Stran 8

Nemoč izobrazbe

16 junija, 2019 Jože Požar

Dovršeni svet izobrazbe

Abstraktno mišljenje

Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

9 junija, 2019 Jože Požar

Politični človek, duh in obča ideja

Neizpolnjena abstrakcija

Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

2 junija, 2019 Jože Požar

Filozof in realnost

Filozofsko zrno

Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

26 maja, 2019 Jože Požar

Obča ideja in politični človek

Abstraktno mišljenje

Resnica kot najstvo

19 maja, 2019 Jože Požar

Odtujeni svet razblinjen v abstrakcije

Filozofsko zrno

Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

12 maja, 2019 Jože Požar

Svet in njegova določenost

Abstraktno mišljenje

O lepoti filozofije, ki jo prikazuje prva vede filozofije

5 maja, 2019 Jože Požar

Lepota filozofije in gibanje substance

Filozofsko zrno

Ko je vedenje in predmet vedenja isto

28 aprila, 2019 Jože Požar

Resnica o vedenju kot takem

Filozofsko zrno

Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

21 aprila, 2019 Jože Požar

Filozofija kot prazno vedenje

Filozofsko zrno

O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

14 aprila, 2019 Jože Požar

Samoprevara

Abstraktno mišljenje

Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje

7 aprila, 2019 Jože Požar

Subjektivni svet izobraženega duha

Neizpolnjena abstrakcija

Svet, ki ni predmetna substanca, ampak svet v eksistenci

31 marca, 2019 Jože Požar

Neposredno nastajanje abstraktne občosti

Abstraktno mišljenje

Odtujeni svet sebstva in čisti uvid

24 marca, 2019 Jože Požar

Izobražen duh in njegov lastni predmet

Abstraktno mišljenje

Politični človek in subjektivni interes

17 marca, 2019 Jože Požar

O idealizmu političnega človeka

Abstraktno mišljenje

Izobraženec in sodobna filmska umetnost

10 marca, 201919 marca, 2022 Jože Požar

Filmska sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Duh, skupno dobro in obča ideja

3 marca, 2019 Jože Požar

Politik in obča ideja

Abstraktno mišljenje

Sodobni čas kliče filozofa, da začne spoznavati predmet filozofije

24 februarja, 2019 Jože Požar

O predmetu filozofije

Filozofsko zrno

O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

17 februarja, 2019 Jože Požar

Realnost v njeni določenosti

Abstraktno mišljenje

Despotstvo abstraktnega vedenja

10 februarja, 2019 Jože Požar

Nastajajoče vedenje

Filozofsko zrno

Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

3 februarja, 2019 Jože Požar

O vladavini abstraktnega vedenja

Abstraktno mišljenje

Sodobna umetnost in njen predmet raziskovanja

27 januarja, 201918 marca, 2022 Jože Požar

Ideja upodobljena v dejanskost

Sodobna umetnost

Abstraktno pravo in filozofija prava

20 januarja, 2019 Jože Požar

Moja radovednost

Abstraktno mišljenje

O pravniški govorici

13 januarja, 2019 Jože Požar

Svet kot zunanja objektivnost

Abstraktno mišljenje

Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

6 januarja, 2019 Jože Požar

O dveh svetovih

Abstraktno mišljenje

Pred prihodom novega leta

30 decembra, 2018 Jože Požar

Ob koncu leta

Filozofsko zrno

Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve

23 decembra, 201818 marca, 2022 Jože Požar

Sodobna umetnost odločno prikazuje dejavnega duha v začetnem gibanju in odsvojitvi, v kateri se duh osvobaja od vsebine končnosti in ustvari svobodno konkretno duhovnost, ki je ideal njega samega v čutni podobi. Razen tega sodobna umetnost izžareva duha, kako se zunanje povezuje s seboj in kaj se pri odsvojitvi dogaja. Skratka, sodobna umetnost odlično prikazuje…

Read More “Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve” »

Sodobna umetnost

Užitek abstraktnega vedenja in izobrazbe

16 decembra, 2018 Jože Požar

V individualnost dovršeni svet

Abstraktno mišljenje

Prazna prikazen vedenja in interes duha

9 decembra, 2018 Jože Požar

Prikazen in početje zavesti

Filozofsko zrno

Svet odtujenega duha in vedoči Jaz

2 decembra, 2018 Jože Požar

Sebi odtujeni duh

Filozofsko zrno

Duh v izvrševanju samega sebe

25 novembra, 2018 Jože Požar

Duh in prazna prikazen vedenja

Abstraktno mišljenje

Obča sebevednost v svojem nasprotku

18 novembra, 2018 Jože Požar

O elementu vedenja

Filozofsko zrno

O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

11 novembra, 201813 novembra, 2018 Jože Požar

Filozofija danes

Filozofsko zrno

Predmetnik filozofije in umski instinkt

4 novembra, 2018 Jože Požar

O predmetniku filozofije

Filozofsko zrno

O razumnem in umnem bivanju

28 oktobra, 2018 Jože Požar

O skladnosti razuma in uma

Abstraktno mišljenje

Duh in lasten predmetni svet

21 oktobra, 2018 Jože Požar

O pojavnem svetu

Abstraktno mišljenje

Navajeno obnašanje vedenja

14 oktobra, 2018 Jože Požar

Oblika predmetnosti

Abstraktno mišljenje

Kaj je predmet filozofije?

