Filozofsko zrno – Stran 3

Filozofija in njena realnost

30 oktobra, 2016 Jože Požar

Duh v pojavnosti

Filozofsko zrno

Sebstvo, logična sovisnost ter sodobno umetniški film Sedem veličastnih

9 oktobra, 2016 Jože Požar

Duh in sodobna umetnost

Filozofsko zrno

Transcendentalen svet vednosti kot premagani svet izobrazbe

25 septembra, 2016 Jože Požar

Filozof in kombinacije domišljije

Filozofsko zrno

Oh, filozofija

31 julija, 2016 Jože Požar

Svet brez principa dejanskosti

Filozofsko zrno

Princip filozofa bi naj bil, da se ohranja v odnosu do drugega

12 junija, 2016 Jože Požar

Vedenje sebstva o sebi

Filozofsko zrno

Predmet filozofije je ideja, ne pa naključno izbrane vsebine

22 maja, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Imeti samega sebe za predmet, to je duh.

Filozofsko zrno

Abstraktno filozofiranje prinaša na trg refleksije razuma in kombinacije domišljije

27 marca, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Filozofija in njen predmet

Filozofsko zrno

Človek je na sebi duh

7 februarja, 2016 Jože Požar

Absolutno je duh

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

31. 3. 2026

Ali znanje nasprotuje verovanju?

Znanje spremlja praktičnost, to pa so abstraktna stališča, ki jih izdeluje čisti jaz. Čisti jaz deluje s smotrom, da je mogoče z abstraktnim znanjem pridelati stvarni svet. Rečeno drugače, z abstrakcijo znanja, ki je zgolj možnost za nekaj drugega, je mogoče izpeljati tudi potegavščino. Abstraktno znanje pogosto nastopa v imenu predmetne vsebine. V bistvu gre za to, da se z znanjem spodbudi razumnika, ki verjame, da lahko abstraktno znanje zastopa tudi predmetni svet. Tedaj predmet ni nič drugega kot abstrakcija znanja, ta pa ima povsod veljavo, ker mišljenje logične sovisnosti ne upošteva; odnos do vsebinskega smisla nima nobene vrednosti, kadar dobi veljavo abstraktno znanje.

Poznamo pa tudi govorico, ki demonstrira videz, ki ga lahko naredi abstraktno znanje. Razumnik navede neko znanje s smotrom, da uveljavi svoj prav. Zakaj danes je mogoče z abstrakcijo znanja marsikaj pokazati, tudi kako goljufijo. Nekateri z abstraktnim znanjem izdelajo predstave, ki bi naj prepričale, da je abstraktno znanje na sebi ena sama resničnost. Danes se znanje podarja kot izgotovljen svet, kajti odseva lahko tudi kako vsebinsko predmetnost.
Naivnost, da je abstraktno znanje mogoče enačiti s predmetnim svetom, je uresničena, ko logična sovisnost in mišljenje delujeta vsak na svoji strani, ločeno. Kjer ima veljavo abstrakcija, tam obstaja možnost, da dobi vrednost tudi domiselnost. In to zaradi tega, ker logična sovisnost in princip svobode nimata nobene veljave. Danes ima ceno izgotovljen svet, to pa je abstraktno znanje, ki je povsod cenjeno, ker nasprotuje verovanju. In to odseva izobražen duh, ko verovanje določi kot neposredno znanje. Gibanja in posredovanja predmetne substance pa ne kaže.

Piše: Jože Požar

27. 3. 2026

Izobražen duh in vedenje

Izobražen duh ne omenja vedenja, pogosto pa hvali abstraktno znanje, kajti z gibanjem predmetne substance se ne ukvarja, ga enostavno ne upošteva. Vedenje ni njegovo področje, ampak abstraktno znanje kot tako, ki ga povzdiguje in povsod hvali. Potemtakem resničnost nima nobenega smisla, kajti resničnost zastopa izgotovljeno znanje. Verjame, da je znanje resnično, pa čeprav ni predmetno in ne proizvaja objektivnosti. No, ne glede na to, znanja se drži kot alkoholik roba, kajti znanje povzdiguje njegovo držo. Lahko napovemo, edino znanje ga navdušuje.

