Skip to content

O pravljičnem intelektualizmu

Posted on 18 avgusta, 2019 By Jože Požar

O virtualnem svetu

Abstraktno mišljenje

Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Posted on 11 avgusta, 2019 By Jože Požar

Človek in duh

Abstraktno mišljenje

O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Posted on 4 avgusta, 2019 By Jože Požar

Predstavitev elementa vedenja v predmetni obliki

Abstraktno mišljenje

Stvar pogovora in svoboda duha

Posted on 28 julija, 2019 By Jože Požar

O tem, kaj naredi pogovor ustvarjalen

Abstraktno mišljenje

Ko svoboda ni sebi predmetna

Posted on 7 julija, 2019 By Jože Požar

Brezpredmetna svoboda

Abstraktno mišljenje

Nemoč izobrazbe

Posted on 16 junija, 2019 By Jože Požar

Dovršeni svet izobrazbe

Abstraktno mišljenje

Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

Posted on 26 maja, 2019 By Jože Požar

Obča ideja in politični človek

Abstraktno mišljenje

Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

Posted on 12 maja, 2019 By Jože Požar

Svet in njegova določenost

Abstraktno mišljenje

O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Posted on 14 aprila, 2019 By Jože Požar

Samoprevara

Abstraktno mišljenje

Svet, ki ni predmetna substanca, ampak svet v eksistenci

Posted on 31 marca, 2019 By Jože Požar

Neposredno nastajanje abstraktne občosti

Abstraktno mišljenje

Odtujeni svet sebstva in čisti uvid

Posted on 24 marca, 2019 By Jože Požar

Izobražen duh in njegov lastni predmet

Abstraktno mišljenje

Politični človek in subjektivni interes

Posted on 17 marca, 2019 By Jože Požar

O idealizmu političnega človeka

Abstraktno mišljenje

Duh, skupno dobro in obča ideja

Posted on 3 marca, 2019 By Jože Požar

Politik in obča ideja

Abstraktno mišljenje

O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Posted on 17 februarja, 2019 By Jože Požar

Realnost v njeni določenosti

Abstraktno mišljenje

Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Posted on 3 februarja, 2019 By Jože Požar

O vladavini abstraktnega vedenja

Abstraktno mišljenje

Abstraktno pravo in filozofija prava

Posted on 20 januarja, 2019 By Jože Požar

Moja radovednost

Abstraktno mišljenje

O pravniški govorici

Posted on 13 januarja, 2019 By Jože Požar

Svet kot zunanja objektivnost

Abstraktno mišljenje

Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

Posted on 6 januarja, 2019 By Jože Požar

O dveh svetovih

Abstraktno mišljenje

Užitek abstraktnega vedenja in izobrazbe

Posted on 16 decembra, 2018 By Jože Požar

V individualnost dovršeni svet

Abstraktno mišljenje

Duh v izvrševanju samega sebe

Posted on 25 novembra, 2018 By Jože Požar

Duh in prazna prikazen vedenja

Abstraktno mišljenje

O razumnem in umnem bivanju

Posted on 28 oktobra, 2018 By Jože Požar

O skladnosti razuma in uma

Abstraktno mišljenje

Duh in lasten predmetni svet

Posted on 21 oktobra, 2018 By Jože Požar

O pojavnem svetu

Abstraktno mišljenje

Navajeno obnašanje vedenja

Posted on 14 oktobra, 2018 By Jože Požar

Oblika predmetnosti

Abstraktno mišljenje

Lahkomiselnost medijev

Posted on 23 septembra, 2018 By Jože Požar

Medijska domišljavost

Abstraktno mišljenje

Izobražen duh in logična sovisnost

Posted on 26 avgusta, 2018 By Jože Požar

Abstraktno vedenje

Abstraktno mišljenje

Enostranski idealizem

Posted on 12 avgusta, 2018 By Jože Požar

Podoba zagotovosti samega sebe

Abstraktno mišljenje

Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Posted on 29 julija, 2018 By Jože Požar

Svobodomiselnost kot prežemanje individualnosti

Abstraktno mišljenje

Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Posted on 15 julija, 201815 julija, 2018 By Jože Požar

