Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Written by Jože Požar on februar 3, 2019 – 7:39 dop -

Če kaj, potem je realnost zagotovo tisti pojem, ki ga duh ne razume iz osnove. O realnosti se nikjer več ne razpravlja, ker je tu čas vladavine abstraktnega vedenja in idealizma, ki se omejuje na predstave sploh. Danes v imenu realnosti nastopa abstraktno vedenje, ki ne doseže resnične dejanskosti, se pravi, realnost ne doseže svoje popolne podobe, s tem pa tudi ne vzajemnega učinkovanja s seboj. Skratka, duh realnosti ne dojema kot popolnost, kot afirmativnost, ki je njena bivajoča kvaliteta kot realno v vsem realnem.

Zanimivo je, da duh realnosti ne dojema iz njenega gibanja, tj. kot negacijo, s katero realnost zaživi v njeni popolni podobi. Za izobraženega duha je realnost zgolj abstraktna bit, ki ne doživi svoje določenosti in zato preneha biti realnost. Zaradi takšnega dojemanja realnosti, se duh z realnostjo ne ukvarja in je ne jemlje resno. Na primer, o realnosti zdravstvenega sistema se ne govori, češ, njegova realnost ni odločilna; realnost zdravstvenega sistema si lahko vsak po svoje predstavlja, in zato tudi nima smisla govoriti o realnosti zdravstvenega sistema. In zaradi tega tudi ni nenavadno, če realnost in pojem zdravstvenega sistema zastopajo denarna sredstva ali kapital. To isto se dogaja, ko je na primer govora o gradnji železniškega tira. Tam ravno tako ni odločilna realnost in pojem drugega tira, ampak samo kapital, ki nastopa v imenu realnosti. Duh ne ve, da idejo in njen pojem merimo ob realnosti, ne pa s kapitalom.
 

Izobražen duh daje prednost abstraktnemu vedenju in pojavnemu svetu, pa zaradi tega izgublja stik z realnostjo in tako s stvarnostjo. Danes se poveličuje samo abstraktno vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobo nečesa nespremenljivega. To je svet, ki nima nobene opore in je zato le neka podoba zavesti ali mirujoči subjekt; kar ni nič drugega kot duh, ki izvaja gibanje na površju in se bistva realnosti ne dotika. In o tem govori danes kult abstraktnega vedenja in idealizem, skozi katerega se uveljavlja posebne interese, ki nimajo nič skupnega z realnostjo.
 
Primera kažeta, da izobražen duh realnosti ne spoštuje. Predmetna realnost za njega ne obstaja, o njej ne razpravlja. K temu pa največ pripomore sila abstraktnega vedenja, ki da je sposobna realnost idealizirati celo s števili in izračuni. Zaradi tega realnost izginja iz tega sveta, zastopa jo namreč kapital. Tisto, kar nastane kot kompenzacija za realnost, je zunanja abstraktna podoba, ki nastane z izračunavanjem in preračunavanjem kapitala. Hočem reči, duh realni svet poenostavlja na abstrakcije, zakaj na ta način realnost in njena dejanskost ne eksistirata. Duh tako naznanja, da je mogoče realnost premagati s številkami in izračuni, ki vsako sled realnosti sproti zbrišejo. In tako seveda ni čudaško, če danes realni svet ni nič drugega kot izračunavanje kapitala, ki ga overovi sila abstraktnega vedenja.

Dejstvo je, da izobražen duh iznajdljivo baranta z abstraktnim vedenjem. Tam, kjer bi naj izpeljal predmetno realnost, tam nastopa abstraktno vedenje, ki namesto realnosti ponuja podobe abstraktnega vedenja. Se pravi, duh prikazuje fakt zavesti subjektivnega vedenja, ki nastopa v imenu realnosti. To opredeli, da duh ne misli resno z realnostjo in da jo enostavno spregleduje, ker daje prednost abstraktnemu vedenju. Po mojem uvidu izobražen duh ne ve, da je realnost potrebno vzpostaviti kot realno v vsem realnem. Ker tega ne ve, kliče na pomoč abstraktno vedenje, s katerim pa le navidezno premaguje predmetno realnost. To je razlog, zakaj realnost danes izginja in zakaj se o realnosti nikjer več ne govori.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Sorry, comments for this entry are closed at this time.