Nenavadno je, da izobražen duh ne omenja vedenja. Namesto da hvali vedenje, svobodo in izkopavanje iz neposrednosti, slavi znanje in svoje misli. Ljudem sporoča, da abstraktno znanje izpoveduje tudi vedenje. Zakaj znanje lahko preusmeri v nasprotje, vse s smotrom, da pridobi ekstazo znanja, ki povzdigne globino in izobrazbo. Pomembno je, da s predstavljenim znanjem izrazi lastno moč. In to tudi pogosto naglasi tedaj, ko se prepušča voditi abstraktnemu znanju in čistemu jazu, ki uživa tisto nedoločno ali ekstazo znanja. Navadil se je, da vedenja ne omenja, kajti overil je, da znanje ravno tako proizvaja dejanski svet. Ob tem pa ne zaznava, da znanje ne proizvaja svobode in da predmetnega bistva ne vzpostavi kot svet razvejan v obče momente.
Izobražen duh torej ne hvali vedenja, kajti gibanje substance ga ne mika. Njegov cilj ni v tem, da sebe postavi kot predmet in je zavest umnega predmeta. Vedenja ne čisla, hvali samo abstraktno znanje in njegovo širjavo, najbrž mu širjava daje božanski občutek, ko z znanjem matira samega sebe. To je užitek zavesti, kajti znanje izključuje posredovanje in ga širi samo na to, da eksistira.

Piše: Jože Požar

24. 3. 2026

Pošast predstavljena kot neizpolnjena abstrakcija

Da politik in filozof lahko pridelata tudi pošast, to sta v pogovoru udejanjila filozof Slavoj Žižek in politik Luka Mesec. To je pošast, ki na sebi ni prehajala v svojo sebi enakost. Zakaj bi določila pošast na sebi, če pa jo čisti jaz izdela vsakič, kadar ni dejaven predmetno. Opredmetenja nista izdihavala, kajti njuna govorica ni pridela nič takega, kar bi bil predmetni svet. Tisto, kar sta z govorjenjem demonstrirala je ekstaza pošasti, ki je uveljavljala neizpolnjeno abstrakcijo.

Slavoj Žižek in Luka Mesec sta pravzaprav praktično pokazala, kako vzkali pošast. Zakaj prazno govorjenje ni pridelalo predmetne vsebine, ampak samo abstraktno blodnjo, ki so jo izdihavale neizpolnjene abstrakcije. Odmetane misli niso odsevale nič takega, kar bi bil predmet. Filozof in politik predmetni svet najbrž ne cenita, zato ni čudno, da ga nista nikjer omenila. Menda sta v mislih imela samo pošast, ki jo je oblikovala neizpolnjena abstrakcija. Tako da tisto, o čem sta govorila, to je bila prikazujoča pošast. Mogoče si je občinstvo iz praznega govoričenja izdelalo kako podobo pošasti, vendar to ni bila pošast, ki bi sama sebe odpravila in se vzpostavila kot predmet.
Da sta filozof in politik oblikovala predstavo pošasti, o tem je govorilo gibanje čistega jaza, ki se je izgubljal v igri abstrakcij. Igra je izrazila sodoživljanje samega sebe, vendar pa ni pridelala nobene realnosti, prav tako ne dejanskosti, ki bi ovrgla abstrahiranje. Tako da tisto, kar bi naj demonstriralo in razodelo Čas pošasti, tega nista posebej izrazila. Pošast se je enostavno oblikovala z igro abstrakcij, ki sta jo odlično demonstrirala. Sicer pa praksa abstrahiranja kaže, da tam, kjer ne gre za predmet, dobi veljavnost pošast, tj. neizpolnjena abstrakcija. Ta ima gotovost po čistem jazu.

Piše: Jože Požar

20. 3. 2026

Razvija dejanskost kot nekaj, kar naj bo

Danes resničnost zastopa tisto, kar naj bo. To je, ne da je, ni resničnost, je pa možnost, ki išče sebe in je razpršen svet v abstrakcije. To je enostranska abstrakcija, ki jo razumnik odseva kot svet, zakaj, kar naj bo, naredi ustrezno sebi. Hočem reči, razumnik najde raznotere možnosti, nagnjenja in strasti, v katere zaobjame svoj interes; ta pa ni nič drugega kot zmeda nečesa, kar je, ne da je. Če pa je, potem je to enostranska abstrakcija, ki je primeren svet, kajti je zgolj potencialen.
Tisto torej, kar razumnik povzdigne kot lasten svet, to je le obče zaobjeto v abstrakcije in je na nasprotni strani tisto, kar naj bo. Tako podarja razumnik videz kot izstopanje iz sebe, to pa je abstraktno sebstvo, neki nekaj ali tisto čisto možno. Zavest ima za vsebino abstraktno izkušnjo, čutno konkretnost, ki je njegova razkošna gotovost. Abstrakcija je življenje, z njo fiksira sebe kot nekaj, kar naj bo; sicer pa abstraktna gotovost ne doseže nobenega smisla.

