Danes duh velikokrat povzdiguje preteklost, hvali pa tudi možen svet ali virtualen svet. Se pa tu najde tudi duh, ki se izgublja v čisti vednosti, ki je nekakšen nedoločen svet, ki prehaja v neki drugi čisti svet. Skratka duh realnosti in njene dejanskosti ne doseže, ker prehaja iz ene vednosti v drugo, pri tem pa ne doume, da čista vednost kot jaz ne doseže določenosti.
Sicer pa ni mogoče dojemati sveta, ki ni določen kot predmetni svet, saj nedoločen svet ni posredovan v drugo in je le neki pojavni svet. Mladi duh bi naj spoznal, kako doseže svet svojo določenost, a šola mu tega ne pokaže, ker to ni nujnost. Prav tako ga šola ne uči misliti predmetni svet, zakaj šola dojema predmetni svet kot nekaj enostavnega in sploh ne kot gibanje in postajanje, v katerem je predmet posredovan s seboj. Predmetni svet namreč ni zgolj zunanji, ampak je prav tako notranji, ta pa prehaja v svoje nasprotje, da doseže proti postajanje in določenost. Na ta način je svet čisti dojem v svoji sebi enakosti.
Duh danes ni dejaven v interesu gibanja sveta, ampak tako, da izdela kak predstaven svet. Potemtakem svoj svet gradi površno ali tako, da ga zunanje obogati s predstavami in vedenjem, ki ga najde v sebi. To kaže, da ga šola ne pripravi za to, da bi svoj svet vzpostavil in določiti iz gibanja in postajanja. Kar pove, da se mladi duh za čas izobraževanja ne usposobi za to, da bi deloval kot duh, ki ve kako realnost doseže svojo dejanskost. Zakaj danes duh beži pred realnostjo in njeno dejanskostjo, to je pravo vprašanje?
Danes duh povzdiguje čisto vednost kot jaz. Se pravi, svojega vedenja ne posreduje in postavi kot predmet, ampak ga odrine od sebe kot subjektivno vednost. To vedenje pa ne doseže postajanja, ker ni posredovano s seboj kot predmet, ampak se nadaljuje in je le druga oblika čiste vednosti. Kar stremi reči, da se jaz kot zavest izgublja v pojavnem svetu čiste vednosti. Zakaj čista vednost kot jaz se kaže kot mnogovrstni pojavni svet, ki ni dosegel postajanja. Se pravi, ker duh ni premagal nasprotja zavesti, je ujet v pojavnost.
Duh bi se naj učil spoznavati sebe skozi svojo odsvojitev in posredovanje svojega vedenja, ki ga je nujno vzpostaviti kot predmet. Potem njegov svet ne bo zgolj neposrednost ali kaka čista vednost kot jaz, ampak bo nekaj prvega in drugega. To pa je gibanje kot postajanje sveta v njegovi določenosti. Na ta način je svet drugo samega sebe, v katerem doseže substanca svoje obče momente. To je namreč njeno posredovanje s seboj, zakaj to je gibanje sebstva, skozi katerega sebstvo doseže proti postajanje. To stremi reči, na ta način sebstvo doseže svojo dejanskost. Mnenja sem, da bi moral duh spoznati gibanje substance ali to, kako ona doseže drugo same sebe in kako prehaja v svojo določenost, tj. postajanje. To je osnova, ki bi jo bilo vredno spoznati, saj bi duh na ta način dobil vpogled v to, kako predmetna substanca skozi gibanje in posredovanje s seboj doseže svoje postajanje. Zakaj to je tisto gibanje, ko sebstvo doseže svoje proti postajanje, vse s smotrom, da je postavljeno kot Eno.
Razdvojitev in postajanje sebstva je nujnost, v katerem duh spozna, kako sebstvo doseže drugo samega sebe. Zakaj v postajanju sebstvo doseže svojo popolno podobo. Na ta način je mogoče sebstvo dojeti iz proti postajanja ali določenosti. Tisto namreč, kar je določenost sebstva, to je postajanje momentov ali čisti dojem sebstva, ki ni čista vednost kot jaz, temveč objektivno gibanje sebstva, v katerem sebstvo doseže svojo sebi enakost.