Izobraženec menda uživa vednost na ta način, da jo odtuji in raztegne v neskončnost. Tako daje videz, da stremi izpolniti čisti jaz. Njega uresniči tako, da odpravi naravno sebstvo in pridela odtujeno vednost, ki pa ni noben resničen svet. Zato je nujno vednost posredovati in postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca zaživela v proti postajanju ali kot sebi enak svet. To je namreč element vedenja, v katerem substanca doseže skozi samogibanje ali razdvajanje svoje postajanje, s katerim pridobi popolno podobo.
Vednost kot tako danes uveljavlja posameznik kot neko raztrgano vednost v momente. Kar hoče reči, da vednosti kot take ne posreduje in postavi kot obliko proti postajanja. Se pravi, čisti jaz razveže vednost v pojavni svet in sam sebe zre zunaj sebe. To je zunanji svet kot čista vednost, ki ni nič drugega kot razkrojen pojavni svet, ki ni dosegel svoje dejanskosti ali določenosti v postajanju. Zakaj pojavni svet je zgolj oblika raztrgane vednosti.
Vednost kot tako je nujno posredovati in jo postaviti kot predmet. To hoče reči, da mora duh delovati v interesu gibanja predmetne substance. Predmetna substanca ima namreč svoje življenje kot posredovana s seboj. Zakaj neposredna vednost ni resnična, ko ni določena v svojem postajanju. Zato je nujno posredovati in vzpostaviti vednost kot tako v elementu vedenja, v katerem doseže sebi enakost ali dejansko podobo. V kolikor se to ne zgodi, z vednostjo operira čisti jaz, ki sprevrača vednost v nasprotek. Zaradi tega je nujno da duh vednost posreduje in jo postavi kot predmet. To je namreč oblika posredovane predmetne substance v elementu vedenja, ko substanca skozi gibanje doseže postajanje.
Da je vednost kot taka zelo zaželena, ima zasluge izobraženec, ki danes na veliko hvali vednost kot jaz. Zakaj vednost kot jaz ne prehaja v svoje postavljeno nasprotje, kajti z njo gospodari čisti jaz. Kar nekako osvetli, da subjektivna vednost pridobiva na vrednosti, ker je to svet čistega jaza. Zakaj danes gre za to, da jaz uživa sebe v momentih odtujene vednosti, kar zagotavlja, da vednost ne prehaja v svojo sebi enakost, ampak se zgolj sprevrača v nekaj drugega ali v drugo pojavnost. To pa je svet čistega jaza, iz katerega pridobiva abstraktne spekulacije.
Zgornjim sem poskušal osvetliti, da vednost kot taka, ki jo ima duh o nekem predmetu, ne sme postati pozitivni predmet čistega jaza. Zakaj tisti pozitivni predmet je le neka abstrakcija sprevrnjene vednosti. To pa ni predmetni svet v svoji določenosti ali postajanju, ampak abstraktna vednost, s katero je čisti jaz dosegel svojo raztrganost.
Vednost kot tako je torej nujno vzpostaviti kot predmet. To je dejavnost duha, ko posredovana vednost doseže svojo sebi enakost. Zakaj neposredna vednost kot taka je le enostavna abstraktna vednost, katere resničnost je njena postavljena sebi enakost. In to je tista osnova, ko duh neposredno abstraktno vednost odpravi skozi postajanje, zakaj vednost mora doseči svojo dejanskost, ki je drugo nje same. To je element vedenja, v katerem notrina doseže ekstrema, ki gledata eden drugega, ker je notrina dosegla svoje proti postajanje.
Na geniju torej je, da enostavno abstraktno vednost postavi kot predmet. To je način, ko je predmetna substanca posredovana s seboj in njena realnost doseže svojo dejanskost v proti postajanju, kar je popolna podoba substance v njenem postajanju.