Razumnik bi naj vzpostavil osnovo, kajti če te ne določi, potem napreduje čez umisleke, ki so ravno tako zunanji. Zakaj ne zanima ga notranji in bistveni svet, ampak tisto navzoče kot nerealna eksistenca, ki doseže svojo dejanskost, ker zunanje eksistira in ne izhaja iz nobene osnove. To, kar je, je abstrakcija ali nekaj možnega. Razumnik ne spoštuje sebi enakosti in je ne doseže, ker daje veljavo igri abstrahiranja in tistemu, kar naj bo, to pa ni nobena resničnost.
Razumnik poenostavlja svet na igro abstrakcij. Osnove ne upošteva, prav tako ne gibanja substance, ampak samo tisto, kar mu poklanja čisti jaz. Določi neki nekaj, ki v nasprotju zaživi kot razblinjen abstraktni svet ali tisto, kar naj bo in je mogoč ali potencialni svet.

Piše: Jože Požar

17. 3. 2026

Kmečki intelektualizem

Na eni strani imamo umetno inteligenco, ki bi naj bila sposobna misliti stvarni svet. Na drugi strani pa imamo nekakšen kmečki intelektualizem, ki uveljavlja abstraktno znanje in obvlada igro abstrakcij. Imamo pa tudi razumsko miselnost, ki uveljavlja abstrahiranje. Največ iznajdljivega sveta pridela igra abstrakcij, kajti razumska miselnost je dejavna kot genij, ki pa ne kaže znamenj, da je sposoben misliti predmet iz gibanja substance. Ne spoštuje posredovanja in postajanja, je pa res, da obvlada igro abstrakcij in se zategadelj odlično razume z umetno inteligenco.

Vprašanje je, ali so inteligence tega časa sposobne pridelati stvarni svet. Dejanski svet pravzaprav ni nikjer odigran, ker ima igra inteligence povsod prednost. Človek se težko odloči, komu gre verjeti, ko gre za kak stvarni svet. Zakaj predmetni svet ni omenjen nikjer, kajti razumska abstraktna miselnost nadzira svetove in odloča o tem, kateri svet se naj spoštuje in katerega ne.
Umetno inteligenco se povsod hvali, kajti sestavlja odlične svetove, ki jih razumska miselnost ne more. Zaradi tega sploh ni čudno, da danes abstraktni svet razlaga in pojasnjuje umetna inteligenca, ki jo spremlja izobražen duh. O tem govorijo primeri na internetu, ki jih abstraktno razvije umetna inteligenca; in to ne glede na to, da ni sposobna vzpostaviti osnove tistega, kar razvija in je le neko zunanje povezovanje nečesa, kar bi naj izpeljalo stvarni svet.
Bati se je, da bo kmečki intelektualizem dobil veljavo in da bo z njim zaživela umetna inteligenca ter igra abstrakcij, ki je všečna celo umetni inteligenci. In ne nazadnje, da ne pozabim, kmečki intelektualizem proizvaja tudi politik, kadar odigra igro abstrakcij ali ukazani nesmisel.

Piše: Jože Požar

12. 3. 2026

Abstraktno stvar zgolj zatrjuje

Da je izobražen duh dejaven iznajdljivo in s smotrom, da sebe izpolni, o tem govorijo njegove vsebine, ki jih pridela iznajdljivo. Vsebina ni predmetna, ko je izražena subjektivno. Izobražen duh realizira sebe tako, da določi objekt, to pa je abstraktna stvar, ki jo zgolj zatrjuje. To je neko opisovanje nečesa, kar je predpostavka, ki jo premaga tako, da realizira sebe s seboj. Abstraktna stvar je razumevanje predpostavke, s katero realizira čisti jaz. Premaga samega sebe ali gotovost, ki jo zatrjuje, vendar ničesar ne posreduje in ne izpolni drugo biti ali proti postajanja.