7 oktobra, 2018 Jože Požar

Filozofija in njen predmet

Filozofsko zrno

Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

30 septembra, 2018 Jože Požar

Svet izobraženca

Neizpolnjena abstrakcija

Lahkomiselnost medijev

23 septembra, 2018 Jože Požar

Medijska domišljavost

Abstraktno mišljenje

Izkušnja s poslušanjem glasbe

16 septembra, 2018 Jože Požar

Sijajni svet glasbe

Neizpolnjena abstrakcija

Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

9 septembra, 2018 Jože Požar

O filozofiji sedanjega časa

Filozofsko zrno

Oglaševanje in nadarjeni robot

2 septembra, 2018 Jože Požar

Ali smo res sužnji medijev?

Neizpolnjena abstrakcija

Izobražen duh in logična sovisnost

26 avgusta, 2018 Jože Požar

Abstraktno vedenje

Abstraktno mišljenje

O abstraktnem vedenju kot je na začetku

19 avgusta, 2018 Jože Požar

Abstraktno vedenje

Filozofsko zrno

Enostranski idealizem

12 avgusta, 2018 Jože Požar

Podoba zagotovosti samega sebe

Abstraktno mišljenje

Svobodomiselnost širokosrčnega duha

29 julija, 2018 Jože Požar

Svobodomiselnost kot prežemanje individualnosti

Abstraktno mišljenje

Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala

22 julija, 2018 Jože Požar

Idealizem

Neizpolnjena abstrakcija

Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

15 julija, 201815 julija, 2018 Jože Požar

Duh v napredovanju

Abstraktno mišljenje

Baje je demokracija v najhujši krizi

8 julija, 2018 Jože Požar

Duh in obča ideja

Abstraktno mišljenje

Abstraktna stvar in izobražen duh

1 julija, 2018 Jože Požar

Abstraktna stvar

Abstraktno mišljenje

Piše: Jože Požar

16. 4. 2026

Duh bi naj spoznaval samega sebe in svojo odsvojitev

Duh, ki si je pridobil abstraktno znanje, hvali znanje, ne pa gibanja predmetne substance. Znanje še ni predmet, ki bi bil posredovan in v nasprotju postavljena sebi enakost, tj. določen v osnovi. Zakaj znanje ne pozna načina posredovanja predmetne substance, še manj njeno določenost in bistvo, ki ga je nujno vzpostaviti. To je predmetna dejanskost ali Drugo določeno in vzpostavljeno kot sebi enako. Predmet ni predmet, če ga zastopa abstraktno znanje, zakaj znanje kot tako ne doseže svoje sebi enakosti. To stremi reči, da predmet ni zgolj abstraktno znanje, temveč je posredovana in razvita predmetna substanc, ki drži v sebi bistvo. V osnovi doseže predmetna substanca svojo razdvojitev, kar pove, da je duh dejaven svobodno, kajti tisto končno odpravi in ga vzpostavi kot neskončnost, to pa je dejanskost končnega. Potemtakem, abstraktno znanje ne doseže vrednosti razvite predmetne substance, kajti gibanja predmetne substance in njenega bistva ne izpelje.

Mnenja sem, da bi moral duh v času šolanja spoznavati tudi fenomenologijo duha, kajti le tako dobi zmožnost spoznati svojo odsvojitev in tudi to, kako sebe postavi kot predmet. Hkrati spoznava svobodo in sebe kot dejanskega duha. Zakaj svoboda je oblika odpuščanja sebe iz oblike svoje osebnosti. In to je tista nujnost, ko je duh dejaven v načinu odsvojitve in svobodno.
Kadar spremljamo dejavnega izobraženca, večkrat vidimo, da prazno beseduje ali izraža samo svoj interes. Obnaša se, kot lepo oblečen človek, ki je odločen izraziti svojo zunanjost; in to s smotrom, da ga drugi zaznajo in da je na očeh tistih, ki občudujejo zunanjo lepoto. To nevsakdanje obnašanje pove, da duh ni dejaven kot duh, ampak kot čisti jaz, ki uveljavlja abstraktno znanje.

Piše: Jože Požar

14. 4. 2026

Zaničuje določila in preudaren svet

Ni malo učenjakov, ki prezirajo določila, posredovanje predmetne substance in doumljiv svet. Tisto, kar uveljavljajo z navdušenjem, je znan in mogoč svet, abstraktno možno, na katerega se sklicujejo in ga hkrati širijo. To je namreč dvosmiselni svet, ki ni določen v osnovi in je neko nadaljevanje, ki ga slavi abstraktni razum in čisti jaz, ker daje videz brezmejnega. Potemtakem možnost za nekaj drugega, kar je eksistenca, ki ne vsebuje realnosti in se prosto nadaljuje. Rečeno še drugače, učenjak izvaja gibanja pojavnega sveta ali pojav idealizma. Uveljavlja enostransko abstrakcijo, eksistenco, ki jo ponazori, da pridobi neki drugi videz ali predstavo negativnega bistva.

