Abstraktno mišljenje – Stran 8

Filozofija kot onstransko modrovanje

12 marca, 2017 Jože Požar

Filozofski idealizem

Abstraktno mišljenje

Transcendentalno spoznavanje in apriorni pojmi o predmetu

5 marca, 2017 Jože Požar

Postopek metafizike

Abstraktno mišljenje

Svobodomiselnost kot apriorni pojmi o predmetu sploh

19 februarja, 2017 Jože Požar

Svobodomiselnost in eksistence v nas samih

Abstraktno mišljenje

Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

15 januarja, 2017 Jože Požar

Zavest v neposredni dejanskosti

Abstraktno mišljenje

Do kje smo prišli in o čem pripoveduje sedanji čas?

1 januarja, 2017 Jože Požar

Vedenje in sedanji čas

Abstraktno mišljenje

Nesmiselno prilagajanje mišljenja

25 decembra, 201625 decembra, 2016 Jože Požar

Abstraktni svet mišljenja

Abstraktno mišljenje

Duh bi naj bil dejaven v načinu in v razmerju do samega sebe

11 decembra, 2016 Jože Požar

Naravna zavest ni realno vedenje

Abstraktno mišljenje

Logična sovisnost in odsvojitev duha

27 novembra, 2016 Jože Požar

Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo

Abstraktno mišljenje

Demokracija in svoboda

20 novembra, 201620 novembra, 2016 Jože Požar

Svoboda je substanca duha

Abstraktno mišljenje

Veličina modernega časa

13 novembra, 201613 novembra, 2016 Jože Požar

Moderni čas in dejanskost

Abstraktno mišljenje

Metafizičen Bog in obča ideja

6 novembra, 2016 Jože Požar

Metafizika in čisti pojem

Abstraktno mišljenje

Abstraktni intelektualizem in čisto vedenje

23 oktobra, 2016 Jože Požar

Zlo tega časa

Abstraktno mišljenje

O duhu, ki izraža le nekaj spodbudnega in o olimpijskem duhu

18 septembra, 201619 septembra, 2016 Jože Požar

Duh in njegova odsvojitev

Abstraktno mišljenje

Prebujanje notrine

10 septembra, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Publikacija 2016

Abstraktno mišljenje, Sodobna umetnost

Naravna zavest in vedenje o sebi

24 julija, 2016 Jože Požar

Svoboda v misli

Abstraktno mišljenje

Strastnemu vrenju čistega vedenja manjka princip dejanskosti

26 junija, 2016 Jože Požar

Nedejanski svet čiste zavesti

Abstraktno mišljenje

Država, realnost in njej pripadajoča dejanskost

19 junija, 2016 Jože Požar

Vedenje sploh

Abstraktno mišljenje

Filozofija prava

15 maja, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Pravo in sebe vedena subjektivnost

Abstraktno mišljenje

Mlademu človeku je treba razkriti, da je duh, ki ima samega sebe za predmet

8 maja, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Filozofija in duh

Abstraktno mišljenje

Preračunljivo mišljenje

1 maja, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Poenostavljen svet nadarjenega človeka

Abstraktno mišljenje

Zakaj je interpretiranje dogodkov popularno in dobrodošlo

13 marca, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Interpret in realna dejanskost

Abstraktno mišljenje

Teoretična ideja

28 februarja, 2016 Jože Požar

Teoretična ideja je spoznavanje kot tako

Abstraktno mišljenje

Duh in religija

14 februarja, 2016 Jože Požar

Država ima korenine v religiji

Abstraktno mišljenje

O logiki, ki ni nobena logika

31 januarja, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Duh v njegovi pojavnosti

Abstraktno mišljenje

Prazna abstrakcija je razblinila moralno genialnost učenjaka

17 januarja, 2016 Jože Požar

Učenjak in brezobličen dim

Abstraktno mišljenje

Piše: Jože Požar

19. 5. 2026

Umetna inteligenca dela vsebino enostransko in končno

Da se duh do umetne inteligence obnaša površno, ni čudno, saj se tudi do sebe. Kar mu podari umetna inteligenca, to jemlje kot odličen svet, da ne rečem resničen. Tisto, kar podarja umetna inteligenca, je abstraktna miselnost, ki nima vrednosti posredovane predmetne substance, ampak abstraktne dejavnosti. Zakaj umetna inteligenca ne demonstrira načina proti postajanja, ampak abstraktno miselnost, ki predmet ne posreduje in ga ne dojema v njegovem proti postajanju. Načina posredovane substance ne prikazuje, zato ni mogoče reči, da je dejavna v načinu. Menim, da demonstrira abstraktno miselnost, vendar predmeta ne posreduje v načinu proti postajanja ali sebi enakosti.

