Izdelujemo analize, presojamo svet, ki ni nič drugega kot abstrakcija znanja, občudujemo čutno neskončnost in abstraktno svobodo, tudi naivno pripoved čistega jaza in mnoga učinkovanja abstraktnega razuma. Razen tega umnega sveta ne pridelamo, ker nas privlači samo čista sebe vednost. Skratka, tisto umno dojemamo kot neposredno znanje, ostroumnost abstraktnega razuma pa kot izmišljanje mogočega ali potencialnega sveta. To bi naj bil svet, ki nas določa in v katerega verjamejo tisti, ki pretirano hvalijo subjektivnost in čisto sebe vednost. Zakaj to je princip, ki povzdiguje čisti jaz in dejavnost abstraktnega razuma. Ta dva hvalita naivno metafiziko in tisto, kar je danes povsod hvaljeno, to pa je meglena subjektivnost. Ta pripoveduje, da ne obvlada gibanje predmetnega sveta in tistega, kar gre čez in je bežanje pred realnostjo. Zato ni posebno, da gre veliko hvale subjektivnosti in občutju, tudi morali in čisti sebe vednosti, ki se pojavi, ko gre za kako osebno nadarjenost. Duh je odločen, da bo dosegel vrh sveta z golo izobrazbo, ki jo dojema kot objektivnost, pa čeprav objektivnosti izobrazba ne odseva. Zakaj tisto, kar daje drugim, je čisti moj zavesti ali gotovost samega sebe, ki je oblika sebi enakosti, ki ne razgrne nobene določne vsebine.
Nedosledna subjektivnost daje prednost videzu in barvitemu formalizmu. Zato svet ni nobeno razmerje pojma in biti, ampak pojav videza. To pa je izpeljana abstraktna moč duha kot tisto obče. Kar je uvid ali negacija, ki je določanje predmeta po jazu. In tako ni nenavadno, da realnost in objektivnost nista cenjena in da ima vrednost samo tisto, kar je abstraktno znanje, ki uveljavlja odsotnost omejitve in tisto abstraktno nespremenljivo in ne upodobljeno. In to bi naj bila primerna dejanskost, ker izpolni izobrazbo, daje učene poglede in mnoge primerjave. Abstraktna oseba podarja le sebstvo, ki stopi v bivanje kot izrekajoča individualnost. To je praktični duh, ki sebe izpolni kot enostavno določilo za predstavo.
Subjektivno plat posameznika zastopajo hotenja, strasti, praktični interesi, masa tendenc in še drugi pojmi, ki imajo povsod veljavnost. O tem govorijo doživetja posameznika, ki jih je spisala subjektivna plat, pa zaradi tega v njih ni najti objektivnosti. Dejstvo je, da subjektivna plat hvali ideal, ki ima povsod prednost, kajti uveljavlja ga čisti jaz in abstraktno znanje. In to kažejo tudi primeri subjektivne nastrojenosti, ki jo izžareva zavest, ki pa objektivnost prezira. In tako dojamemo, da je subjektivna plat blažena, čeprav ne pridela nič takega, kar bi bilo gibanje in posredovanje predmetne substance in njeno postajanje. Duh ne ceni stvarnega sveta, zaradi tega išče bližnjice s smotrom, da izpelje svoj cilj. Sicer pa tisto, kar že pridela kot subjektivni jaz, to je le abstraktna svoboda, ki nima vrednosti gibanja in postajanja predmeta, kajti ko je dejaven čisti jaz, gre samo za enotnost duše in zavesti. In tako postane bleščeče jasno, da predmetna realnost nima nobene vrednosti, saj ji ne pripada dejanskost ali tisto drugo, ki je princip sebi enakosti v načinu postajanja predmetne substance.
Če kdo meni, da subjektivno plat lahko izpolni abstraktno znanje, mu je treba povedati, da kontinuiteta abstraktnega znanja ne pridela predmetnega sveta in ničesar takega, kar bi vsebovalo razvito vsebino predmeta v njegovi osnovi. Zakaj subjektivnost ima pred seboj samo abstraktno razvezano neposrednost, ki jo pridela enostranska miselnost; ta realizira samo predstave, interese in ravnanja, ki izpolnijo abstraktno svobodo, ki pa ni predmetna svoboda, ampak neko gnanje zavesti, ki proizvaja enostranske abstrakcije. Tako da tisto, kar že je neki svet, to je samo igra abstrakcij, kontinuiteta subjektivnega znanja, ki pa še ni bivanje duha, ki ima samega sebe za predmet, ampak razpršeno znanje v kategorije. To je namreč subjektivno mišljenje razdrobljeno v raznoliko snov, ki se nadaljuje in hvali prihodnost, ker mu ne gre za določeno bit, ampak za to, da se abstraktno znanje širi na to, da je. In vse to danes obvlada subjektivna nastrojenost, ki se s posredovanjem predmetne substance in predmetno svobodo ne ukvarja, ker je subjektivnost dosti bolj privlačna in zanimiva.
Sicer pa subjektivnost danes izpoveduje, da objektivnost ni tista, ki bi jo naj ta čas izpovedoval.