Učenjak določil in nadarjenega sveta ne prideluje, zato uveljavlja poglede in misli, tudi občutke in predstave ter tisto, kar naj bo. Potemtakem namesto vsebine podarja možnost, ki nastopa v imenu predmeta. To je miselna navada, ki jo povzdiguje, kajti ne gre mu za določen svet, ampak samo za to, da predstavi direktno gotovost. To pa ni predmetni svet, ampak tisto od sebe odrinjeno in znano; kar je izraženo oblikovano razpoloženje ali nekaj primernega. Gre samo za to, da uveljavi čisti jaz in razum, ki sta korenjaka tega časa. Zakaj vzajemnim učinkovanjem izpeljeta neko gibanje negativnega ali kakšno raznoliko in dvosmiselno odpravo prepričanosti.
Učenjak, ki podcenjuje določila, ni kreativen, kajti drži se nedoločnega sveta, ki ga pridobi z igro abstrakcij. Abstrakcija je možnost za nekaj, kar ni določeno in izgine v nekaj sledečega. Zakaj učenjak sebi enakosti ne ceni, kadar povzdigne svoje prepričanje in videz nečesa, kar slavi njegovo izobrazbo. Skratka, učenjak našega časa ne hvali preudarnega sveta in podcenjuje določila.

Piše: Jože Požar

10. 4. 2026

Primerna dejanskost

Kaj vse je danes primerna dejanskost, o tem govori abstraktna miselnost, ki jo dejanski svet ne zanima. To je tisto oprijemljivo in zgolj primerno dejanskosti, kar je nekaj ničnega. Rečeno še tako, to je nedoločena neposrednost, ki ni stopila v odnos s seboj. Na sebi je abstrakcija ali možen svet, zgolj neki mogoč svet, ki je primerna dejanskost. Ne doseže postajanja in ne razvije realnosti. Hočem reči, vsebina je neko občutje ali oblika nečesa nedoločnega, nekaj, kar ni doseglo sebi enakosti.

Primerna dejanskost je abstraktna in zunanja dovršitev zavesti. To pa ni dejanski svet, ampak sebstvo, abstraktno bitje, ki je strnjena primerna dejanskost. Kar duh odseva, je le njegova odtujitev ali neposredno bivanje nečesa, kajti odtujitev ni dosegla sebi enakosti ali nasprotja. To je le pojavni svet, ki velja kot negibna bitja, njihova aktivnost poteka na površju in ni noben stvarni svet. Je prazna širina smotra ali nebrzdano vrenje abstraktnih razločkov, ki niso v noben odnosu s seboj. Zakaj to je primerna dejanskost, ki jo uveljavlja razsuta moč spretnega duha.
Zavest si sebe odsvoji do biti in je sebstvo sprevrženo v primerno dejanskost. To je trdno držano nasprotje, ki ni doseglo postajanja v občih momentih ali svojega bistva. Ali, to je zrenje duha, ki zre sebe kot primerno dejanskost; duh nima do dejanskosti nobenega razmerja. Zakaj njegov ideal je subjektivna naravnanost, ki se šopiri in svoje meje ne doseže. Zategadelj je tisto, kar gre čez, ravno tako primerna dejanskost, je neko začutenje dejanskosti. To ni svet postavljen kot pojem v njegovi osnovi, ampak abstrakcija ali kvantitativno končno kot primerna dejanskost. Mišljenje je podrejeno, veljavo pa dobi tisto čisto oblikovano brez realnosti, kar je prazna abstrakcija.

Piše: Jože Požar

8. 4. 2026

Danes je duh dejaven na ravni abstraktnega znanja

Nekateri spoznajo moč duha v izobrazbi in prostranstvu znanja, v predmetnem svetu pa ne. Hvalijo samo znanje, zato predmetni svet ne cenijo. Moč znanja povzdigujejo, ne da jih zanima predmetna realnost in njej pripadajoča dejanskost. Momenti realnosti niso tisti, ki določajo bistvo, zato duh daje prednost razumu in čistemu jazu. Duh pade na raven abstraktnega znanja, kjer hvali znanje kot tako in tudi tisto, kar je abstrakcija znanja. Zato ni čudno, da je danes abstrakcija znanja najbolj blažena. Skratka, ko duh pade na raven znanja, dobi igra abstrakcij pomembnost.

Danes je duh dejaven s smotrom, da izrazi početje zavesti, to pa ni predmet, o katerem stremi kaj povedati, ampak abstrakcija znanja ali izražena misel, ki poveže različne pojavne svetove med seboj. Njegov svet je zaradi tega samo primeren, saj ga zunanje oblikuje in tudi pojasnjuje. Ne omenja nobenega bistva in sebe nadaljuje tako, da uveljavlja svet, v katerem najde svojo iznajdljivost in tudi videz tistega, kar je izrazil kot svet onstran. Svoje aktivnosti ne dokonča, ker ne upošteva predmetne osnove in njenega postajanja, ki vsebuje bistvo razvejano v momente občega.
Duh ni dejaven predmetno, ker ga predmet in njegovo bistvo enostavno ne zanima. Sebe vidi kot mojstra in interpreta abstraktnega znanja, ki pomeša med seboj več različnih odmišljanj, ki jih zunanje poveže, da dobi neko primerno dejanskost. Sebe dokonča zunanje in ne s smotrom, da pridela kak stvarni svet. Stvarnost ga enostavno ne mika, ker baje ni sprejemljiva poslušalcem. Izdeluje torej abstraktne razločke, ki jih zunanje povezuje, da pohvali razum. Ubogi razumnik, znanje ga bo izravnalo s področjem abstraktne čiste misli, če ne bo stopil s seboj v odnos.