Potemtakem, umetna inteligenca ni dejavna tako, da realnost posreduje in določi njeno dejanskost. Prav tako ne upošteva gibanje predmetne substance in sveta ne vzpostavi. Kar prikazuje, to je zgolj abstraktna miselnost, ki uveljavlja znanje, ki je omejeno na končno vsebino in ne doseže neskončnosti. To pa je pomanjkljivost, ki kaže, da proti postajanja ne upošteva. Zato je Googlova navedba, da je umetna inteligenca dejavna v načinu, neka vznesenost, ki brez potrebe hvali način umetne inteligence, saj vsebino pridobiva enostransko in končno, ki svoje dejanskosti ne doseže.
Primerno bi bilo, da Google zapiše, da umetna inteligenca razvija abstraktno miselnost, ki lahko duha navda z abstraktnim razmišljanjem. Namreč razmišljanje, ki ga demonstrira izobražen duh, je ravno tako abstraktno, kajti v njem ni najti nič takega, kar bi bil odnos substance do sebe. Razen tega umetna inteligenca ne upošteva logične sovisnosti, zakaj proti postajanja ne demonstrira. Tega je mogoče izraziti kot določen svet ali kot razvite obče momente predmetne substance.

Piše: Jože Požar

15. 5. 2026

Edino umna volja ve, kdo bo postal predsednik vlade

Kaj imajo desne stranke za svojo predpostavko? To, da Janez Janša ni edini kandidat za predsednika vlade. Edino svobodna volja je sposobna izvoliti predsednika vlade. Ta vodi vlado s ciljem, da demokracija in svoboda uveljavljata občo voljo. Obča volja ni vezana na nobeno preteklost, saj udejanja sedanji čas skozi odločevanje, ki proizvaja svobodo. Svoboda ustvarja gibanje, ki ga mora poslanec uresničiti, da bi izrazil moč duha in občo voljo. To pove, da je subjektivna nastrojenost izključena, kajti besedo dobi duh, ki ve, kdo naj postane predsednik vlade. Zakaj izbrati predsednika vlade, pomeni uveljaviti duha, ki spoštuje svobodo in občo voljo.

Sedanji čas upošteva gibanje substance in njeno določanje. Svoboda je tista, ki izpolnjuje določila in občo voljo. Zakaj edino svoboda je sposobna delovati umno in s ciljem, da uveljavi občo voljo in duha ljudstva. Obča volja in svoboda sta pojma, ki en drugega izpeljeta. Zakaj na ta način demokracija zaživi svobodno in s ciljem, da uveljavlja voljo duha ljudstva. Nujno je udejanjiti svobodo in princip duha, ki realizira umno občost. Samo princip duha zmore vzpostaviti realnost in njej pripadajočo dejanskost. Potemtakem ni dvoma, da bo predsednik vlade postal duh, to pa ni samo Janez Janša, ki je sposoben delovati svobodno in v interesu obče volje.
Moja predpostavka ima smoter, da spomni politične stranke, da je nujno izpolniti svobodo in občo voljo. Edino ta duha ljudstva dvigne na nivo resničnega sveta. Na ta način zaživi poslanec kot resničen duh, ki spoštuje občo voljo in duha ljudstva. Zatajitev duha bi pomenila, da je dobila besedo subjektivna nastrojenost, ki v parlamentu nima kaj delati.

Piše: Jože Požar

13. 5. 2026

Logike nikjer ne omenja

Razumnik verjame, da logika in gibanje predmetne substance nista pomembna. Tisto, kar ima pomen, to je uveljavljanje abstraktnega znanja in prepričanosti. Enako velja za določila, ki jih prezira, ker nimajo pomembnosti. Razumnik je dejaven prosto in upošteva samo znanje in tisto, kar mu čisti jaz in zdravi razum poklanjata. Zaradi tega principa logike ne spoštuje, ker verjame, da svet ni nič drugega kot neposredno znanje. Povsod hvali in hvaliči abstraktno znanje ter tisto, kar njegove oči ugledajo in je eksistenca prepričanosti. To nekako pove, da logiko in določila preklinja, kajti svet dojema čez abstraktno znanje in gotovost, ki jo povsod omenja, ker z njo izreka svojo individualnost.

O dajanju prednosti znanju in prepričanosti veliko pove aktivna zavest, ki ni omejena in se prosto nadaljuje, dokler jo razumnik uveljavlja. In to tudi zaznavamo, kadar razumnik uveljavlja znanje in svojo subjektivnost. Prišel je tako daleč, da povzdiguje samo znanje in seveda tisto, kar njegova prepričanost prispeva. To pa ni stvarni svet, ampak drobnjakarski svet razpršen v abstrakcije, ki njegov svet zunanje povežejo v neko miselno obliko. Preklinja vsebinski svet in določila, zakaj izobrazba mu ne dovoli, da posreduje substanco in vzpostavi sebstvo.
Razumnik, ki preklinja gibanje substance in logiko, ne dojema časa in prostora v enotnosti. Zakaj prepričanje izključi logiko in tako določila vsebine, ki jih ne upošteva, ker ga motijo pri uveljavljanju znanja. Njegov svet ni določen v proti postajanju, zakaj postajanja ne spoštuje, ker ga abstraktno znanje navdušuje. Baje se je razumnik izobrazil s ciljem, da dožene svojo omikanost, ki jo reprezentira in kaže kot neposredno znanje ali kot razumsko dojemljivost boga.