Izobražen duh je včasih dejaven naivno, ker najbrž verjame, da njegova iznajdljivost ni zaznavana, kadar izreka sebe ali početje zavesti. Ljudje so se navadili verjeti besedam izobraženca, ker je tisto, kar od sebe odrine, abstraktno znanje, v katerega posameznik verjame. Izobražen duh deluje in se predstavlja kot reprezentant izobrazbe in znanja, kar zadošča za to, da tisto, kar podarja, uveljavi čisti jaz. Duh, ki mu nastavlja uho, verjame, da je abstraktno znanje samo po sebi resnično, ne glede na to, da ni predmetno in ne doseže sebi enakosti ali Drugega, kar je čisti dojem.
Posebej opazen je danes izobražen politik, ki svoje prepričanje zatrjuje in posredovanja ne jemlje resno. Namesto da proizvaja predmetno vsebino in njeno bistvo, zatrjuje svoje prepričanje, ki eksistira, ne da je doseglo Drugo ali svojo sebi enakost. Zatrjevanjem izrazi svojo voljo in iznajdljivost. To pa ni dejaven duh, ki ve svoj predmet in razvije njegovo bistvo v razvejane obče momente. Politik pripoveduje, da je dejaven kot mladenič, ki še ne ve, kaj je dejanski svet in čemu ta služi. Z zatrjevanjem nečesa nedoločnega ali domiselnega izrazi le svojo iznajdljivost.

Piše: Jože Požar

10. 3. 2026

Raziskovalec stremi za tem, da povzdigne sebe na nivo umetnika

Izmislek raziskovalna umetnost dobiva od države denarna sredstva, ker so tako hoteli tisti, ki hočejo raziskovalca dvigniti na nivo umetnika. Od tukaj raziskovalna umetnost, ki je abstrakcija, ki ni dosegla svoje izpolnitve. Dovolj je, da raziskovalec hvali neizpolnjeno abstrakcijo, ki jo imenuje projekt in že je dejaven kot umetnik. Kaj si je raziskovalec zamislil pod projektom, o tem ne govori. Mogoče pa bi moral aktivirati umetno inteligenco, da mu pove, kaj naj misli pod besedo projekt.
To, da je raziskovalec postal umetnik, to govori o tem, da je danes umetnik lahko nekdo, ki sestavi abstraktno vsebino iz nečesa, kar ni imenoval. Pomembno je, da aktivira čisti jaz in da prebere kako delo, v katerem nastopa kot raziskovalec. Njegov smoter je namreč v tem, da v prebranih delih najde kaj zanimivega. Na ta način ugleda kak svet, ki ga zunanje poveže z drugim svetom. Tako zapolni prazno notrino, ne da je kaj posredoval. Pomembno je, da aktivira razum in čisti jaz, ki združita misli v nekaj, kar imenuje projekt. To je tisto, kar preobrne raziskovalca v umetnika.

Da lahko umetnost zastopa tudi abstraktna miselnost, o tem govori dvig raziskovalca v umetnika. Zakaj neizpolnjena abstrakcija je pogoj za to, da je raziskovalec razumljen kot umetnik. Projekt ni zamišljen kot umetniško delo, ampak kot zunanje povezovanje abstraktne miselnosti, ki jo oblikuje raziskovalec, kadar realizira svojo zamisel. Tako občuti področje umetnosti kot čisti jaz ali kot abstraktni razumnež, ki si je sebe zamislil v vlogi umetnika.
Naj spomnim, znanje je abstraktno, ker substanca ne doseže svoje sebi enakosti. Zato je nujno predmet osvoboditi od abstrakcije, a tega raziskovalec ne izpolni, ker hoče, da ga abstraktna miselnost zavaja.

Piše: Jože Požar

6. 3. 2026

O umetni inteligenci in njeni dejavnosti

Umetna inteligenca se pojavlja kot tista, ki oblikuje vsebino, a ni sposobna izpeljati in vzpostaviti predmetne vsebine v njeni osnovi. To pove, da ni dejavna kot duh. Z igro abstrakcij pridela abstraktni smisel, katerega bistvo enostavno prezre, ga ne upošteva. Potemtakem gibanja substance ne spoštuje, prav tako ne proti postajanja. To stremi reči, da ni dejavna s principom, ki bistvo vsebine določi. Deluje kot praktični razumnik, ki ni sposoben substance posredovati in jo vzpostaviti kot predmet. Umetna inteligenca sicer dobro oblikuje vsebino, se pa ne ukvarja z gibanjem realnosti in njenim prehajanjem v dejanskost. Dejanskost enostavno prezre, ker jo sebi enakost ne zanima.

