Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

Written by Jože Požar on maj 12, 2019 – 6:26 dop -

Če je človek zadovoljen s svetom, ki ga odrine od sebe in je neki nedoločen svet, potem ne bo odveč, če ga spomnimo, da je tu čas, ki odseva, da gre svet v določenost in da se ohranja v proti postavljanju, tj. v svoji določenosti. Se pravi, duh naj ne bi bil zadovoljen, ko obstane v abstraktni neposrednosti, saj ta svet ni določen na sebi. Da bi bil določen, mora biti proti postavljen kot dejanski svet. Zaradi tega bi naj duh, ki danes določenost dejanskega sveta spregleduje ali jo obide, češ, pomembna je samo širjava sveta, uvidel, da svet biva na sebi ustvarjeno ali kot absolutni dojem, ki je enostavna neskončnost.

Če torej kak duh meni, da je predmetni svet treba prikazovati kot njegovo raznoliko vedenje, ki se nadaljuje v neskončnost, mu je treba reči, da je to zavajanje. Tega duha mika samo nedoločen svet, določen svet pa ne. Nedoločen svet danes raziskuje sodobna umetnost, ki skozi umetniška dela ali one abstrakcije izpoveduje, da je svet najprej nekaj enostavnega, čutna gotovost, katere prazna abstrakcija čiste biti je njeno bistvo. Se pravi, duh bi naj umetniško abstrakcijo posredoval, da bi nedoločen svet dosegel svojo občo določenost. S tem spoznava, kako nekaj neposredno abstraktnega doseže svojo določenost. Zakaj le tako duh oblikuje svet po svojem dojemu. In tako tudi spoznava bivanje sveta iz začetnega gibanja in določenosti. Njegov svet potem ni abstraktum, ampak določena podoba.

 

Če bo duh še naprej idealiziral vedenje kot tako in predmetni svet jemal kot predstavljen subjekt razblinjen v abstrakcije, ne bo napredoval. Cilj duha ni, da prideluje abstraktni svet prežet od individualnosti, marveč da predmet izpelje in ga na sebi določi. Duh bi torej naj bil dejaven tako, da tisto, kar odpravi zaživi kot določen dejanski svet. Da pa bi to gibanje predmeta in dejanski svet določil, naj začne spoznavati nastajajoče vedenje in gibanje sebstva v elementu vedenja. Zakaj gibanje sebstva mu bo odkrilo, da predmet doseže svojo dejanskost samo z gibanjem in protipostavljanjem.

 

Tisti, ki bi se morali odkrivanja abstraktnega sveta še posebej veseliti, so filozofi. Zakaj to je svet, v katerem duh raziskuje gibanje substance, tj. njeno določenost v enostavnem postajanju ali elementu vedenja. Kar pove, da bi naj filozofi začeli raziskovati pojem metafizike, katerega gibanje opazujejo samo od daleč, ne glede na to, da je pojem metafizike že zdavnaj razvit in razodet kot čisti pojem in kot oblika absolutnega vedenja. To pomeni, da bi naj filozofi naredili korak nazaj v sebe in začel raziskovati notranji svet, tj. svet sebstva in njegovega gibanja, ki odkriva, kako nedoločen ali abstraktni svet sebe vzpostavi in doseže svojo določenost v nasprotju, tj. v drugo-biti ali čistem dojemu.

Potemtakem, svet pelje v določenost. In to danes izžareva samo duh, ki je dejaven v načinu. Kjer ni dejaven v načinu, tam ponuja le abstraktno vedenje ali nedoločen svet. In ta nedoločen svet izrazito izžareva politik, ki ne spoštuje obče ideje in dejanskega sveta. O tem govori ono prazno govoričenje politika, ki proizvaja predstave. Kar želi reči, da bi naj politik začel spoštovati občo idejo in njeno določenost, če želi, da bo svet na sebi določen. Zakaj tista dejavnost politika, ko svet prehaja v možnosti in abstraktne predstave, ni produktivna. To je razlog, zakaj bi naj bil politik dejaven na način obče ideje. Kajti samo proti postavljeni svet lahko doseže odnos s seboj ali svojo določenost. Vse drugo, kar je neka igra besed, ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja ali abstraktni svet.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.