Piše: Jože Požar

11. 5. 2026

Morala levičarja je popolnoma razpadla

Miselni levičar se obnaša kot gospodovalen samodržec, ki zaznava samo sebe. Hvali igro abstrakcij, ker mu je morala popolnoma razpadla. Moralni razpad izraža, kjer izpoveduje samovoljo in vero, da svet ni nič drugega kot izražena nastrojenost čistega jaza. Zato povsod izraža nasprotovanje in izpoveduje svoj gnev do tistih, ki svet drugače mislijo. Subjektivizem hvali in ga objavlja, da pokaže, kako izpelje igro odmišljanja, v kateri nastopa kot poznavalec sovražnikov in nasprotnikov. Vsepovsod izraža samodrštvo in subjektivizem ali tisto, kar naj bo, ne da je.

Človek pričakuje, da se bo levičar obnašal kot človek, a obnaša se kot razpadli moralist, ki favorizira čisti jaz. Tisto pljuvanje po nasprotnikih odlično obvlada, ker mu je razpadla morala, ki je ni sposoben vzpostaviti, ker ni bil vzgojen za to, kar je, ampak za to, česa ni. Od tukaj ono gnanje in iskanje sovražnikov, ki jih najde v sebi kot bit, ki je jaz. Sebe demonstrira kot človeka brez duha, na katerega lepi abstrakcije, kajti tako izpolni sebe kot smešnega levičarja.
Levičar danes joka kot otrok in napada nasprotnike, da sporoči, da v svojem sočutju ne prepoznava več sebe, ker mu ona vera v socializem ne dopušča delovati v načinu določil. Določen svet od nekdaj sovraži, zato je dejaven kakor mu ukaže čisti jaz. Razen tega povzdiguje igro abstrakcij, zakaj odmišljanje mu vedno podari nedoločen svet, ki ga zasleduje navajeno obnašanje in nasprotovanje tistim, ki ne podpirajo njegovih interesov. Levičar se cmeri in hkrati izmišlja svet, da uresniči sebe in samovoljo, ki jo izžareva, ko kaj izreče o svoji razpadli morali in vesti. Vest je nekakšen notranji glas, ki mu sporoča, da službe božje ne opravlja dobro, kadar hvali samodrštvo.

Piše: Jože Požar

6. 5. 2026

Mediji obvladujejo igro abstrahiranja

Največ možnosti v abstrahiranju imajo levičarski mediji. Ti so do sedaj pridelali obilno sveta brez bistva. Bistvo so odmišljali in ga prikazovali kot igro abstrakcij, pri tem pa iz abstrahiranja izpeljali še kak drugi svet, ki je smisel razblinil v nekaj drugega, da bi bil dopadljiv. Igro abstrakcij mediji tudi slavijo, vendar na skrivnosten način. O abstrahiranju ne govorijo, čeprav so prepričani, da z abstrahiranjem pridelajo največ sveta. Zato je igra abstrakcij potihoma hvaljena med novinarji, kajti vsebine so predstavljene in zagledajo svojo resničnost v pojavnem svetu.

Abstrahiranje postane zanimivo, ko igro abstrakcij izpelje novinar s smotrom, da spregovori o sebi. Zakaj povedati kaj o drugih ni več zanimivo. Danes ljudi zanima zlasti svet narejen z igro abstrakcij. Goljufati z abstrahiranjem ni mogoče, zato levi mediji favorizirajo primerno odmišljanje. S poštenjem lahko uveljavijo tudi podobe, ki nastanejo s posredovanjem in jih podpirajo fotografije. To je namreč dvojno početje zavesti, ki vidi več kot en sam človek. Zakaj svet združen v nekaj dvojnega, je tudi prehajanje v nekaj naslednjega, to pa je znamenje, da gre za pojavni svet.
Največ možnosti za to, da postane prvak v abstrahiranju, ima RTV. Zakaj veliko prakse z abstrahiranjem je pridobil v preteklosti. To pripoveduje, da se spozna na igro abstrahiranja in da jo obvlada počez in v globino. Potemtakem gre upati, da bo osvojil pokal, ki spodbuja abstrahiranje in vsebine, ki jih ni mogoče pokazati v popolni dejanskosti. Namreč, danes dobivajo na vrednosti vsebine, ki v sebi združujejo več različnih smislov. In ravno to je tisto, kar pripoveduje, da mediji obvladuje igro abstrahiranja. Zakaj igra postaja priljubljena, ker spodbuja dojemljivost.