Duh v napredovanju

Abstraktno mišljenje

Baje je demokracija v najhujši krizi

Posted on 8 julija, 2018 By Jože Požar

Duh in obča ideja

Abstraktno mišljenje

Abstraktna stvar in izobražen duh

Posted on 1 julija, 2018 By Jože Požar

Abstraktna stvar

Abstraktno mišljenje

Jaz in moje umetniške ideje

Posted on 24 junija, 2018 By Jože Požar

O moji umetnosti

Abstraktno mišljenje

O preobrazbi pametne glave

Posted on 3 junija, 2018 By Jože Požar

Nastajajoče vedenje

Abstraktno mišljenje

Svet pametne glave

Posted on 27 maja, 2018 By Jože Požar

Pametna glava in prepričanost

Abstraktno mišljenje

O filozofiji nastajajočega vedenja

Posted on 20 maja, 2018 By Jože Požar

Vedenje v svojem nastajanju

Abstraktno mišljenje

Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi

Posted on 13 maja, 2018 By Jože Požar

Idealizem zdravega razuma

Abstraktno mišljenje

Posts pagination

Predhodni 1 … 7 8 9 10 Naslednji

ONLINE NEWSPAPER

S števili se hvali abstraktni razum

Piše: Jože Požar

16. 4. 2025

Objektivnost zastopajo tudi števila 

Števila se danes uporablja kot kako orodje, s katerim pridelaš abstraktni videz nečesa, in svet je takoj objektivnost. S števili sicer objektivnosti ni mogoče pridelati, lahko pa z njimi narediš predstavo, ki dobi veljavnost, če jo hvali kak ekonomist ali abstraktni razum poznanega izobraženca. Navidezno objektivnost je mogoče uveljaviti tako, da se zunanje poveže števila med seboj; kar je neko vzajemno učinkovanje števil. In to komuniciranje čez števila danes povzdiguje izobražen razumnik zlasti tedaj, ko hvali svojo prepričanost in tisto, kar naj bo. In to, kar naj bo, je danes najbolj hvaljeno, ker ga uveljavlja razumnik, ki ni sposoben izpeljati pojma ali objektivnosti. Zato izbira krajšo pot, na kateri uveljavlja števila, ki objektivnost izključijo, da uveljavijo abstraktni jaz. Torej, tam kjer objektivnost zastopajo števila, stvarni svet kot objektivnost ne obstaja. In to vse zaradi tega, da se uveljavi kako subjektivno nastrojenost ali interes, ki se ga danes favorizira čez števila.

Naglasimo, tista določba, ki jo zapove število, izraža hkrati tudi subjektivnost, pa ni čudno, da se danes sprejema odločbe čez števila, ki zastopajo tudi objektivnost, ker je baje seštevek števil zmožen izraziti stvarnost. Ob tem gre spomniti, da števila uveljavlja zlasti razumnik, kajti on verjame, da je mogoče s števili izraziti tudi svet. In to danes počenja duh, ki uveljavlja svojo abstraktno nemoč ali subjektivnost z izračuni, kajti verjame, da je svet predstavljen v številkah objektiven.
Zakaj se danes prikazuje objektivnost čez števila? Zato, da se izrazi navidezna moč abstraktnega razuma, ki uveljavlja nemoč čez števila. Tako svet poenostaviš na število, tj. na izražen interes, ki je skrčen na števila. In tako objektivnost izgine, ker dobijo veljavnost količine.

O stvarnem svetu se danes ne beseduje

Piše: Jože Požar

11. 4. 2025

Je kdo, ki določen svet tudi premaga?

Razumske (ne)smisle danes povzdiguje čisti jaz, kajti to je možen svet, ki se ga hvali, ker se z njim slavi tudi izobrazbo in abstraktno znanje. In tega prideluje čista sebe vednost, ki jo na veliko izpoveduje razumnik tedaj, ko na primer komentira kak lasten svet. Kaj pa določenost sveta in posredovanje, svoboda in predmet, je kdo, ki določila sveta spoštuje? In nenazadnje, kaj je nastajajoče vedenje, kaj predmetni svet? Kdo se danes ukvarja s temi pojmi? Nihče? Izobraževalni sistem pojmovanje menda ignorira, ker baje ni koristno. Kako torej premagati svet, če ni določen na sebi? Z abstraktnim znanjem ga ni mogoče vzpostaviti niti v temelju. Kako potem premagati nekaj, če ni volje za kaj takega? S praznim govorjenjem ni mogoče stvarnega sveta niti vzpostaviti. Kako potem nadaljevati in se izkopati iz abstraktnega znanja in tistega, kar znanje slavi?

Tisto, kar nekako ne gre odpraviti in je enostranska abstrakcija, je torej nepremagljivo. Na primer, javno zdravstvo je nekakšna abstraktna krasta, ki je ne gre odstraniti. Ni ga izobraženca, ki bi znal pokazati, kako odpraviš nekaj, kar ni določeno v temelju. Zakaj tudi on ni dejaven v načinu gibanja in postajanja substance. In to je mogoče spoznati povsod tam, kjer je aktiven izobražen duh. O tem govori njegov svet, ki ni svet, ampak neko abstrahiranje, ki proizvaja svet brez bistva.
Je kdo v tej naši deželi, ki misli svet iz postajanja ali določenosti? Dejstvo je, da izobražen duh ne premaga nobenega sveta. O tem govori njegova abstraktna aktivnost. Če bi se ukvarjal s stvarnim svetom, bi najbrž povedal kaj o njem. O stvarnem svetu še ni izrekel niti besede, kajti namesto stvarnega sveta hvali pojavni svet. To kaže, da ne dojema sveta iz postajanja ali določenosti.

Tisto čisto brez realnosti je prazna abstrakcija

Piše: Jože Požar

7. 4. 2025

Prikazen

Če kdo meni, da lastne pameti ne razkazuje tedaj, ko pojasnjuje svoj svet in analizo, ki običajno sledi, potem si naj ogleda, kako odpravi sebe in vzpostavi svoj svet. Zakaj tisto opisovanje in delanje razločkov ravno tako govori o tem, kako predmet vzpostavi in kako stopi v odnos s seboj. Namreč ko se duh ne preda gibanju predmetne substance, je dejaven pomanjkljivo in sploh ne v pomenu, da svoj predmet razvije kot stvarni svet, tj. v obliko postajanja ali njegove določenosti.

