Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. …
Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. …
Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. …
Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil.
Izobraženec ne hvali gibanja in postajanja substance, ampak samo vedenje kot tako. Tega pa ne postavi kot predmet, ampak ga povzdiguje in širi neomejeno, da si pridobi nasprotne oblike abstraktnega vedenja. Kar seveda ni stvarni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga podarja drugim kot čisto sebevednost. …
Ko duh ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, je dejaven subjektivno in samovoljno. To hoče reči, ko medij v informativni oddaji dogodka ne prikaže kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ni dejaven objektivno. Rečeno še tako, ko medij dogodka ne prikaže kot razmerje realnosti in njene dejanskosti, ga kaže tako kot ga zaznajo oči novinarja ali kot abstraktno nespremenljivo podobo. …
Ubogi duh, kjerkoli predstavi moč izobrazbe, tam je govora o možnostih in virtualnem svetu, v katerem upodablja dejavnost zanesenjaka, ki je dejaven brez cilja. Zakaj on sveta ne začenja iz nobene postavljene osnove, ampak tako, da spravlja v gibanje abstraktno izkustvo. Se pravi, predmeta ne vzpostavi, ker je predmet njegovo izkustvo. …
Kar se tiče mišljenja in logike, tj. logične sovisnosti, ki predmetno substanco razdvoji, lahko rečemo, da mišljenje ni dejavno v elementu vedenja, ker se pač duh ne ukvarja z notranjim razdvajanjem substance, ampak s predstavami. To velja tudi za onega duha, ki hvaliči svoje vedenje kot tako in sklepa, da se on z mišljenjem ne rabi ukvarjati, ker ima toliko vedenja, da lahko vsako abstraktno izkustvo premaga z abstrakcijami vedenja ali svetom, ki mu nastane kot neki onstranski svet. …
Duh, ki se zanaša na znanje in svoje prepričanje, zagotovo ni dejaven ustvarjalno. Ta duh najde svet v sebi in svojega vedenja ne postavi kot predmet; se pravi, s seboj ne stopi v razmerje. Zaradi tega obstane v neposrednem vedenju, ki je njegov čisti nerazločen jaz. To je njegov neposredni svet ali nespremenljivi svet, ki ni noben predmet, ampak njegovo vedenje, ki nastopa v imenu predmetne substance. …
Tisti, ki ne spoštuje principa svobode, je menda lažidemokrat, ki razume demokracijo napačno ali plehko. Lažidemokrat odseva samo enostranske interese ali tisto, kar mu sporoča njegov notranji glas. Ta duh ne ve, da je bistvo demokracije to, da je religija udejanjena v njej. Potemtakem bi naj duh izpeljeval svet, v katerem bo religija pričujoča in navzoča kot dejanski svet. …
Če si kdo razumnika predstavlja kot duha, ki je sposoben logično misliti predmetni svet, potem ga je treba opomniti, da se izobraženec ni učil logično misliti predmetnega sveta. To omenjam, ker izobražen duh s svojo dejavnostjo to očitno kaže. Namreč on je trmasto dejaven na način stare metafizike, s katero ne pride dalje od neposrednosti. …
Zopet sem prisluhnil filozofu na radio, ki ni vedel, kaj je predmet filozofije. Govoril je o svoji dejavnosti, o delih, ki jih je prebral, predmetu filozofije pa ni poklonil niti enega stavka. O predmetu filozofije in gibanju predmetne substance torej ni govoril, je pa govoril o nedejanskem vedenju, ki ga je možno širiti neomejeno.
Tisto, kar danes od sebe odrine izobraženec, je sebstvo, neko vedenje, s katerim ne pridela nobenih učinkov. To je početje zavesti, s katerim zavest doseže pojavni svet, ki je nekakšen dovršeni svet, vendar zunanje povezan. Smoter izobraženca je, da predstavi moč svoje izobrazbe in vedenja, pri tem pa ne vidi, da je ta dejanskost zgolj nasprotje, ki jo lahko poljubno širi ali dopolnjuje neomejeno. …
Jaz nisem eklektik, ampak človek, ki z veseljem bere Heglovo filozofijo in poskuša kaj povedati o njej na internetu v trdnih pomenih. To počnem, ker menim, da sem Heglov Sistem vede dojel in da sem sposoben njegovo bistvo osvetliti. Brez veze je kar naprej govoriti, da je Heglova filozofija težko razumljiva in za navadnega človeka nedojemljiva.
Če kaj, potem je danes jasno, da levo usmerjeni duh razume demokracijo po svoje, tj. kot igro njegovih interesov, ki jo vodi abstraktni razum. On prideluje prazne možnosti in izmišljenine, ki niso noben predmetni svet, ampak drugo njega samega. …
Da je danes pojasnjevanje vedenja tako priljubljeno, gre hvalnica izobraženemu duhu, ki hvalisa abstraktno vedenje in njegovo pojasnjevanje. Pojasnjevanje pač povsod zaigra, ker je prepričan, da na ta način svoje vedenje dodatno osvetli. …
Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. …
Da je subjektivnost postala v medijih tako priljubljena, gre pripisati sedanjemu času, ki terja od duha, da si sebe odsvoji in da se pojavlja kot reprezentant svojega sebstva, ki ga nekako odpravi in predstavi. A odsvojitev še on ne dojema, zato se pojavlja v abstraktnih predstavah, ki govorijo, da še nima izkušenj o tem, kako si samega sebe odsvoji. …
Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja.
Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije.
Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.
Brž ko EU politika ne dojema demokracije kot vrsto nadaljnjih določil svobode, ampak kot uveljavljanje strankarskih interesov, tedaj ni dejavna s principom. To je tista dejavnost, ko duhu ne gre za resnično svobodo, ampak za prevlado prepričanja, katerega pomanjkljivost je, da prezira občo idejo, tj. umno voljo.
Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe.
Če se izobražen duh ne bo zbral okrog izobraževalnega sistema, bo zavožena izobrazba še naprej delala škodo sebi in drugim. Zakaj duh je prepričan, da izobraževalni sistem ne more biti boljši kot je, to izžareva. Ob tem pa ni odveč omeniti, da to prepričanje pridela ravno zavožena izobrazba, ki čisla gibanje razuma in neresnično vedenje.
Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana.
Filozofa se danes ne zaznava kot misleca, ki predmetni svet dojema na način logične sovisnosti in gibanja substance. In to najbrž zaradi tega, ker filozof predmeta filozofije ne jemlje resno, ampak kot neko igro abstraktnega vedenja.
Menda ja levičar ne misli, da je njegovo delo samo v tem, da obrekuje drugače misleče in hvaliči enostranski svet, s katerim pravzaprav kaže le svojo osebno nastrojenost, ki se mu običajno sprevrže v prazne možnosti ali neizpolnjene abstrakcije.
Duh in odsvojitev
Neizpolnjena negacija sebstva
Avtoriteta izobrazbe
Onstran dobrega
Nastajajoče vedenje
Duh in sodobna umetnost
Duh in predmetni svet
O neposrednem svetu
Abstraktna svoboda
O logiki zaznavanja
Duh in pojavni svet
Svet, ki ni predmetni svet
Interes
Duh v svoji pojavnosti
Samega sebe zagotovi duh
Zakaj filozofija ni razumljena
O neresničnem vedenju
Duh in meja vedenja
Svet čistega vedenja
Duh in zagotovost njega samega
Duh in abstraktno vedenje
Filozofija v tem času
Svet kot čista abstrakcija jaza