Piše: Jože Požar

4. 5. 2026

O igri abstrahiranja

Novinar daje veljavo abstrahiranju, igri abstrakcij, kar je enostransko početje negativnega. »Zavest se s pomočjo abstrahiranja lahko navda tudi z ono nedoločenostjo, in tako dobljene abstrakcije so tedaj misli čistega prostora, časa, čiste zavesti, čiste biti.« Ob tem naj omenim, da je misel čistega prostora sama na sebi nična, ko je določena kot nedoločena. O abstrahiranju novinar ne govori, pojma nikjer ne omenja, čeprav z igro abstrahiranja izdeluje svoje abstraktne vsebine.

Tisto, kar uveljavlja novinar, je neizpolnjena abstrakcija, refleksija in videz. To je namreč svet, ki ga iztrga iz odmišljanja. Zavest pridela abstraktne predstave, to pa so na primer človek, hiša, žival, kar so abstrakcije, ki od pojma vzamejo samo moment splošnosti, a pustijo ob strani posebnost in posameznost. Novinar podarja moment splošnosti in tisto, kar najde zunaj sebe in je brezhiben svet. Potemtakem novinar ni dejaven v interesu, da predmet razvije in ga prikaže v obliki določenih momentov. Dejaven je površno in s ciljem, da odigra veljavo abstrahiranja.
Igra abstrahiranja je enostransko početje negativnega, katerega zagovornik je čisti jaz. Ta običajno izpelje igro abstrakcij in se napravlja kot da je njegov neposredni svet vzpostavljen odnos substance. Hkrati pa kaže, da z igro abstrahiranja ne pridela stvarnega sveta, ampak zgolj prikazen, ki jo hvali, ker je to predstavitev njegovega prepričanja in iznajdljivosti.
Danes novinar demonstrira igro abstrahiranja, nekaj, kar je, ne da je posredoval in določil na sebi. Izpelje igro abstrakcij, s katero razgrne svojo iznajdljivost. Na primer, najbolj strastno demonstrira igro abstrakcij poslanec v parlamentu, ko odigra svoje prepričanje.

Piše: Jože Požar

30. 4. 2026

Subjektivni smoter ga izpolni

Subjektivnost ni omejena na predmetni svet, ampak na interes in tisto, kar gre čez in je mogoč svet. Subjektivni smoter izpelje samo igro abstrakcij in kaže nagnjenje za uveljavljanje gorečnosti. To je demonstriral zanesenjak Kučan na RTV, ko je uveljavljal subjektivni smoter, da pokaže svojo naklonjenost tistim, ki še vedno hvalijo levičarsko nestrpnost.
Subjektivni smoter slavi tisto najbolj osebno, strast in užitek, ki uveljavi interes. To pa je nekaj, kar naj bo, ne da je, vendar je gola možnost in iznajdba, ki ne vsebuje nobene realnosti. Možen svet hvali tisto najbolj subjektivno, vest kot absolutno sebstvo, ki omogoča, da se razgubi v moralično ravnanje in zopet pojavi kot čisti jaz. Levičarju ne gre za stvarni svet, ampak za tisto, kar izpolni subjektivni smoter, ki ne spoštuje obče volje, ampak strast in užitek osebne naravnanosti.

Subjektivni smoter udejanji naslado zavesti, neki negativni pomen, ki nima meje. To je pojavni svet ali gola možnost, ki je brezmejna raznolikost, ki se izteče v kako nasprotje. Zakaj nasprotje lahko izpelje kak drugi smoter. Gre namreč za to, da skozi silo govorjenja ali jezik uveljavi čisti jaz. Čisti jaz je vselej njegov predmet, kajti samo čisti jaz je sposoben pridelati predstavni svet ali gotovost njega samega. To pa ni svet, ki vsebuje bistvo in prehaja v drugo ali svojo sebi enakost. Zato o razkladanju duha v času in o zgodovini, ki pade v čas, levičar ne beseduje.
Subjektivno naravnan levičar veliko govoriči in hvali čisti jaz. Ne beseduje o dejanskem svetu, ampak samo o možnem svetu, ki ga razpusti v predstave, da se v njem izgubi. Predmetni svet enostavno ne obstaja, obstaja pa levičarska prenapetost ali subjektivni smoter, ki ga ni zmožen brzdati.