Duh je zadovoljen z nadčutnim svetom zunaj njega. Svoj svet dojema naivno, kajti tisto nadčutno ni nič drugega kot prikazen. Zakaj resnica čutnega je prikazen, ki jo danes hvali čisti jaz, ki se na svet in njegovo postajanje ne spozna. Zato uveljavlja le nekaj enostavnega ali abstrakcijo. In to danes slavi čisti jaz, ki odmetava misli, ker verjame, da lahko misel zastopa tudi resničen svet. Hočem reči, odmetane misli niso noben stvarni svet, ampak predstave združene v prikazen. To pa je tudi tisto, kar hvali razumnik, ki verjame, da je vse, kar nastane iz njegovih misli objektivnost.
Da sta danes hvaljena subjektivnost in prikazen ali videz, gre pripisati tudi temu, da se mladega duha ne vzgaja s ciljem, da se mu pojasni pojme kot so svoboda, nastajajoče vedenje, odsvojitev in še bi jih lahko naštevali. Zato ni nenavadno, da sta prikazen in možen svet hvaljena, čeprav ne dosežeta postajanja v svoji osnovi. Prikazen je tista, ki odkrije, da se pojma posredovanje in stvarni svet ne dojema. Duh ne ve, da neposrednost ni resničen svet, saj ni dosegel svoje določenosti v osnovi. To je najbrž razlog, zakaj toliko nedoločnega sveta v obliki podob, ki se jih celo slavi.
Če hoče duh časa napredovati, ni dovolj da hvali umetno inteligenco ali videz nečesa, kar ni stvarni svet. Zakaj tisto čisto, ki izraža odsotnost omejitve, je le subjektivna vednost.

Človek je na sebi duh

Piše: Jože Požar

2. 4. 2025

Moje ugotavljanje

Mnenja sem, da sem dejaven dobro, včasih bi sicer lahko bil kritičen do mislecev, ki danes javno pametujejo in hvalijo svoje nesmisle, ker sebe in sveta ne razumejo iz osnove. Tisto površinsko izražanja ne pridela predmetnega sveta, pa je ono besedičenje bolj neka igra besed, v kateri ni najti nobenega gibanja substance, kaj šele določenost sveta v načinu postajanja.
Mislim, da izobrazba ne zadostuje za to, da duh razvije kak določen svet na sebi. To je namreč osnova, ki vsebuje neko prvo določenost, ko substanca stopi sama sebi nasproti in je sebi enakost ali tisto drugo. Tako se duh sebi pojavlja kot tisti, ki dojema, kako svet sploh nastaja in kaj je tisto, kar vsebuje v temelju. Zato nastajajočega vedenja ne gre prezreti, kajti z razdvajanjem substance je doseženo to, da tisto neposredno kot prvo ali končno, skozi negacijo izpolni drugo ali neskončnost. To je način logične sovisnosti, ko substanca svojo določenost v osnovi tudi doseže.

Mislim, da bi naj duh, ki ni zgolj interpret svojega znanja, spoznaval, kako si sebe odsvoji in je v postajanju razdvojena substanca kot eno. Prepričanost, ki oblikuje samo abstrakcijo znanja, ne pridela substance v njeni razdvojitvi, ki vzpostavi sebi enakost in tako tudi enotnost substance.
Menim, da je pomanjkljivost izobraževalnega sistema v tem, da ne dojema mladega duha kot tistega, ki naj sebe spoznava v svoji odsvojitvi. Človek je na sebi duh, pa je nujno da sebe spoznava v pojavnih oblikah. To je tisto, kar daje garancijo, da bo kot odrasel človek sposoben sebe izpeljati kot duha, ki ve, kaj se pravi svet misliti v načinu logične sovisnosti ali nastajajočega vedenja. Substanca je namreč njegova svoboda in tako tisto, kar omogoča, da je dejaven v načinu proti postajanja.

Abstraktni razum povzdiguje fiksne pojme

Piše: Jože Požar

28. 3. 2025

Javno zdravstvo je v odnosu proti samemu sebi absolutna določenost

Da se ekonomist spozna tudi na javno zdravstvo, ne pa na pojmovanje javnega zdravstva, govori ona hvala ekonomista, ki pravi, da ne razumemo javnega zdravstva. No, jaz menim, da ekonomist ne razume samega sebe, niti svoje odsvojitve, in tako tudi ne pojma javno zdravstvo. Zakaj ekonomist ne dojema pojmovanja, zato javno zdravstvo razume samo abstraktno. Tisto izdelovanje predstav o javnem zdravstvu še ni pojem javnega zdravstva, ampak odmetane misli, ki pa ni določen odnos pojma, tj. substance do sebe. Zakaj pojem ni mogoče izpeljati z ekonomsko miselnostjo, pa je tisto govoričenje ekonomista o javnem zdravstvu le neko izražanje subjektivne nastrojenosti, ki hvali abstraktno miselnost, pojem javnega zdravstva pa enostavno prezre.