Umetna inteligenca sestavlja vsebine tistim, ki verjamejo, da z dobro oblikovano vsebino lahko naredijo prevaro na področju, ki ga ne obvladajo (primer je izmislek raziskovalna umetnost). Razlago prispeva Google pojasnjevanje, ki o umetni inteligenci zapiše, da temelji na poglobljenem razumevanju informacij. Zapiše tudi, da so odgovori, ki jih daje, podprti z visokokakovostno vsebino, s čimer se izboljša resničnost podatkov. Google izpoveduje, da umetne inteligence resničen svet ne zanima, to pa je gibanje substance in njena določenost v osnovi. Zapiše tudi, da se umetna inteligenca včasih tudi zmoti. Google stremi reči, da umetna inteligenca principa duha ne spoštuje.
Umetna inteligenca iz abstraktnega smisla naredi abstraktno predstavo, ki bi naj bila všeč zdravemu razumu, ki bistva ne izpolnjuje; zato je tisto, kar ne vsebuje bistva, abstraktni nesmisel. In ne nazadnje, umetna inteligenca pridela abstraktno stvar, ki jo odseva neodvisno od njene dejanskosti. Razumnik je zadovoljen z umetno inteligenco, ne glede na to, da bistvo stvari ne jemlje nujno.

Piše: Jože Požar

3. 4. 2026

Duh je to, da dela sebe predmetnega

To, da iz abstraktnega znanja izpelje izvajanje ali kak uvid, pri tem pa bistvo predmeta zamolči, to so iznajdljivosti, s katerimi razumnik hvali svojo abstraktno miselnost. Interes izžareva kot igro abstrakcij in videz, gibanje predmetne substance pa ga ne oplazi. Ne ve, da znanje ni predmetna objektivnost, saj ga je mogoče subjektivno oblikovati. Tisto namreč, kar nastane, ni nič objektivnega, kajti ne vsebuje bistva, zato se prosto nadaljuje v nekaj drugega in sebi enakosti ne doseže.
Naglasimo, duh je to, da dela sebe predmetnega. Zakaj predmet vsebuje bistvo, ki ga je nujno razvejati v obče momente. Bistvo predmeta je torej tisto, ki dela vsebino predmeta objektivno. Vendar pa bistvo ne bi doseglo svoje razvejanosti, če ne bi notrina z gibanjem vzpostavila svojega nasprotja. To je namreč sebi enakost, ki substanco predmeta razdvoji in jo vzpostavi kot predmetni svet. To torej, da duh dela sebe predmetnega, to je bivanje duha, ko ima sebe za predmet. Pozor, duh je samozavedanje in ne zgolj zavest; to pa je oblika proti postajanja predmetne substance.

Duh danes hvali in povzdiguje abstraktno znanje, gibanja predmetne substanca pa ne izdihava. Tako izrazi, da predmetne osnove ne dojema v obliki proti postajanja; o tem govori, ko ne doseže sebi enakosti v obliki proti postajanja. Namesto da hvali gibanje substance in njeno sebi enakost, daje prednost abstrakciji in neposrednemu znanju, to pa je končno, ki ne doseže neskončnosti.
Kadar torej duh ne vzpostavi predmeta, je dejaven pomanjkljivo. Zakaj ne doseže nobene objektivnosti, kadar hvali abstrakcijo znanja in njeno širjavo. Dejaven ni v interesu gibanja predmetne substance, ampak s smotrom, da povzdigne refleksijo čistega jaza.

Piše: Jože Požar

1. 4. 2026

Predmetna objektivnost je najbrž sovražnik izobraženega duha

Sovražnikov ima razumnik veliko, vendar o njih ne govori, ker od tega nima koristi. Izobražen duh ne ve, da je mogoče izraziti moč duha edino čez stopnje osvobajanja. Abstraktno znanje ga ne osvobaja, zakaj podarja samo abstraktni svet. Ne ve, da znanje kot tako ni predmet, ampak pojavni svet. Zakaj predmetna substanca dobi veljavo, če gibanje substance in njeno postajanje izpelje. To pa je mogoče, če upošteva predmetni element, ki ga tvorita dva, ki sta drug za drugega nasprotna in je notrina stopila sebi nasproti; brez nasprotja ni mogoče vzpostaviti bistva substance.