Piše: Jože Požar

10. 3. 2026

Raziskovalec stremi za tem, da povzdigne sebe na nivo umetnika

Izmislek raziskovalna umetnost dobiva od države denarna sredstva, ker so tako hoteli tisti, ki hočejo raziskovalca dvigniti na nivo umetnika. Od tukaj raziskovalna umetnost, ki je abstrakcija, ki ni dosegla svoje izpolnitve. Dovolj je, da raziskovalec hvali neizpolnjeno abstrakcijo, ki jo imenuje projekt in že je dejaven kot umetnik. Kaj si je raziskovalec zamislil pod projektom, o tem ne govori. Mogoče pa bi moral aktivirati umetno inteligenco, da mu pove, kaj naj misli pod besedo projekt.
To, da je raziskovalec postal umetnik, to govori o tem, da je danes umetnik lahko nekdo, ki sestavi abstraktno vsebino iz nečesa, kar ni imenoval. Pomembno je, da aktivira čisti jaz in da prebere kako delo, v katerem nastopa kot raziskovalec. Njegov smoter je namreč v tem, da v prebranih delih najde kaj zanimivega. Na ta način ugleda kak svet, ki ga zunanje poveže z drugim svetom. Tako zapolni prazno notrino, ne da je kaj posredoval. Pomembno je, da aktivira razum in čisti jaz, ki združita misli v nekaj, kar imenuje projekt. To je tisto, kar preobrne raziskovalca v umetnika.

Da lahko umetnost zastopa tudi abstraktna miselnost, o tem govori dvig raziskovalca v umetnika. Zakaj neizpolnjena abstrakcija je pogoj za to, da je raziskovalec razumljen kot umetnik. Projekt ni zamišljen kot umetniško delo, ampak kot zunanje povezovanje abstraktne miselnosti, ki jo oblikuje raziskovalec, kadar realizira svojo zamisel. Tako občuti področje umetnosti kot čisti jaz ali kot abstraktni razumnež, ki si je sebe zamislil v vlogi umetnika.
Naj spomnim, znanje je abstraktno, ker substanca ne doseže svoje sebi enakosti. Zato je nujno predmet osvoboditi od abstrakcije, a tega raziskovalec ne izpolni, ker hoče, da ga abstraktna miselnost zavaja.

Piše: Jože Požar

16. 5. 2026

Svoje odsvojitve ne izpelje

Ali se duh zaveda samega sebe in svoje odsvojitve? Zaenkrat ni videti, da spoznava princip odsvojitve in svobodo, ki ima za svojo sebi enakost ustvarjeni svet. To namreč, da je dejaven na ravni čistega jaza, to ne izpelje odsvojitev. Ni dovolj abstrahiranje in izražanje čistega jaza, ki hvali posebno voljo in navdušenje. Ne pomaga tavtološko gibanje razuma, ki se dvigne na nivo abstrakcije in je neko gibanje pojasnjevanja. Tisto zavedanje sebe kot raznolikega sveta prav tako ne zadošča, če ni izpeljana odsvojitev in substanca določena v osnovi. Zakaj tisto čisto je izključno negacija ali neko nasprotje. To je predstava samega sebe, ki ima v nasprotju gotovost in sploh ni določena dejanskost, ki daje življenje realnosti v proti postajanju ali sebi enakosti.

Čisti jaz, in to je fakt, zavaja človeka in hvali samo raztrgan svet. Potemtakem je jaz čisti tale in predmet čisto tole. Jaz imam gotovost po jazu, zakaj jaz je zavedanje sebe kot raznolikega sveta; to pa je čisti jaz sploh. To še ni predmetni svet, ki je stopil v odnos s seboj. Nič takega ni, kar je bilo posredovano in je v nasprotju Drugo samega sebe. Zakaj to je le gibanje razuma.
Kriterij resničnosti ni zanimiv, ker abstraktno znanje podarja več raznolikega sveta. Zato človek uveljavlja svoje znanje, odsvojitve pa ne izpelje. Hvali občutek, ki mu pove, kaj je prav in kaj resničen svet. Početje zavesti oblikuje miselni videz, negativnost, ki izrazi zgolj smoter. Smoter ne zadošča, zakaj to še ni duh, ki znanje osvobodi od abstrakcije, ampak duh, ki se sicer sporazumeva z umetno inteligenco, svoje odsvojitve pa ne prevlada. Ta je namreč ravno tako pomembna kot posredovanje substance in ustvarjeni svet v občih momentih.

Piše: Jože Požar

14. 5. 2026

Kdo slavi pravljično svobodo?

So to predstavniki sindikalnih central? Ali pa so to kaki nabriti levičarji, ki se napravljajo, da dojemajo vse, kar z igro abstrakcij dokončajo. Je to nesvoboden duh, ki še ni dojel igre abstrakcij in verjame, da je dejaven po pameti božji? Kaj pa če je to duh, ki sebe subjektivno izpolni, da pokaže, kako razume svojo subjektivno izvršitev? Tudi mediji niso nič boljši, kajti svojo držo in razpoloženje slavijo z abstrakcijo, ki pove, da so dejavni s smotrom, da sebe uveljavijo. Ni pomembna objektivnost, temveč predstava, ki jo naredi posredovalec, da pokaže, kako realizira svojo svoboščino.