Piše: Jože Požar

31. 3. 2026

Ali znanje nasprotuje verovanju?

Znanje spremlja praktičnost, to pa so abstraktna stališča, ki jih izdeluje čisti jaz. Čisti jaz deluje s smotrom, da je mogoče z abstraktnim znanjem pridelati stvarni svet. Rečeno drugače, z abstrakcijo znanja, ki je zgolj možnost za nekaj drugega, je mogoče izpeljati tudi potegavščino. Abstraktno znanje pogosto nastopa v imenu predmetne vsebine. V bistvu gre za to, da se z znanjem spodbudi razumnika, ki verjame, da lahko abstraktno znanje zastopa tudi predmetni svet. Tedaj predmet ni nič drugega kot abstrakcija znanja, ta pa ima povsod veljavo, ker mišljenje logične sovisnosti ne upošteva; odnos do vsebinskega smisla nima nobene vrednosti, kadar dobi veljavo abstraktno znanje.

Poznamo pa tudi govorico, ki demonstrira videz, ki ga lahko naredi abstraktno znanje. Razumnik navede neko znanje s smotrom, da uveljavi svoj prav. Zakaj danes je mogoče z abstrakcijo znanja marsikaj pokazati, tudi kako goljufijo. Nekateri z abstraktnim znanjem izdelajo predstave, ki bi naj prepričale, da je abstraktno znanje na sebi ena sama resničnost. Danes se znanje podarja kot izgotovljen svet, kajti odseva lahko tudi kako vsebinsko predmetnost.
Naivnost, da je abstraktno znanje mogoče enačiti s predmetnim svetom, je uresničena, ko logična sovisnost in mišljenje delujeta vsak na svoji strani, ločeno. Kjer ima veljavo abstrakcija, tam obstaja možnost, da dobi vrednost tudi domiselnost. In to zaradi tega, ker logična sovisnost in princip svobode nimata nobene veljave. Danes ima ceno izgotovljen svet, to pa je abstraktno znanje, ki je povsod cenjeno, ker nasprotuje verovanju. In to odseva izobražen duh, ko verovanje določi kot neposredno znanje. Gibanja in posredovanja predmetne substance pa ne kaže.

Piše: Jože Požar

27. 3. 2026

Izobražen duh in vedenje

Izobražen duh ne omenja vedenja, pogosto pa hvali abstraktno znanje, kajti z gibanjem predmetne substance se ne ukvarja, ga enostavno ne upošteva. Vedenje ni njegovo področje, ampak abstraktno znanje kot tako, ki ga povzdiguje in povsod hvali. Potemtakem resničnost nima nobenega smisla, kajti resničnost zastopa izgotovljeno znanje. Verjame, da je znanje resnično, pa čeprav ni predmetno in ne proizvaja objektivnosti. No, ne glede na to, znanja se drži kot alkoholik roba, kajti znanje povzdiguje njegovo držo. Lahko napovemo, edino znanje ga navdušuje.

Nenavadno je, da izobražen duh ne omenja vedenja. Namesto da hvali vedenje, svobodo in izkopavanje iz neposrednosti, slavi znanje in svoje misli. Ljudem sporoča, da abstraktno znanje izpoveduje tudi vedenje. Zakaj znanje lahko preusmeri v nasprotje, vse s smotrom, da pridobi ekstazo znanja, ki povzdigne globino in izobrazbo. Pomembno je, da s predstavljenim znanjem izrazi lastno moč. In to tudi pogosto naglasi tedaj, ko se prepušča voditi abstraktnemu znanju in čistemu jazu, ki uživa tisto nedoločno ali ekstazo znanja. Navadil se je, da vedenja ne omenja, kajti overil je, da znanje ravno tako proizvaja dejanski svet. Ob tem pa ne zaznava, da znanje ne proizvaja svobode in da predmetnega bistva ne vzpostavi kot svet razvejan v obče momente.
Izobražen duh torej ne hvali vedenja, kajti gibanje substance ga ne mika. Njegov cilj ni v tem, da sebe postavi kot predmet in je zavest umnega predmeta. Vedenja ne čisla, hvali samo abstraktno znanje in njegovo širjavo, najbrž mu širjava daje božanski občutek, ko z znanjem matira samega sebe. To je užitek zavesti, kajti znanje izključuje posredovanje in ga širi samo na to, da eksistira.

Piše: Jože Požar

20. 3. 2026

Razvija dejanskost kot nekaj, kar naj bo

Danes resničnost zastopa tisto, kar naj bo. To je, ne da je, ni resničnost, je pa možnost, ki išče sebe in je razpršen svet v abstrakcije. To je enostranska abstrakcija, ki jo razumnik odseva kot svet, zakaj, kar naj bo, naredi ustrezno sebi. Hočem reči, razumnik najde raznotere možnosti, nagnjenja in strasti, v katere zaobjame svoj interes; ta pa ni nič drugega kot zmeda nečesa, kar je, ne da je. Če pa je, potem je to enostranska abstrakcija, ki je primeren svet, kajti je zgolj potencialen.
Tisto torej, kar razumnik povzdigne kot lasten svet, to je le obče zaobjeto v abstrakcije in je na nasprotni strani tisto, kar naj bo. Tako podarja razumnik videz kot izstopanje iz sebe, to pa je abstraktno sebstvo, neki nekaj ali tisto čisto možno. Zavest ima za vsebino abstraktno izkušnjo, čutno konkretnost, ki je njegova razkošna gotovost. Abstrakcija je življenje, z njo fiksira sebe kot nekaj, kar naj bo; sicer pa abstraktna gotovost ne doseže nobenega smisla.