Ponovimo: vedenja ni, če ni predmeta. Tega dejstva izobražen duh ne spoštuje, kajti mika ga samo abstraktno znanje. To je vsem poznana subjektivna drža, ki ne dovoli, da premaga samega sebe in zato v odsvojitvi ne doseže sebi enakosti. Svet, ki ga povzdiguje, ni predmetna objektivnost, ki nastane z gibanjem substance in proti postajanjem. Tisto, kar ubesedi, ni predmetnost, kajti ne doseže proti postajanja. Duh je dejaven površno, saj hvali samo abstraktno znanje, objektivnost pa za njega ne obstaja. O tem govori tudi izobraževalni sistem, ki prav tako ne ceni objektivnosti.
Izobraževalni sistem objektivnosti ne spoštuje in jo jemlje kot nekaj, kar ne spada v življenje. Stvar duha ni v tem, da spoznava objektivnost, ki jo razlaga Heglov Sistem vede; ta nima nobene veljave za izobraževalni sistem. Potemtakem bi bilo dobro objektivnost dojeti iz elementa vedenja, kajti če želi duh napredovati v dojemanju samega sebe, mora spoznati gibanje realnosti in njej pripadajočo dejanskost. Zakaj brez objektivnega gibanja substance se subjektivna nastrojenost kaže kot izražena samovoljna. Ta povzdiguje abstraktno miselnost in igro abstrakcij.

Piše: Jože Požar

30. 3. 2026

Ravnati po obči volji pomeni, narediti obče za svoj smoter

Filozof Hegel zapiše: »To, kar vlada v državi, je, ravnati po obči volji in narediti neko obče za svoj smoter.« Obče ni zgolj posamezno mnenje, temveč navzoče v državi, ki velja. Potemtakem je obča ideja tisto, kar je sebe določanje kot prikazovanje razumevanja duha in države. Zakaj duh, ki se ne določa je abstrakcija razuma, zgolj izražena subjektivnost. Tisto obče v državi je omika naroda. To je določna vsebina, ki je vsebovana v konkretni dejanskosti; ta tvori državo. Duh ljudstva je torej tisto, kar povezuje ljudi v državi po obči volji, ki jo udejanja duh politikov.

Država je torej duhovna ideja, v kateri dobi svoboda svojo objektivnost. »Zakaj zakon je objektivnost duha in volja v svoji resnici«. Namreč, samo volja je svobodna in sebe določujoča kot tisto, kar je in je omika ljudstva. Določna vsebina je občost in konkretna dejanskost, ali, je duh ljudstva samega. Princip države je torej to, da država udejanji religijo ljudstva, kar je absolutno upravičeno; to je upravičenost občega principa, da je določilo obče, tisto absolutno kot princip države. Ponovimo, država sloni na religiji; se pravi, kar je, je to, da ima država v religiji korenine.
Država torej ni neko navajeno obnašanje politikov, ki občo voljo prezirajo. Obča volja mora biti navzoča kot tisto, kar velja v državi. Vsa dejanskost je zaobjeta v občosti. Zaradi tega je nujno, da duh politikov udejanja predmetno vsebino, da ne bi proizvajal le igre abstrakcij. Duh je namreč zavest in samozavedanje, ki notrino predmeta naredi za dejansko, kajti notrina je zajeta v občosti.
Politik mora narediti obče za svoj smoter. Če obče ne udejanji, izraža interes stranke ali kako samovoljo, ki jo danes demonstrirajo politične stranke, ki ne spoštujejo obče volje.

Piše: Jože Požar

25. 3. 2026

Mogoče pa to abstraktno razmišljanje tudi kaj sporoča

Vprašajmo se: kaj bi naj izdelovala politična stranka? Predmetni svet! Kajti le tako vzpostavlja tisto obče predmeta, ki odgovarja geniju ljudstva. Politična stranka torej ne uveljavlja strankarske volje ali interesa. Tisto, kar je njena vsebina, to je predmet, ki ga mora premagati! To pa ni strankarski interes, temveč vzpostavitev predmeta v njegovi osnovi, kar je vzpostavitev občega, ki je življenje predmeta. To stremi reči, da se politična stranka ukvarja s predmetno občostjo in učinkom, ki ga lahko realizira tisto obče. Potemtakem, kadar se politična stranka ne ukvarja s predmetom, uveljavlja lastno voljo ali kak interes. To pove, da ni dejavna na nivoju gibanja predmetne občosti.

Pri sestavljanju vlade ne gre za to, katere stranke se lahko zunanje razumejo med seboj, temveč gre za to, katera stranka je pripravljena vzpostavljati predmetno občost. Zakaj predmetno obče drži v sebi bistvo predmeta, ki ga požene v gibanje duh. Duh je torej tisti, ki udejanji vlado in ga je nujno realizirati. Edino duh je sposoben realizirati predmetno obče in realizirati duha ljudstva.
Politična stranka ni zgolj to, da uveljavlja svoj interes in ime stranke. Interes uveljavi abstraktni razum, ki ne dojema vloge in naloge politične stranke. Tisto, kar danes demonstrirajo stranke, je zgolj interes, ki duhu ljudstva sporoča, da stranka ni dejavna v korist gibanja predmetne občosti. Interes politične stranke govori, da ni dejavna v interesu ljudstva. Edino predmetna občost lahko premaga strankarski interes, prav tako subjektivno nastrojenost, ki jo danes demonstrirajo in uveljavljajo politične stranke, ko napihujejo svoj interes. Potemtakem ni pomemben strankarski interes, temveč zbranost okrog predmetne občosti; to udejanja duh stranke.