Mnogovrstne oblike izobrazbe ni mogoče jemati kot uresničevanje svobode. Prav tako ne besedičenja, ki ga demonstrirajo mediji, da povejo kaj o sebi? Ali gre samovoljo, ki se jo uveljavlja kot posebno voljo, dojeti kot izraženo svobodo? Ne! Kaj pa govorica abstraktnega levičarstva, ali gre igro besed in misli razumeti kot hlapčevanje preteklemu času? In ne nazadnje, tu je tudi prenarejanje, ko je človek povišan nad omiko in hoče, da se ga spozna kot izvedenca za pretekli čas? To ni izdelek, ki proizvaja svobodo in sebi enakost kot Drugo v obliki proti postajanja substance?
Vprašajmo se, kaj pravzaprav pomeni Duh? Hegel zapiše: »razločevati se kot živeči duh od sebe, postavljati Drugo in v tem Drugem ostati identičen s seboj . . . « Ali to počenja človek sodobnega časa? Najbrž ne, kajti sodoben človek še ni dognal osvobajanja od abstrakcije. Na sebi še ni duh, potemtakem ni bog, ampak najbrž sluga in igralec, ki je dejaven nesvobodno. Videz daje, da se izgublja v svetu, kajti tisto, kar podarja drugim, je hlapčevstvo, ki ga povsod zasleduje. Njegovo priljubljenost povzdiguje prazna beseda in tisto, kar je neka pravljična svoboda.

Piše: Jože Požar

12. 5. 2026

Razteguje vsebino in hvali abstraktno miselnost

Kadar duh hvaliči abstraktno miselnost in spregleduje določila vsebine, povzdiguje svoje poglede in stališča ter uveljavlja videz nečesa, kar pošlje čez in je nekaj možnega. Potemtakem predmetnega sveta ne pridobi in ni dejaven kot duh, ampak kot čisti jaz, ki se z dejanskostjo ne bremeni. Zaradi tega je tisto, kar je neki svet, abstraktna neposrednost ali tisto najbolj njegovo. To je pojavni svet, v katerem ne manjka občutja in nedoločenosti, vsebina je zapletena v abstrakcije.
Kadar pripada vsebina lastni moči in ni predmetna, je to izražana samovoljnost. Zakaj vsebino določijo odmetavane misli, ki izrazijo subjektivno naravnanost, vse s ciljem, da se uveljavi čisti jaz in tisto osebno. To pa je gotovost samega sebe ali obče sebstvo, ki velja, ne glede na to, da vsebina ni predmetna in da ne vsebuje nobenega bistva. To je izpolnitev osebne samostojnosti ali izražena osebna moč v obliki formalno občega; je pa to tudi obča goljufija samega sebe.

Razumniku ne gre za konkretno vsebino, ampak za predstavitev početja zavesti, ki ne izhaja iz nobene obstoječe osnove. Zakaj najbolj osebna vsebina ne izrazi predmetnega pomena, ampak zmešnjavo moči. Razumnik življenja substance ne jemlje resno, zato ubesedi samostojnost čistega jaza. Kar je omejeno končno, ki neskončnega ne doseže. Svet zgolj eksistira kot abstraktna oblika, ki ne prehaja v drugo samega sebe, ampak se nadaljuje v nekaj nasprotnega.
Velikokrat razumnik hvali širjavo in daljavo, prav tako igro abstrakcij, ki brani posameznika tedaj, ko je dejaven brezpredmetno in sploh ne s ciljem, da kakšen svet vzpostavi v osnovi. Resnega smotra nima, kajti navajeno obnašanje mu ne dopusti, da bi bil dejaven predmetno.

Piše: Jože Požar

8. 5. 2026

Brani neposredno znanje

Duh brani neposredno znanje s smotrom, da dobi veljavo čisti jaz. Da tisto, kar ni posredovano, uveljavi kot svet čistega jaza. In to tudi uresničuje, ker verjame, da neposredno znanje kot tako, lahko nastopa v imenu predmetne dejanskosti. Tako izpove, da verjame v moč abstraktnega znanja. Vero v znanje povsod uveljavlja, ker ni spoznal posredovanja iz gibanja predmetne substance. Verjame, da je abstraktno znanje kot tako samo po sebi resnično. Zato tudi hvali neposredno znanje, tj. abstrakcijo znanja, ki je abstraktni smisel, ki ga je mogoče prikazati kot pojavni svet.