Razumnik bi naj vzpostavil osnovo, kajti če te ne določi, potem napreduje čez umisleke, ki so ravno tako zunanji. Zakaj ne zanima ga notranji in bistveni svet, ampak tisto navzoče kot nerealna eksistenca, ki doseže svojo dejanskost, ker zunanje eksistira in ne izhaja iz nobene osnove. To, kar je, je abstrakcija ali nekaj možnega. Razumnik ne spoštuje sebi enakosti in je ne doseže, ker daje veljavo igri abstrahiranja in tistemu, kar naj bo, to pa ni nobena resničnost.
Razumnik poenostavlja svet na igro abstrakcij. Osnove ne upošteva, prav tako ne gibanja substance, ampak samo tisto, kar mu poklanja čisti jaz. Določi neki nekaj, ki v nasprotju zaživi kot razblinjen abstraktni svet ali tisto, kar naj bo in je mogoč ali potencialni svet.

Piše: Jože Požar

10. 3. 2026

Raziskovalec stremi za tem, da povzdigne sebe na nivo umetnika

Izmislek raziskovalna umetnost dobiva od države denarna sredstva, ker so tako hoteli tisti, ki hočejo raziskovalca dvigniti na nivo umetnika. Od tukaj raziskovalna umetnost, ki je abstrakcija, ki ni dosegla svoje izpolnitve. Dovolj je, da raziskovalec hvali neizpolnjeno abstrakcijo, ki jo imenuje projekt in že je dejaven kot umetnik. Kaj si je raziskovalec zamislil pod projektom, o tem ne govori. Mogoče pa bi moral aktivirati umetno inteligenco, da mu pove, kaj naj misli pod besedo projekt.
To, da je raziskovalec postal umetnik, to govori o tem, da je danes umetnik lahko nekdo, ki sestavi abstraktno vsebino iz nečesa, kar ni imenoval. Pomembno je, da aktivira čisti jaz in da prebere kako delo, v katerem nastopa kot raziskovalec. Njegov smoter je namreč v tem, da v prebranih delih najde kaj zanimivega. Na ta način ugleda kak svet, ki ga zunanje poveže z drugim svetom. Tako zapolni prazno notrino, ne da je kaj posredoval. Pomembno je, da aktivira razum in čisti jaz, ki združita misli v nekaj, kar imenuje projekt. To je tisto, kar preobrne raziskovalca v umetnika.

Da lahko umetnost zastopa tudi abstraktna miselnost, o tem govori dvig raziskovalca v umetnika. Zakaj neizpolnjena abstrakcija je pogoj za to, da je raziskovalec razumljen kot umetnik. Projekt ni zamišljen kot umetniško delo, ampak kot zunanje povezovanje abstraktne miselnosti, ki jo oblikuje raziskovalec, kadar realizira svojo zamisel. Tako občuti področje umetnosti kot čisti jaz ali kot abstraktni razumnež, ki si je sebe zamislil v vlogi umetnika.
Naj spomnim, znanje je abstraktno, ker substanca ne doseže svoje sebi enakosti. Zato je nujno predmet osvoboditi od abstrakcije, a tega raziskovalec ne izpolni, ker hoče, da ga abstraktna miselnost zavaja.

Piše: Jože Požar

15. 4. 2026

Politične združbe in igra abstrakcij

Politične združbe prikazujejo igro abstrakcij, ki jo podžiga subjektivnost ali stališča posameznikov. Ta so različna, saj eksistirajo kot možnost za nekaj drugega. Abstraktna možnost je bistvo združb, ki je le zasnovan interes, ni stvarni svet, ki naj doseže svojo dejanskost. Zaradi tega je igra abstrakcij veljavno početje zavesti, kajti njen produkt je samo možen svet. Brezvsebinska aktivnost posameznikov postane primerna, ne glede na to, da realnost ni dosegla svoje dejanskosti. Skratka, politične združbe izražajo poglede o mogočem svetu in v upanju, da bo njihova prazna prevzetost doprinesla k tistemu, kar si zamišljajo in je neka predigra za tisto, ki omogoči združevanje združb.

