Kako je danes dejaven izobraženec, to lahko vidimo v medijih, kjer nastopa in interpretira svoje vedenje in pojasnjuje svoj svet, ki ne doseže čistega dojema. Ob tem je zaznavno zlasti to, da svet na veliko pojasnjuje in da le redko odigra kako določanje in prehajanje sveta v drugo ali nasprotje. Določila so sicer tista, na katerih svet stoji, vendar pa se izobraženec določenosti sveta izogiba, ker v določenosti ne vidi nič dobrega; on svet raje opisuje.
Ali je potemtakem izobraženec dejaven zunanje ali tako, da njegov svet prehaja v nekaj drugega in svoje sebi enakosti ne doseže? Mislim da ja, in to ne glede na to, da svet sloni na določenosti in je razmerje v postajanju, ki je njegova skladnost. Z določenostjo sveta je namreč pokazano to, da svet ni zgolj prazna beseda, temveč da je na sebi določen kot bistvo, kar je osnova ali element vedenja, v katerem je svet v proti postajanju Eno.
Vprašanje, ki se tu podaja je, kako izobraženec sebe določa in ali je dejaven s principom, tj. na način postajanja, v katerem je tisto obče tudi prvo kot proti postajanje. Zakaj če se določanje sveta ne izvaja in je svet zgolj neka širjava abstraktnega vedenja, potem svet ne doseže svoje določenosti. Zato je dobro, da je izobraženec dejaven s principom ali tako, da svet posreduje in ga na sebi določi. Brez nasebne določitve svet ni Eno, odnos pa tudi ni postavljen, kar pove, da duh sebe ni postavil kot predmet.
Svet ima svoje postajanje in določenost na sebi. Tisto, kar ga določi, je drugo njega samega ali njegova sebi enakost, ki se vidno razlikuje v zgornji abstrakciji, ki sem jo ustvaril jaz. Ta odraža, da razloček sveta postavijo obči momenti, ki izrazijo določenost sveta. Na ta način abstrakcija ustvari svojo lepoto skozi postajanje dveh nasprotnih svetov, ki sta neločljivo povezana v Eno. Mogoče pa bo ta moja predstava začetne določenosti sveta pomagala razumeti določanje in postajanje notranjega sveta, ki ga duh še ne jemlje resno.
Kadar duh ne določi sveta na sebi in je svet zgolj neka možnost ali najstvo, potem zagotovo ni dejaven kot duh, ampak kot nekdo, ki v določanju sveta ne vidi nobenega smisla, saj za njega svet ni nič drugega kot njegovo abstraktno vedenje. To pa seveda ni tista dejavnost, v kateri duh svet najprej postavi kot predmet, tj. kot osnovo, v kateri zaživi predmetna substanca skozi svojo nasebno določenost, s katero doseže to, da je v drugem svoja sebi enakost.
Kar se torej tiče določenosti sveta, tu ne gre hvaliti izobraženca, saj izobraženec določenost sveta kar naprej spregleduje. Njemu zadostuje zunanji opis sveta ali njegova predstavitev, s katerim nekako poveže svoj svet. To pa seveda ni resnična določenost sveta, saj je pozornost usmerjena v opisovanje sveta in njegovo pojasnjevanje. Na drugi strani pa vidimo, da določenosti sveta še ni popolnoma izgnal, kajti do nje zna biti izobraženec pozoren tedaj, ko ne gre za njegov svet, ampak za svet koga drugega. Tako lahko rečemo, izobraženec določenost sveta spregleduje tedaj, ko gre za njegov lasten svet. Kar nam pove, da se z določenostjo sveta in logično sovisnostjo ne ukvarja, ko gre za njegov svet. Ko pa gre za svet nasprotnika, pozornost usmeri prav tja, kjer zmanjkajo določila in je svet abstrakten.
Ugotovimo, izobraženec ni dejaven na način določanja sveta, saj ni dejaven s principom. Zato je njegov svet prost določenosti in ni vezan na nobeno osnovo ali postajanje. Toliko le, da spomnim, da svet na sebi prehaja v drugo in le tako v svojo določenost.