Piše: Jože Požar

20. 3. 2026

Obče volje in države ne spoštuje

Ko politik premaga sebe čez igro odmišljanja, bi moral odstopiti, ker odmišljanje ni tisto, ki uresniči svobodo in občo voljo ljudstva. Zakaj dejaven ni v interesu obče volje in države. Z igro abstrahiranja lahko uresniči tudi ideologijo komunizma, ki svobode in obče volje ne spoštuje. Ideologi danes z igro abstrakcij uveljavljajo in prakticirajo ideologijo levičnikov, da uveljavijo svojo voljo. Bolj kot svoboda jih pritegne ideologija in igra abstrahiranja. Pomembno je, da ideolog odigra igro abstrakcij, s katero naznani, da ne razume sodobnega časa in predmetne svobode. Svobodo bi naj udejanjal vsak politik, ki se zaveda obče volje, svobode in napredovanja demokracije.

Ideologijo komunizma danes uresničuje igra abstrakcij, ki proizvaja megleni svet ali svet, ki je zgolj možen. Ideolog komunizma sebe izreka z odmišljanjem, ker svobode ne dojema in je pomembno samo to, da njegova ideologija zaživi in da je slišana. In ravno to danes demonstrira duh, ki ga navdušuje ideologija komunizma. Vsem znano ideologijo še vedno oživlja z igro abstrakcij, zakaj na ta način ne izpelje nobenega bistva, kajti pomembno je izraziti ideologijo in tisto, kar naj bo.
To, da se danes uveljavlja ideologijo komunizma, to hvaliči igro abstrakcij, ki izključi svobodno razmišljanje. In to vse s smotrom, da dobi na veljavi miselnost, ki svobodo zavrača, da izrazi svojo samovoljo. Ob spomenikih zaznavamo tiste, ki hvalijo ideologijo sedanjega časa. Ta je znova in znova uveljavljena, ker izraža samovoljo tistih, ki zavračajo predmetno svobodo. Igra abstrakcij je posebej hvaljena, ker povzdiguje ideologijo. Zakaj idealizira početje posameznika, ki danes na prebrisan način izraža ideologijo komunizma, ker zavrača svobodno in predmetno razmišljanje.

Piše: Jože Požar

18. 3. 2026

Kokodakanje političnih strank

Politično kokodakanje, ki poteka čez predstavitev političnih strank na televiziji, izraža tudi to, da stranke niso sposobne abstraktno misliti obče volje. Demonstrirano je, da kokodakanje ni sposobno predstavljati vsebine države in duha ljudstva. Zavest politične stranke si ne da izrecne zavesti enotnosti z občim duhom, ki je tisto resnično določeno. Resnično za politične stranke ne obstaja, prav tako ne obstaja religija ljudstva. Namesto da politična stranka beseduje o tem, kako razume dojem ljudstva o sebi, hvali interes stranke, ki ga predstavlja kot abstrakcijo stranke. Predmet stranke je prežet od stranke, pa zato ni predmet, ampak kokodakanje v interesu stranke.

Izražanje subjektivne nastrojenosti in strankarski interes je tisto, kar izpove, da stranka sebe ne izpolni z duhom ljudstva ali religijo. O tem govorijo interesi politične stranke, ki duha ljudstva nikjer ne omenjajo. Stranka izpoveduje prikazen, ki uveljavi, da ni dejavna s principom svobode. Zato ni nenavadno, da stranke ne zanima dojemanje duha ljudstva, ampak samo tisto, kar izrazi samovoljo politične stranke. To kaže, da politična stranka ni dejavna tako, da izrazi svobodo kot udejanjeni predmetni svet. Stranka se oklepa abstraktnega in tako le neresničnega sveta, in to najbrž zaradi tega, ker ne spoštuje duha ljudstva in države. Politična stranka ne ve, da naravo države tvori enotnost objektivne volje in obče volje; ne ve, da je država duhovna ideja.
Hočem reči, v državi Slovenija svoboda ni predmetna in na predmetni način realizirana. Politične stranke demonstrirajo strankarsko samovoljo, umne volje pa ne. To je navajeno obnašanje, ki razen kokodakanja prideluje interes stranke, ki nima nič skupnega z občo voljo in duhom ljudstva.