To, da se hvali in brani neposredno znanje, to pove, da je duh dejaven nesvobodno ali pomanjkljivo; subjektivnost uveljavlja, ker se s posredovanjem predmetne substance in postajanja ne ukvarja. Ne ve, kaj je svoboda in kje se začenja. Namreč, svoboda je substanca duha, to pa je predmetna substanca, ki jo je nujno posredovati, da doseže svojo sebi enakost v osnovni določenosti. Če kdo meni, da ima neposredno znanje vrednost pojma, se moti, kajti neposredno znanje je abstraktno in ni doseglo svoje sebi enakosti. Zaradi tega nima smisla hvaliti neposredno znanje.
Tisti, ki branijo neposredno znanje in verjamejo v moč abstraktnega znanja, se obnašajo naivno in ne spoštujejo svobode. In to danes odlično demonstrira razumnik, ki sebe in časa ne razume in prav tako ne obnašanje čistega jaza. Igra abstrakcij je svet čistega jaza, s katero duh odseva, da verjame v neposredno znanje in možen svet, ki ga povzdiguje, ko brani neposredno znanje.
Razumnik je najbrž zašel s poti in zato hvali samo svoj interes. Tega uveljavlja tako, da brani neposredno znanje in tisto, kar pošlje čez in se začenja igra abstrakcij.

Piše: Jože Požar

5. 5. 2026

Ko se obči interes izpridi

Da so levičarji največ pripomogli k temu, da se obči interes izpridi, ni dvoma. Subjektivizem se uveljavlja na RTV-ju in to z igro abstrakcij in govori, s katerimi se hvaliči lastno nespametnost in samovoljo. Umno voljo so levičarji razvrednotili s smotrom, da uveljavijo voljo čistega jaza. Tega poudarjeno hvalijo levičarski mediji, ki ne priznavajo obče volje, ker se pustijo voditi čistemu jazu, ki se izgublja v igri abstrakcij in subjektivizmu. Realnost in njeno dejanskost se enostavno prezira in daje prednost tistemu, kar naj bo in dejanskosti ne doseže, ker ni pomembna.

Levičarski subjektivizem se ne zaveda, da v državi velja samo umna volja in prav tako obča volja. Zakaj pristno dejanje obče volje se dotika vseh državljanov, zato je smoter politikov vedno obči, pa je jasno, da zakon združuje občo voljo in občost predmeta. Zaradi tega je subjektivno izražanje posebne volje neko početje zavesti, ko se favorizira subjektivna stališča in tako tudi užitek subjektivne nastrojenosti ali prazno rezoniranje. To pa ni umna volja, ampak uveljavljanje subjektivizma, ki hvali osebno držo, tisto moje ali praznoverje v abstrakcije, ki je prazno umišljanje.
Bit države je tisto umno volje, kar je po sebi in za sebe obče. Država je namreč razvoj in živi duh, ki spoštuje umno voljo in enotnost substance v njenem proti postajanju; je pa tudi predmetni svet, ki izpolni duha. Država subjektivni smisel zavrača, upošteva pa objektivni smisel, kajti ta uveljavlja občo voljo. Zaradi tega ima za svojo osnovo načela uma, princip svobode in duha, ki ni vezan na bit-izven-sebe, temveč na gibanje substance in občo voljo. Poudarimo, levičarstvo gre na roko samo subjektivnemu interesu, ki uveljavlja enostranski smisel in osebno prizadevanje.

Piše: Jože Požar

27. 4. 2026

»Zgodovina je napredek v zavesti svobode«

O napredku v zavesti svobode ne govorijo mediji, prav tako ne prenapetež, ki še vedno hvali komunistično ideologijo, socializem in kategorije, ki se jih meša med seboj, da predstavi levičarsko samodrštvo. Predstave odsevajo, da ne živi v sedanjem času in da realnosti in gibanja substance ne spoštuje. »To, kar vlada v državi, je, ravnati po obči volji«, tega levičar ne spoštuje.

Ničevo navzočnost zgodovine hvalijo ideologi časa, ki slavijo predstavni svet in tisto, kar naj bo. Levičar ne dojema, da je svoboda substanca duha, kar pa ni mrtev svet, ki ga danes povzdiguje levičarska subjektivnost. Ta ne posreduje substance s ciljem, da realnost doseže svojo dejanskost. Ne ve, da samo posredovanje udejanji svobodo, zakaj odmišljanje ne proizvaja sebi enakosti. Levičar hvali čisti jaz, ki je posrednik osebnega mnenja in uresničuje nesvobodo. Povzdiguje abstrakcijo zgodovine, ki jo je spisal komunizem. Potemtakem ne vidi napredka v zavesti svobode, ampak v izražanju subjektivnosti in v predstavah, ki jih odmeče v mediju, ki hvali levičarsko mentaliteta.
Ker levičar ne ve, kaj je svoboda, se obnaša nesvobodno in sebe ne izpolni objektivno. O tem beseduje vsem znan levičarski ideolog, ki povzdiguje samovoljo in princip nesvobode. To pojasnjuje, da ga napredek v zavesti svobode ne zanima, ampak samo subjektivna nastrojenost, ki svobode in predmetnega sveta ne spoštuje. To je razlog, zakaj levičarski ideolog hvali izmišljen svet in možnost, ki izgine v neki drugi svet. Nesvoboda proizvaja navajeno obnašanje in pojavni svet. Zakaj svoboda ni dojeta kot gibanje substance, v katerem doseže predmet svojo določenost. Namreč to, da substanca stopi v odnos s seboj, temu se reče napredovanje v zavesti svobode.