Da bi javno zdravstvo dojeli v njegovi osnovi, je nujno da se določi absolutna osnova, nekaj prvega kot neposrednost. Ta mora biti posredovana, kajti osnova se mora šele poiskati, če se jo hoče določiti. Zakaj samo na ta način je substanca zaobjeta v postajanju, tj. v svoji sebi enakosti. Pojem je namreč razvita substanca, ki je način odnosa substance do sebe. Bistveno je, da pojem v osnovi doseže postajanje in da je objektivno določen kot predmetni svet v postajanju.
Tisti, ki menijo, da je mogoče vzpostaviti javno zdravstvo kot fiksirani pojem razuma, nimajo pojma o pojmu; ne vedo, da je svobodni pojem postavljen odnos. Pa je tisto, kar ni določen predmet v osnovi, zgolj pojavni svet. Ta pa ni nič drugega kot abstraktna razdrobljenost substance.
Ekonomist se menda razume na možen svet, ne pa na pojmovanje javnega zdravstva, o tem govori njegovo nerazumevanje pojma javno zdravstvo.

Subjektivnost je spisala zgodovino

Piše: Jože Požar

25. 3. 2025

»Zgodovina je napredek v zavesti svobode . . . ki ga nam je spoznati v njegovi nujnosti.«

Tisti, ki danes hvalijo subjektivno zgodovino, ki jo je odigrala komunistična miselnost, kažejo, da jih napredek v zavesti svobode niti najmanj ne zanima. Ne zanima jih svoboda, ki je po svojem dojemu vedenje o sebi. Bolj kot svoboda jih pritegne prazno besedičenje in to, da je hvaljen subjektivizem. Takšno početje zavesti izraža, da je čisti jaz predmet zavesti. To je navajeno obnašanje, ko je nekaj izpeljanega po negaciji; kar pa še ni napredek v zavesti svobode, ampak početje čistega jaza.
Da se danes svobodo dojema kot preganjanje z mislijo, ki je brez izpolnitve, ni čudno, kajti izobraženec ne razume samega sebe, kaj šele da bi dojel pojem svobode iz proti postajanja. Hvali početje čistega jaza in abstraktni razum, ki išče in najde, kateri predikati najbolj pristajajo tistemu, kar on sebi predstavlja. To seveda ni svet, ki ga vzpostavi, ampak lasten svet, s katerim si odsvoji svojo osebnost ali tisto, kar odrine od sebe in je abstrakcija čistega jaza.

Zgodovino kot odigrani svet, ki ga še vedno hvaliči ona miselnost v govorih, slavi čisti jaz. Tega sveta ne gre jemati resno, ker prikazuje samo to, kako čisti jaz demonstrira svojo subjektivnost. Človek verjame, da je danes pomemben samo enostavni ali abstraktni svet. Ne vidi, da ono izmišljanje zgodovine ne gre enačiti z dejansko odsvojitvijo duha. Zakaj igra abstrakcij ne izpoveduje svobode, ampak samo gnanje in igro čistega jaza, ki ga svoboda ne zanima.
Razumnik se ne zaveda, da se zgodovina določa kot objektivnost, ne pa kot zbir predstav ali kot igrokaz interesov. To je namreč bežanje pred dejanskim svetom in hkrati izražanje subjektivne nastrojenosti, ki je danes hvaljena. Ubogi duh, ne spoštuje napredka in svobode.

Prikazen kot vrenje interesov

Piše: Jože Požar

21. 3. 2025

Ko je politik dejaven na ravni navajenega obnašanja čistega jaza

Demokracija tvori eno substanco, enega duha v njegovi religiji. Demokracija je na ta način določanje svobode, ki je določena z dojemom. Potemtakem tisti idealizem, ki ga danes hvalijo politične stranke, je strankarska izpolnitev, ki si zagotovi sebe, ko proizvaja posebni interes strank, ne pa obče volje duha ljudstva. Politične stranke ne dojemajo demokracije, saj ne uveljavljajo obče volje duha ljudstva, tj. religije, ampak samo subjektivne interese. To pa je ideologija, ki nima nič skupnega z religijo. Zato politik, ki ne uveljavlja načela svobode in volje ljudstva, udejanja le početje zavesti ali tisto, kar odseva in je prazna prikazen čistega jaza, kar je neka blaženost na sebi.

Svoboda mora v državi postati sebi predmetna. Zakaj, če to ni, so interesi tisti, ki se jih uveljavlja. Potem dobi veljavnost neprepričljivo razmišljanje, tisto subjektivno, ki ga uveljavi čisti jaz, in to kot prazno abstrakcijo nedoločene biti. To pa je neki negibni svet sestavljen iz predstav, asociacij in primerov, ki pa ni predmetna realnost, ki bi dosegla svojo dejanskost. Drugače rečeno, to je demokracija, ki se jo izpeljuje neodvisno od duha ljudstva. Zakaj princip religije se ne udejanja, ampak samo interes strank, v katerem eksistirajo potrebe, gon, strast, lasten uvid in tisto neko prepričanje. To je zrta čista gotovost, ki išče resnico v zunanji navzočnosti.
Kadar si samovolja polasti demokracijo, postane demokracija neko subjektivno vrenje interesov, zakaj veljavo doseže čista sebe vednost, ki daje prednost osebnemu prepričanju. Ta hvali zaznavanje, instinkt uma in prazno besedičenje, s katerim se ničesar ne izpolni. Zakaj resnica postane nekaj, kar je nastalo z abstrakcijo. To pa ni svoboden svet, ki doseže svojo dejanskost.