Če kaj, potem bi naj igra abstrakcij doprinesla k sporazumevanju nečesa, kar nima obstoja. Zakaj ono je abstraktno in omejeno na početje zavesti, ki skozi igro abstrakcij pridela početje zavesti ali pojavni svet. To pa ni svet, ki predoča življenje predmeta in njegovo notranje gibanje, ki substanco omeji na sebi enakost. Sebi enakosti pojavni svet ne doseže, ker ima veljavnost igra abstrakcij.
Politična združba z igro abstrakcij pridela možen svet, eksistenco, ki je abstrakcija občega in ne predstavlja vsebinske izpolnitve. Zakaj omejitev na početje zavesti je predstava nečesa, kar je prežeto od individualnosti. Posameznik izpelje svoj smoter tako, da uveljavi svoj pojavni svet. Pojavni svet je torej tisto, kar je pridelek politične združbe. Združba je dejavna s ciljem, da predstavi obliko pojavnega sveta in tisto, kar gre čez. To pa je svet onstran, ki izriše početje zavesti v obliki neizpolnjene abstrakcije. Pomembno je, da politična združba sebe artikulira in da je dejavna s smotrom, da oblikuje svet, ki eksistira kot abstraktni smisel v njegovi dvosmiselnosti.

Piše: Jože Požar

13. 4. 2026

Zanesenjak ne hvali dojemajočega mišljenja

To, da razumnik hvali abstraktno znanje, to še ne pomeni, da je sposoben izpeljati posredovanje in sebstvo postaviti kot predmet. Od nekdaj je hvaljeno znanje in zdravi razum, kar pove, da razumnik ni dejaven kot kaže duh. Poglejte kaj od sebe odriva razumnik in dognali boste, da sveta ne ustvarja. Dejaven ni kot duh, ki izpelje svojo odsvojitev in spoštuje svobodo v načinu proti postajanja. Namesto da je razumnik dejaven svobodno, povzdiguje abstraktno znanje in hvali igro abstrakcij, ki jo celo demonstrira, ker verjame, da z igro abstrakcij lahko obogati sebe in druge.

Razumnik se obnaša primerno, vendar pa umnega sveta ne pridela, ker posredovanja ne ceni. Njegov abstraktni svet ne doseže sebi enakosti ali nasprotja, kajti znanje enostavno širi, dokler mu domišlja dopušča. Zanimivo je, da ne hvali duha, ampak predstavni svet, najbrž verjame, da tudi predstave marsikaj povedo. Menda je pomembno zlasti to, da izpelje kako abstraktno mentaliteto, ker je to enostavni svet sestavljen iz razločkov, ki jih pridela razum.
To, da razumnik idealizira abstraktno znanje, to naznanja, da je dejaven nepredmetno in da ga bistvo sveta ne zanima. Predmet ne doseže sebi enakosti, zakaj nadaljuje ga prosto in širi v mnoga izvajanja. Bistva ne določi, ker ga ne mika. Za pomembno šteje samo abstraktno znanje in tisto, kar na njem izpelje kot povzetek. Razen tega realnosti ne omenja, ta za njega ne obstaja, zato jo enostavno bojkotirata. Bolj kot realnost je pomemben svet onstran in abstrakcija znanja, ki jo povsod hvali. To ga dela aktivnega in slavnega, čeprav ni dejaven tako, da sebe vzpostavi kot predmet. Favorizira abstraktno miselnost in igro abstrakcij, kajti tako ve resničnost kot samega sebe.

Piše: Jože Požar

9. 4. 2026

Beg pred realnostjo je povsod zaznaven

Kaj danes demonstrira izobražen duh? Je to objektivna svoboda ali zgolj subjektivni čisti jaz? Ali subjektivnost, ki realnosti ne priznava, demonstrira beg pred realnostjo? Kako naj dojamemo duha, ki realnost enostavno izključi? In, kako naj razumemo igro abstrakcij in praznoverje v abstrakcije, ki je povsod navzoče. In ne nazadnje, ali čisti jaz, ki ni omejen na predmetno substanco, demonstrira zgolj bežanje pred realnostjo? Je takšna dejavnost koristna za njega?

Abstraktni razum se obnaša, kot da realnost ne sodi v ta čas. Dela se, kot da ni sposoben prevladati realnosti in zato tudi dejanskost za njega ni bistvena. Je to neubogljiva volja razuma, ki hvali možen svet? Abstrakcija ima danes polno veljavo, ker uveljavlja mogoč svet in beg pred realnostjo. Zakaj čisti jaz ne upošteva logične sovisnosti in vsebinske izpolnitve. Veljavo daje primernemu svetu, ki ga danes uveljavlja abstraktna miselnost, ki realnosti ne jemlje resno. Razumnik sebe izpolni abstraktno in tistim, kar pošlje čez in je abstrakcija nedoločene biti.
Duh, ki danes povzdiguje razum, odpravi sebe kot igro abstrakcij; ta mu podarja možen svet in tisto, kar prosto nadaljuje onstran. Dejaven je zoper um in se obnaša kot čisti jaz, in to s smotrom, da širi svoj pogled. Prepričan je, da je svet brez realnosti ravno tako pomemben, pa čeprav mu ne pripada dejanskost. Čisti jaz omeji svoje početje na čutno ali tisto, kar je abstrakcija čutnega. Zakaj abstrakcija ima vrednost eksistence ali raznolikih predstavitev, kar so abstraktne forme subjektivnosti.
Naglasimo, kjer ima abstraktno znanje veljavo, tam realnost ni upoštevana, prav tako ne njena dejanskost. In tega dejstva ni težko zaznati, kadar duh povzdiguje abstraktni razum.