Piše: Jože Požar

22. 4. 2026

Neskončnost istoimenskega

Pojem vedenje ima ta smisel, da ga duh spozna. Predpostavljam, da element vedenja, ki ga v Fenomenologiji duha izpelje filozof Hegel, ni dojet. Zaradi tega poskušam predstaviti element vedenja kot neskončnost istoimenskega; to je sprevrnjeni svet ali proti postajanje v eni enotnosti. V elementu vedenja je svet razloček kot notranji razloček na sebi samem; sebstvo torej, ki je nanašajoča enakost in enostavnost. Da bi duh razumel neskončnost istoimenskega, je nujno dojeti, da so obči momenti sprejeti v notrino; to pa je tisto, ko notrina stopi sama sebi v nasprotje in je sebi enakost ali razloček na sebi; istoimensko se razdvaja in je po svoji neskončnosti zakon. To je torej razdvojena substanca, ki tvori dva dela in se predoča v elementu vedenja kot obstoječa enotnost. Potemtakem je neenaka substanca istoimenskega razdvojena substanca v obliki proti postajanja, ki je absolutni dojem. Zakaj to je duša sveta, ki je v naravi pričujoča kot oblika proti postajanja.

Neskončnost istoimenskega je element vedenja v katerem doseže predmetna substanca svojo razdvojitev in to v načinu proti postajanja; to je svet razvit v momente občega. Naj spomnim, vedenja ni, če ni predmeta. Zaradi tega je nujno razlikovati pojem vedenje in znanje. Znanje se ne ukvarja s posredovanjem, temu nasprotuje, vedenje pa se ukvarja z gibanjem in posredovanjem substance. Posredovanje postavi samozavedanje kot eno s seboj, kar je zemljišče vede ali vedenje obče.
Cilj je duha, da sebe postavi kot predmet in da predmetna substanca doseže svojo razdvojitev v obliki proti postajanja. Zakaj na ta način substanca doseže razdvajanje, kar je sebi enakost istoimenskega; ta oblika nastane z razdvojitvijo substance v elementu vedenja.

Piše: Jože Požar

20. 4. 2026

Ošabnost raziskovalca

To, da je raziskovalec izmislil raziskovalno umetnost, ki uveljavlja tudi umetniško držo raziskovalca, to je domišljavost, ko duh pade na nivo znanja in se napravlja, da se spozna tudi na umetnost. Pojma ne določi in izpelje, ampak izraža zgolj svojo subjektivno nastrojenost. Zaradi tega je izmišljanje raziskovalne umetnosti neko uveljavljanje subjektivne volje, ki bi naj dala abstraktno obstojnost raziskovalni umetnosti. To dvoje da lahko pridela umetniško stvaritev ali idejo, ki jo izpelje kot raziskovalno miselnost, ki da pridela umetniško delo. Igra abstrakcij ne pridela raziskovalnega dela, kaj šele umetniško idejo. Pa je ono zunanje nakladanje o raziskovalni umetnosti nečimrnost, ki hvali naivno metafiziko ali eksistenco občutene zavesti, ki da jo raziskovalec obvladuje.

Domišljavost na veliko podarja tudi novinar, kadar uveljavlja plehko miselnost ali abstraktno nemoč. Isto počenja raziskovalec, ko kliče na pomoč umetno inteligenco s smotrom, da predstavi njegovo abstraktno miselnost kot raziskovalno umetnost. In res, umetna inteligenca je sestavila vsebino iz slik, ki bi naj bila primerna za tiste, ki nimajo pojma o umetnosti. Domišljavost ne pozna meje, ker se s stvarnim svetom ne ukvarja, ampak samo s tistim, kar pošlje čez in je neizpolnjena abstrakcija; ta eksistira in dobi veljavo, ker jo hvali meglena fantazija.
Raziskovalec bi naj postal energija, ki lahko izpolni smisel umetnika. Zakaj abstraktna moč nad zalogo slik in predstavami mu podarja upanje, da je sposoben zunanje povezati in subsumirati slike pod posebno vsebino, ki pa ni idejna. In to hvali raziskovalec, ki idejnega bistva ne ceni. Vsebina, ki jo pridela raziskovalec danes, je skupek abstraktnih predstav, ki povzdignejo čisti jaz.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«