Ko svet ni predmeten

Piše: Jože Požar

11. 3. 2025

Razum je všečen sebi v izmišljanju mogočega sveta

Priznajmo, nekateri so postali mojstri v izmišljanju potencialnega sveta. To je svet, »ki le naj je, ne da je«. Potemtakem abstraktni svet, ki v sebi ne nosi nobenega bistva in ga povsod hvali izobražen duh. Ta menda verjame, da svet ni nič drugega kot igra abstrakcij. In ravno to igro danes uveljavlja duh, ki svet komentira, analizira in mu daje neko višjo veljavnost, čeprav ni nič drugega kot izginjajoči svet. Razum je všečen sebi, zakaj njegov svet je zgolj nekaj, kar naj bo in nima nobene vrednosti; ta svet je abstrakten in ne doseže svoje izpolnitve v proti postajanju ali sebi enakosti.

Človek danes posredovanje in logično sovisnost enostavno prezre in to počenja zavest, ki vsepovsod hvali abstraktno znanje in početje zdravega razuma, ki je postal mojster v izmišljanju mogočega sveta. Tisto namreč, kar je svet, to ni stvarni svet, ampak abstrakcija nečesa. In ravno ta je najbolj hvaljena,  ker povzdiguje svet brez bistva, ki ga je mogoče neomejeno širiti.
Danes je hvaljen možen svet, ker je to svet, ki ga človek najde v sebi in ga je mogoče oblikovati kot primernega dejanskosti. Zakaj pa ne, realnost in njej pripadajoča dejanskost nista bistvena, pa je jasno, da duh izbira bližnjico, v kateri nastopa potencialni svet in domišljija. Skratka, tisto, kar podarja razumnik, je početje zdravega razuma, ki hvali svet zunaj njega. Razum ne išče umnosti, ampak zgledno oblikuje potencialen svet, ki je enostranska abstrakcija. Zato razum in čisti jaz en drugega dopolnjujeta z zunanjim svetom. To nekako odkrije, da razumnik ni dejaven tako, da izdela kak dejanski svet. Zato tudi ni nenavadno, da umnega sveta nikjer ne omenja. Tisto, kar je čaščeno in ima vrednost, je možen ali potencialen svet, ki ga opremi z všečnimi predikati.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (319)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Predsednik vlade in nična bistva

Piše: Jože Požar

17. 4. 2025

Subjektivnost se lahkomiselno ščeperi

Predsednik vlade navdušeno izraža svojo subjektivnost. Tako odpravi tisto, kar najde v sebi in je čista sebe vednost; z njo premaga določen nič nečesa ali nič določene vsebine, ki je neki zdajle in tule. Dobljena neposrednost je enostavnost, kateri pristaja tudi nasprotje. To je pojavna oblika dveh nasprotujočih se abstrakcij, ko dva nasprotja zgolj eksistirata. Ob tem ne gre prezreti gibanja čistega jaza in zdravega razuma, ki skrbita za to, da ima besedo tudi čutna gotovost. Predsednik vlade se ne da dohiteti, kajti beseda da besedo in tako vzkali igra abstrakcij, s katero odpravi sebe in tisto, kar je prešlo v nasprotje in je takoj nekaj bivšega, ker ni doseglo resnice biti.

Dalje, iz čutne biti je mogoče izpeljati tudi nekaj neresničnega. Kajti ko gre za možen svet, ki razpade v dva ekstrema, je na delu čisti jaz. Ta občuduje pojavne svetove, s katerimi je mogoče pridelati mnoga nična bistva, ki jih ni mogoče odmisliti, če je zdravi razum dejaven resno. Razen tega je tu zaznati tudi početje zavesti, ki primakne kako čisto vednost, ki drži v sebi neimenovano bistvo, s katerimi se da oblikovati tisto, kar naj bo. Takšno mišljenje ni produktivno, a se kot forma zna pridružiti materiji na zunanji način, kar pove, da pomaga izpolniti prazen moj zavesti.
Abstraktna dejavnost predsednika vlade naznanja, da ni dejaven kot duh, ampak kot nekdo, ki hvali nična bistva. Zakaj njegov objekt je nekaj, kar za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja, pa je jasno, da povzdiguje nična bistva, ki niso nič drugega kot abstrakcije. Potemtakem je dejaven kot kak mladenič, ki občuduje subjektivnost in tisto, kar je možen svet. Ta pa ne odseva dejanskosti, kajti ne vsebuje realnosti, pa je jasno, da hvali abstrakcijo nedoločene biti.