Piše: Jože Požar

3. 4. 2026

Duh je to, da dela sebe predmetnega

To, da iz abstraktnega znanja izpelje izvajanje ali kak uvid, pri tem pa bistvo predmeta zamolči, to so iznajdljivosti, s katerimi razumnik hvali svojo abstraktno miselnost. Interes izžareva kot igro abstrakcij in videz, gibanje predmetne substance pa ga ne oplazi. Ne ve, da znanje ni predmetna objektivnost, saj ga je mogoče subjektivno oblikovati. Tisto namreč, kar nastane, ni nič objektivnega, kajti ne vsebuje bistva, zato se prosto nadaljuje v nekaj drugega in sebi enakosti ne doseže.
Naglasimo, duh je to, da dela sebe predmetnega. Zakaj predmet vsebuje bistvo, ki ga je nujno razvejati v obče momente. Bistvo predmeta je torej tisto, ki dela vsebino predmeta objektivno. Vendar pa bistvo ne bi doseglo svoje razvejanosti, če ne bi notrina z gibanjem vzpostavila svojega nasprotja. To je namreč sebi enakost, ki substanco predmeta razdvoji in jo vzpostavi kot predmetni svet. To torej, da duh dela sebe predmetnega, to je bivanje duha, ko ima sebe za predmet. Pozor, duh je samozavedanje in ne zgolj zavest; to pa je oblika proti postajanja predmetne substance.

Duh danes hvali in povzdiguje abstraktno znanje, gibanja predmetne substanca pa ne izdihava. Tako izrazi, da predmetne osnove ne dojema v obliki proti postajanja; o tem govori, ko ne doseže sebi enakosti v obliki proti postajanja. Namesto da hvali gibanje substance in njeno sebi enakost, daje prednost abstrakciji in neposrednemu znanju, to pa je končno, ki ne doseže neskončnosti.
Kadar torej duh ne vzpostavi predmeta, je dejaven pomanjkljivo. Zakaj ne doseže nobene objektivnosti, kadar hvali abstrakcijo znanja in njeno širjavo. Dejaven ni v interesu gibanja predmetne substance, ampak s smotrom, da povzdigne refleksijo čistega jaza.

Piše: Jože Požar

1. 4. 2026

Predmetna objektivnost je najbrž sovražnik izobraženega duha

Sovražnikov ima razumnik veliko, vendar o njih ne govori, ker od tega nima koristi. Izobražen duh ne ve, da je mogoče izraziti moč duha edino čez stopnje osvobajanja. Abstraktno znanje ga ne osvobaja, zakaj podarja samo abstraktni svet. Ne ve, da znanje kot tako ni predmet, ampak pojavni svet. Zakaj predmetna substanca dobi veljavo, če gibanje substance in njeno postajanje izpelje. To pa je mogoče, če upošteva predmetni element, ki ga tvorita dva, ki sta drug za drugega nasprotna in je notrina stopila sebi nasproti; brez nasprotja ni mogoče vzpostaviti bistva substance.

Ponovimo: vedenja ni, če ni predmeta. Tega dejstva izobražen duh ne spoštuje, kajti mika ga samo abstraktno znanje. To je vsem poznana subjektivna drža, ki ne dovoli, da premaga samega sebe in zato v odsvojitvi ne doseže sebi enakosti. Svet, ki ga povzdiguje, ni predmetna objektivnost, ki nastane z gibanjem substance in proti postajanjem. Tisto, kar ubesedi, ni predmetnost, kajti ne doseže proti postajanja. Duh je dejaven površno, saj hvali samo abstraktno znanje, objektivnost pa za njega ne obstaja. O tem govori tudi izobraževalni sistem, ki prav tako ne ceni objektivnosti.
Izobraževalni sistem objektivnosti ne spoštuje in jo jemlje kot nekaj, kar ne spada v življenje. Stvar duha ni v tem, da spoznava objektivnost, ki jo razlaga Heglov Sistem vede; ta nima nobene veljave za izobraževalni sistem. Potemtakem bi bilo dobro objektivnost dojeti iz elementa vedenja, kajti če želi duh napredovati v dojemanju samega sebe, mora spoznati gibanje realnosti in njej pripadajočo dejanskost. Zakaj brez objektivnega gibanja substance se subjektivna nastrojenost kaže kot izražena samovoljna. Ta povzdiguje abstraktno miselnost in igro abstrakcij.

Piše: Jože Požar

30. 3. 2026

Ravnati po obči volji pomeni, narediti obče za svoj smoter

Filozof Hegel zapiše: »To, kar vlada v državi, je, ravnati po obči volji in narediti neko obče za svoj smoter.« Obče ni zgolj posamezno mnenje, temveč navzoče v državi, ki velja. Potemtakem je obča ideja tisto, kar je sebe določanje kot prikazovanje razumevanja duha in države. Zakaj duh, ki se ne določa je abstrakcija razuma, zgolj izražena subjektivnost. Tisto obče v državi je omika naroda. To je določna vsebina, ki je vsebovana v konkretni dejanskosti; ta tvori državo. Duh ljudstva je torej tisto, kar povezuje ljudi v državi po obči volji, ki jo udejanja duh politikov.