Piše: Jože Požar

13. 3. 2026

Raziskovalec in umetniška ideja

Da raziskovalec povzdiguje sebe na nivo umetnosti, to kaže, da idealizira svoja raziskovanja s smotrom, da bi učinkoval navzven tako kot umetnik. Hočem reči, raziskovalec ni organiziran tako, da bi deloval s principom svobode in bi njegov predmet dosegel nujno formo, ki izključi subjektivne intence. Uveljavlja le sebe in znanja, da bi bil všečno obrnjen k občinstvu. Ni bistvena umetnost, ampak to, da se približa ljudstvo in da postane prepoznan kot glumač. Abstraktno raziskovanje bi naj učinkovalo tudi navzven in hvalilo raziskovalno dejavnost. Raziskovalec kliče na pomoč umetnost, kajti ni prepoznan kot umetnik, čeprav si to želi. Družiti se hoče z umetnostjo, čeprav ne pridela ideje lepega in sveta ne ustvari tako kot to demonstrira umetnik. Napravlja se, kot da ima namen izdelovati umetniški svet, čeprav ve, da umetniške ideje ne bo pridelal.

Raziskovanje si nekateri zamišljajo kot druženje z umetnostjo. Zato raziskovanje dvigujejo na nivo bivanja umetniške ideje. In to ne glede na to, da raziskovanje ne pridela ideje, ampak samo izdeluje abstraktne smisle. Zakaj enostranske abstrakcije in igra zdravega razuma pridela abstraktni smisel. Zato abstraktna miselnost izmišlja raziskovalno umetnost, ki v osnovi ni določena in je le igra abstrakcij. »Umetnost ni služeča, ampak neodvisna.»
Povejmo, raziskovalec ne deluje tako, da predmet raziskovanja predstavi kot umetniško idejo. Dejaven je s smotrom, da izpelje abstraktni smisel, ki pa ni noben ustvarjeni svet. Abstraktna miselnost gibanja substance in proti postajanja ne spoštuje. Zakaj predmeta ne določi v osnovi in ne prehaja v Drugo samega sebe, tj. v ustvarjeni svet. Tega raziskovalec ne udejanja.

Piše: Jože Požar

3. 3. 2026

Ošabni levičar hvali subjektivizem

Subjektivizem postavlja sebe naravnost kot subjekt in ne kot gibanje realnosti. Zaradi tega ošabni levičar izgublja tla pod nogami, ker hvali osebni idealizem, ki uganja posebni interes. Realnost izključi in povzdigne čisti jaz ali tisto, kar pošlje čez in je brez bistva. Čisti jaz ne odseva nobene realnosti, kajti beži pred občim in išče zadovoljstvo v iznajdljivi subjektivnosti. Tako kaže, da ga pritegne idealizem v obliki abstraktnega interesa. To ljudem pove, da sebe izrazi kot videz, da udejanji levičarski idealizem. Levičar ni vzgojen za to, kar je, ampak za to, kar naj bo, ne da je.

Levičarski subjektivizem proizvaja svet, ki ni določen v osnovi. Zato ni čudno, da podžiga strasti in interes, ki izraža levičarsko nastrojenost. To danes demonstrira kot neko početje zavesti ali napredovanje po slikah, kajti to je dovolj za tisto, kar naj bo, ne da je. Je neki nekaj, ki ne doseže dejanskosti. Zakaj, kar naj bo, to je brez realnosti in je le igra abstrakcij.
Levičar favorizira videz s smotrom, da izrazi objestnost v predstavah. Od sebe odrine hoteče sebstvo, da uveljavi samovoljo. Zaradi tega hvali tudi preteklost in tisto, kar naj bo, ne da je. Naglasimo, naduti subjektivizem slavijo tudi levičarski mediji in sicer tako, da uveljavljajo tisto, kar naj bo. To je izražena abstraktna zmožnost, ki hvali okoliško gibanje razuma, s katerim je mogoče rušiti vsako objektivnost. Zakaj realne dejanskosti levičarski medij ne spoštuje, ker daje prednost videzu, ki ga slavi, ker videz udejanja možen svet in čisto sebe vednost, ki izključi enotnost.
Pozor, ošabni levičar uveljavlja tudi skepticizem. Zakaj videz je pojav idealizma, kajti vsebina je iz biti predstavljena v videz. In natanko to danes hvali levičarski subjektivizem.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«