Duh ni abstrakcija od človeške narave

Piše: Jože Požar

14. 4. 2025

Duh, čisti jaz in zdravi razum

Če o duhu nič pozitivnega ne izrečemo in če namesto duha hvalimo izobrazbo in abstraktno znanje, ki je formalno, potem ne povzdignemo dejstva, da je duh individuum, živ, zavest in njen predmet. Potem duh ni misleč in ni mišljenje nečesa, kar je. To izpostavi, kot da duh ni zmožen biti zavest umnega predmeta in da sebe ne naredi za svoj predmet. Zanimivo je zlasti to, da se pojem duha nikjer ne omenja, prav tako ne čisti jaz in zdravi razum. Videz se daje tak, kot da besedam duh, nastajajoče vedenje, čisti jaz in zdravi razum ne pripada niti bit, kaj šele bistvo in pojem.

O duhu zapiše filozof Hegel naslednje: »o njem pravimo, da ni nekaj, kar je nastalo z abstrakcijo, ni abstrakcija od človeške narave, temveč je vseskozi individualen, dejaven in živ«. To odkriva, da fenomenologije duha ne bi smeli podcenjevati, kajti ravno ona odkriva, kako si duh sebe odsvoji in je na sebi prav tisto, kar je v sebi. Če namreč to dejstvo ne zaznamo, potem izdihavamo zlasti to, da ne dojemamo duha iz osnove, tj. iz postajanja, v katerem sebe postavi kot predmet.
Posebno zanimivo je, da opazujoča psihologija danes ne omenja duha in da namesto njega povzdiguje čutnost in tisto, kar izključi duha, čisti jaz in zdravi razum. In potem seveda ni nenavadno, da ne pride do dojema mladega duha, niti do tega, da je duh tisti, ki dela sebe dejanskega. Razen tega je zaznati tudi to, da se razum ne dojema kot mišljenje, ki je čisti jaz sploh. Še posebej pa pade v oči, da pojem čisti jaz za poznavalca ljudi ne obstaja, ker je menda čutnost bolj pomembna kot duh. Zaradi tega neposrednost ne doseže svoje sebi enakosti, kar pove, da se duh ne dojema iz proti postajanja. Vprašanje je: je kdo, ki misli danes abstraktno in je zaradi tega duh ujetnik pojavnosti?

Slavljen naj bo še bolj kot je

Piše: Jože Požar

10. 4. 2025

Omikan človek

Če bo omikan človek odmetaval možen svet, ki ne vsebuje nobenega bistva, bo postal junak in hvaljen še bolj kot je. Namreč naučil se je hvaliti samega sebe in potencialen svet, ki je najbolj priljubljen svet. Tega se povsod povzdiguje, zakaj realnosti ni v njem, dejanskost pa se podcenjuje. In ta ne najboljši odnos do realnega sveta razumnika uvršča med intelektualce, pa čeprav nič umnega ne pridela. Umno je za njega možen svet, torej nekaj, kar gre čez in je enostranska abstrakcija. To pa je nepredmeten svet, ki ga ne ceni, ker spoštuje samo svet brez bistva, ki je neomejen.

Omikan človek bi naj bil tisti, ki je sposoben izraziti kaj o sebi in se s predmetnim svetom ne ukvarja. Se pravi, to je človek, ki svet samo pojasnjuje in ga predstavi kot možen svet, ki ga najde v sebi. Potemtakem je dejaven tako, da domišlja svoj svet in tisto, kar odpravi in je neki nasprotni svet. Zakaj on je vedno razumniško dejaven, kar pomeni, da nastopa povsod kot razlagalec pojavnega sveta in kot čisti jaz. To hoče reči, da v sodelovanju z zdravim razumom izdeluje svet, ki ima videz stvarnega sveta. In to ga najbrž dela slavnega in sposobnega, kajti iz možnega sveta je sposoben izpeljati kak drugi svet, ki je nekakšen na pol resničen svet. To je pravzaprav odličnost, ki danes spremlja omikanega človeka, kajti z razumnostjo naredi dober videz o sebi in izobrazbi.
Omikan človek sicer ne kaže odnosa do predmetnega sveta, kajti stvaren svet ga ne pritegne, pa je jasno, da se drži potencialnega sveta. Razen tega se izogiba realnosti in prav tako njene dejanskosti. Potem sploh ni čudno, da zna biti dejaven tudi napačno. In ne le to, o sebi zna narediti predstavo, s katero izrazi svojo intelektualno (ne)moč, kar ga dela primerljivega z umetno inteligenco.

Abstraktno poročanje medijev

Piše: Jože Požar

8. 4. 2025

Medij ni sposoben vzpostaviti odnosa s seboj

Tisto prikazovanje predsednika ZDA v različnih portretih, ki je neko prazno prikazovanje podobe, govori samo o tem, da mediji niso sposobni vzpostaviti odnosa s seboj. Oni posnetki, ki jih objavljajo mediji domala vsak dan, ne prikazujejo realnosti in njej pripadajoče dejanskosti. To kaže, da mediji ne poročajo s ciljem, da vsebina poročanja zaživi iz odnosa s seboj. Namreč abstraktna podoba ni tista, ki bi odsevala realnost in njeno dejanskost. Zato tisto, kar se pojavlja na posnetku, ne stopi v odnos s seboj, saj namesto odnosa oživi le videz nečesa. Menda so danes mediji v službi nekoga, ki ne ve, da je princip sveta absolutni dojem, po katerem je oblikovan svet.