Država je torej duhovna ideja, v kateri dobi svoboda svojo objektivnost. »Zakaj zakon je objektivnost duha in volja v svoji resnici«. Namreč, samo volja je svobodna in sebe določujoča kot tisto, kar je in je omika ljudstva. Določna vsebina je občost in konkretna dejanskost, ali, je duh ljudstva samega. Princip države je torej to, da država udejanji religijo ljudstva, kar je absolutno upravičeno; to je upravičenost občega principa, da je določilo obče, tisto absolutno kot princip države. Ponovimo, država sloni na religiji; se pravi, kar je, je to, da ima država v religiji korenine.
Država torej ni neko navajeno obnašanje politikov, ki občo voljo prezirajo. Obča volja mora biti navzoča kot tisto, kar velja v državi. Vsa dejanskost je zaobjeta v občosti. Zaradi tega je nujno, da duh politikov udejanja predmetno vsebino, da ne bi proizvajal le igre abstrakcij. Duh je namreč zavest in samozavedanje, ki notrino predmeta naredi za dejansko, kajti notrina je zajeta v občosti.
Politik mora narediti obče za svoj smoter. Če obče ne udejanji, izraža interes stranke ali kako samovoljo, ki jo danes demonstrirajo politične stranke, ki ne spoštujejo obče volje.

Piše: Jože Požar

25. 3. 2026

Mogoče pa to abstraktno razmišljanje tudi kaj sporoča

Vprašajmo se: kaj bi naj izdelovala politična stranka? Predmetni svet! Kajti le tako vzpostavlja tisto obče predmeta, ki odgovarja geniju ljudstva. Politična stranka torej ne uveljavlja strankarske volje ali interesa. Tisto, kar je njena vsebina, to je predmet, ki ga mora premagati! To pa ni strankarski interes, temveč vzpostavitev predmeta v njegovi osnovi, kar je vzpostavitev občega, ki je življenje predmeta. To stremi reči, da se politična stranka ukvarja s predmetno občostjo in učinkom, ki ga lahko realizira tisto obče. Potemtakem, kadar se politična stranka ne ukvarja s predmetom, uveljavlja lastno voljo ali kak interes. To pove, da ni dejavna na nivoju gibanja predmetne občosti.

Pri sestavljanju vlade ne gre za to, katere stranke se lahko zunanje razumejo med seboj, temveč gre za to, katera stranka je pripravljena vzpostavljati predmetno občost. Zakaj predmetno obče drži v sebi bistvo predmeta, ki ga požene v gibanje duh. Duh je torej tisti, ki udejanji vlado in ga je nujno realizirati. Edino duh je sposoben realizirati predmetno obče in realizirati duha ljudstva.
Politična stranka ni zgolj to, da uveljavlja svoj interes in ime stranke. Interes uveljavi abstraktni razum, ki ne dojema vloge in naloge politične stranke. Tisto, kar danes demonstrirajo stranke, je zgolj interes, ki duhu ljudstva sporoča, da stranka ni dejavna v korist gibanja predmetne občosti. Interes politične stranke govori, da ni dejavna v interesu ljudstva. Edino predmetna občost lahko premaga strankarski interes, prav tako subjektivno nastrojenost, ki jo danes demonstrirajo in uveljavljajo politične stranke, ko napihujejo svoj interes. Potemtakem ni pomemben strankarski interes, temveč zbranost okrog predmetne občosti; to udejanja duh stranke.

Piše: Jože Požar

13. 3. 2026

Raziskovalec in umetniška ideja

Da raziskovalec povzdiguje sebe na nivo umetnosti, to kaže, da idealizira svoja raziskovanja s smotrom, da bi učinkoval navzven tako kot umetnik. Hočem reči, raziskovalec ni organiziran tako, da bi deloval s principom svobode in bi njegov predmet dosegel nujno formo, ki izključi subjektivne intence. Uveljavlja le sebe in znanja, da bi bil všečno obrnjen k občinstvu. Ni bistvena umetnost, ampak to, da se približa ljudstvo in da postane prepoznan kot glumač. Abstraktno raziskovanje bi naj učinkovalo tudi navzven in hvalilo raziskovalno dejavnost. Raziskovalec kliče na pomoč umetnost, kajti ni prepoznan kot umetnik, čeprav si to želi. Družiti se hoče z umetnostjo, čeprav ne pridela ideje lepega in sveta ne ustvari tako kot to demonstrira umetnik. Napravlja se, kot da ima namen izdelovati umetniški svet, čeprav ve, da umetniške ideje ne bo pridelal.

Raziskovanje si nekateri zamišljajo kot druženje z umetnostjo. Zato raziskovanje dvigujejo na nivo bivanja umetniške ideje. In to ne glede na to, da raziskovanje ne pridela ideje, ampak samo izdeluje abstraktne smisle. Zakaj enostranske abstrakcije in igra zdravega razuma pridela abstraktni smisel. Zato abstraktna miselnost izmišlja raziskovalno umetnost, ki v osnovi ni določena in je le igra abstrakcij. »Umetnost ni služeča, ampak neodvisna.»
Povejmo, raziskovalec ne deluje tako, da predmet raziskovanja predstavi kot umetniško idejo. Dejaven je s smotrom, da izpelje abstraktni smisel, ki pa ni noben ustvarjeni svet. Abstraktna miselnost gibanja substance in proti postajanja ne spoštuje. Zakaj predmeta ne določi v osnovi in ne prehaja v Drugo samega sebe, tj. v ustvarjeni svet. Tega raziskovalec ne udejanja.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«