvojitev torej izpelje tako, da abstrakcijo neposrednega bivanja povzdigne v brezmejno negacijo. Tako pridobi dva svetova, ki eksistirata kot samostojna razločka, ki en drugega zunanje spreminjata.
Kadar individuum odmetava svoje znanje in sveta ne ustvari, potem zagotovo ni dejaven produktivno. Namreč svet je tisti, ki pove, ali je dejaven v načinu gibanja predmetne substance in postajanja. Ko postajanja ne izpelje, substanca ne doseže svoje razdvojenosti ali istoimenskega, ki je eno nje same. Cilj duha bi naj bil, da neposredno kot enostavno, ki je končno, posreduje s smotrom, da doseže drugo ali neskončno. Samo na ta način substanca doseže dejanskost ali tisto, kar je proti postajanje v njenih občih momentih. To je izpeljano gibanje substance, ki je v nasprotnem ekstremu prav tisto sebi enako kot drugo nje same. To torej, da substanca doseže postajanje občih momentov ali razvejanost v občih momentih, to je element vedenja, ki pove, da je duh dejaven v načinu postajanja in da spoštujete gibanje in določenost predmetne substance v njeni osnovi.
Danes razumnik povsod poudarja svobodo in znanje. To, da je znanje abstraktno, tega pa ne poudari. Sicer pa svobode ne dojema iz postajanja, ampak pomanjkljivo ali nezadostno. Nenavadno je, da o pojavnem svetu, gibanju predmetne substance, nastajajočem vedenju in čistem dojemu ne izreče nobene misli. Tako daje videz, kot da o omenjenih pojmih ni mogoče ničesar izreči. Hvali znanje, gibanje razuma in čisti jaz, prav tako možen ali potencialni svet, pri tem pa ne zaznava, da njegov svet ni nič drugega kot abstrakcija realnosti. Skratka, razumnik je dejaven zunanje in površno, zato podarja abstraktne teorije in ne dojeto neposrednost. Predmetni svet ga ne gane, zakaj abstraktni razum izvaja operacije v ugledu resničnega sveta, kar pove, da povsod brani kontinuiteto svojega znanja.
Mnenja sem, da je nastopil čas, ko naj ne bi več podcenjevali duha in njegove odsvojitve. Zakaj z abstraktnim znanjem in izobrazbo ni mogoče delovati v interesu stvarnega sveta, saj se postajanje substance in logično sovisnost izključuje. Namreč kadar izdelujemo samo predstave o predmetu, predmetne substance v osnovi ne razdvojimo. To stremi reči, kadar sebe nadaljujemo in svoje vedenje nekako izrazimo, nismo dejavni v korist gibanja predmetne substance. In tako ni nenavadno, da naše vedenje pogosto zastopa predmetno substanco, kar pove, da nismo dejavni s ciljem, da predmetna realnost doseže svojo dejanskost. Predmetna substanca ima svoje lastno gibanje in življenje, zato je nujno, da svoje vedenje postavimo kot predmet, kajti le na ta način stopi substanca v odnos s seboj. Cilj bi naj bil duha, da predmetna substanca doseže svojo razdvojenost in tako določenost v proti postajanju, kar sta dva ekstrema notrine, ki je stopila sama sebi nasproti. To je namreč razdvojena substanca kot oblika istoimenskega, ki vzpostavi predmetno substanco v njeni določenosti. Na ta način substanca zaživi v odnosu do nje same, saj je to gibanje notrine v drugi ekstrem notrine.
Če torej hočemo delovati določno in v interesu stvarnega sveta, ni dovolj razgibati znanje in oblikovati kako posplošenje znanja. Kajti ko nam gre za stvarni svet, je nujno delovati v načinu, ki pridela tisto umno, kar je objektivna totaliteta ali postajanje substance v njeni osnovi. Zakaj stvarni svet ima v sebi to nujnost, da je vzpostavljen v načinu razdvojene substance. To pa je ravno tisto, ko neposrednost doseže drugo ali sebi enakost, kar je postajanje substance v elementu vedenja. Tako je uresničeno to, da realnost substance skozi gibanje doseže svojo dejanskost v proti postajanju. Ta element mora biti izpeljan, kajti kadar duh sebe prosto nadaljuje, pridela samo gotovost samega sebe.