Sicer pa so mediji odtrgani od religije, tj. od mesta, kjer ima sedež duh ljudstva. Mediji izmišljajo svet, ki ni stvarni svet. Zato ni čudno, da favorizirajo tisto posebno in da svobodo dojemajo negativno, kar pove, da dajejo prednost svojeglavosti. Ne zavedajo se, da je svoboda v državi sebi predmetna. Abstraktna svoboda je namreč zgolj nedokončana negacija, kar pove, da medij svobode ne dojema iz gibanja in postajanja, kajti princip subjektivnosti je povsod navzoč, tudi na posnetkih.
Tisto abstraktno poročanje, v katerem dobiva veljavo prazna abstrakcija, je neko naprezanje čutne gotovosti ali tistega, kar ukaže lastnik medija. Ta menda vztraja na tem, da se objavi tisto, kar naj bo. To pa so mnogi tule in zdajle, ki se jih zunanje združi v podobo mogočega sveta. Potemtakem igra abstrakcij, ki jo favorizirata zdravi razum in čisti jaz, odslikava površnost medija. Zakaj pojavni svet je baje bolj zanimiv, če ga razkrije kaka znana oseba in dodani tekst, ki spremlja posnetek. Najbrž je stvar medija danes v tem, da najprej vzpostavi odnos s seboj, ne pa da odpušča novinarje.

Politik pozablja, da ga je obča volja duha ljudstva izvolila

Piše: Jože Požar

5. 4. 2025

Idealizira svojo subjektivnost in interes

Če pogledamo, kaj idealizira politik, lahko rečemo, da strast, ki je subjektivna in plat energije, tj. hotenja in interesa. To so hotenja, ki jih izrazi kot partikularno korist, in to v obliki izraženega mnenja in predstav. To je masa izražene samovolje, s katero je oblikovan smoter, ki ga povzdigne do zavesti. Z njim uveljavlja le sebe kot osebo, ki zre svojo dejanskost: substanca je od njega prežeta realnost in ne doseže proti postajanja, v katerem bi naj sebe določil kot predmet.

Komunizem je idealiziral svoj interes, interesa ljudstva pa ne. Tudi danes se politik obnaša tako, da idealizira strankarski interes in svojo subjektivnost. Subjektivni interes je torej tisto, kar povzdiguje in hvali politik. Ob tem ni težko zaznati, da ga predmetni svet niti najmanj ne zanima, še manj pa obča volja duha ljudstva. Potemtakem ne vzkali politiku nič brez interesa, v katerem je najti izraženo strast. Njegova subjektivna nastrojenost hvali predstave in prazno besedičenje, ki ga proizvaja strastna navdušenost, ki slavi politikov smoter, s katerim izrazi le svojo subjektivnost.
Boste rekli, politik je vedno dejaven v interesu predmeta. Ampak predmetne razprave ne prikazuje, saj odpravlja le nekaj, kar ni določeno in ne prehaja v drugo samega sebe. Je pa res, nenehno govori o interesu, ki je neimenovan. Zakaj zasleduje samo svoj interes in je dejaven proti občemu interesu. Potemtakem zadovoljuje lastno prepričanje in abstraktni razum ali tisto, kar izreka čisti jaz.
Politik torej ne izpoveduje obče volje duha ljudstva. Ne ve, da z interesom stranke ni izražena obča volja ljudstva. In to politik enostavno prezira, hkrati pozablja, da ga je obča volja ljudstva izvolila s ciljem, da udejanja samo voljo duha ljudstva.

Kdo najbolje demonstrira spanje duha

Piše: Jože Požar

31. 3. 2025

O spanju duha

Spanje duha je danes spoznano tudi pri nas, kajti naš človek sanja o prihodnosti in odmetava misli, da izpelje abstraktno svobodo in lastno razpoloženje. Dejstvo je, da z odmetavanjem misli ne pridela nič takega, kar bi bila dejavnost duha. Duh spi neko trdno spanje, iz katerega se bo najbrž zbudil tedaj, ko se bo svet razdejal na trohice. Duh se je navadil uživati samega sebe tudi med spanjem. Zato ni pričakovati da bo spanje prekinil in bo dejaven tako, kot to zna duh. Zaenkrat odlično demonstrira svoje spanje in tisto, kar v spanju pridela. Skratka, ne kaže nobenih znakov, da se bo prebudil in zaživel kot tisti, ki je dejaven s ciljem in v načinu, ki gre svobodnemu duhu.

Kdo danes najbolje demonstrira spanje duha? So to mediji, mogoče politik ali kak filozof, ki se drži na obrobju našega sveta? Kaj pa če spanje duha uspešno demonstrira naš razumnik? On namreč ne izžareva nič takega, da bi rekli, dejaven je kot duh. Niti ne kaže nobenega gibanja in posredovanja, ki bi odkrilo, da ustvarja svoj svet. V sodobnem času ni opaziti pametnega gibanja, ki bi ga izvajal razumnik, prav tako ni zaznati, da izdeluje svet, ki vsebuje bistvo. Nobenih znamenj ne odseva, da bi lahko zaključili, dejaven je kot pameten človek, saj izdeluje svetove s ciljem, da si sebe ustvari.
Spanje duha je mogoče zaznati zlasti tam, kjer imata besedo čisti jaz in zdravi razum. Zakaj tadva sta precej glasna in koristita besedo tedaj, ko gre kaj narobe. Takoj izrazita svoje razpoloženje in izstopita iz kože, menda zaradi tega, da izrazita pripravljenost, s katero naznanita svojo prisotnost v svetu. In to zaznajo tudi mediji, ki njihovo nadarjenost večkrat komentirajo. Sicer pa duh svoje spanje nadaljuje, vendar se tu in tam tudi pojavi, da naznani, da je tudi v spanju dejaven.

Neizpolnjena abstrakcija je danes hvaljena

Piše: Jože Požar

27. 3. 2025

Izgotovljen svet

Danes je tisto, kar se hvali ali povzdiguje, izgotovljen svet. Ta velja za vse čase, ker je primerni svet. To je namreč oblikovan svet, ki mišljenja ne potrebuje, ker zastopa abstraktno znanje. Mišljenje zaradi tega ni izpolnjeno v načinu posredovanja predmeta in se zunanje pridruži oni materiji. Mišljenje torej zgolj spremlja tisto, kar razum podarja kot izgotovljeni svet, ki je abstrakten. Potemtakem mišljenje ni dejavno tako, da predmet vzpostavi v njegovi osnovi ali v načinu proti postajanja, ki v sebi drži bistvo kot svet ali tisto, kar je drugo in so obči momenti predmetne substance.

Danes duh strastno hvali izgotovljen svet, tj. abstraktno znanje. Duh, ki pojma abstraktno ne razume, bi naj razlago pojma poiskal v slovarju, da bi mu pomen tega pojma postal jasen. Zakaj danes se izpeljuje goljufije čez abstraktni ali možen svet, ki se ga velikokrat sprevrže v nasprotno obliko. To je pogoj, da bi abstrakcija zaživela kot tista, ki je sposobna odigrati tudi resničen svet. Abstrakcija je danes hvaljena, kajti operira povsod tam, kjer svet ni določen in se realnosti in njene dejanskosti ne upošteva. Bolj kot realnost je upoštevan izgotovljen svet, ki je abstraktna vsebina in ne vsebuje nobenega bistva. Danes se hvali izgotovljen svet, kajti dejanskost realnosti se ne upošteva. Razumnik, ki povzdiguje izgotovljen svet, izključi dejanskost, ker je njegov smoter največkrat samo v tem, da čez možni svet izpelje kako namišljeno dejanskost.
Pozor, neizpolnjena abstrakcija je povsod hvaljena, kajti podarja abstraktni smisel, ki ni vezan na predmet. Z abstrakcijo prebrisano ravnajo tisti, ki stvarni svet in objektivnost zavračajo. Zakaj z abstrakcija je izražena samo možnost za nekaj, kar naj bo in je nedoločena bit.

Omikan človek bi naj znal sebe brzdati

Piše: Jože Požar

22. 3. 2025

Predmetnega sveta ne spoštuje

Da ponovimo: duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe. Ste mogoče kdaj zaznali, da izobražen duh hvali predmetni svet? Ne, tega zagotovo niste slišali, kajti danes je dejaven na ravni abstraktnega razuma. To pa je dejavnost, ko razum prideluje kako prikazen nečesa, kar zgolj je in je neko zdravo sodoživljanje čistega jaza. Tako je danes na primer dejaven politik, ki se preganja s prikaznijo in interesi stranke, da uveljavi svojo zavest ali subjektivno plat. In to počenja tako, da dela razlike, ki sproti izginejo; ne glede na to, da je omikan in bi se naj zavedal svoje naloge, tj. tega, da mora biti dejaven v interesu predmetnega sveta in duha ljudstva.

Človek se vpraša, kaj pa če se politik ne zaveda tega, kar prideluje z besedovanjem in nasprotovanjem nasprotnikom, ki jih ocenjuje in jim daje celo nasvete. Kaj pa če ga prevelika omikanost dela nezmožnega in je zaradi tega dejaven subjektivno? Omikan človek se je sposoben brzdati in zato ni dejaven tako, kot čutnost zahteva od njega. Če ni sposoben vsebini dati značaj občega, potem je dejaven subjektivno in sploh ne tako kot to narekuje predmetna svoboda.
Politik večkrat odseva, da se s predmetom ne ukvarja, saj hvali svoje prepričanje, ki mu ga vsili čisti jaz. Sicer pa ja omikan človek tisti, ki početju da pečat občosti in je subjektivnost opustil. Tak politik se zna brzdati in je dejaven z določili, ne pa zunanje in kot nekdo, ki je dejaven navajeno in kaže brezpredmetno početje zavesti, ki slavi samo interes. Se pravi, ko ni dejaven umno ali tako, da proizvaja objektivno vedočo svobodo, ni dejaven omikano. Ponovimo, omikan človek je tisti, ki je sposoben svojemu početju vtisniti pečat občosti, kajti je opustil posebnost.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba