Izobraženec menda uživa vednost na ta način, da jo odtuji in raztegne v neskončnost. Tako daje videz, da stremi izpolniti čisti jaz. Njega uresniči tako, da odpravi naravno sebstvo in pridela odtujeno vednost, ki pa ni noben resničen svet. Zato je nujno vednost posredovati in postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca zaživela v proti postajanju ali kot sebi enak svet. To je namreč element vedenja, v katerem substanca doseže . . .
Danes duh velikokrat povzdiguje preteklost, hvali pa tudi možen svet ali virtualen svet. Se pa tu najde tudi duh, ki se izgublja v čisti vednosti, ki je nekakšen nedoločen svet, ki prehaja v neki drugi čisti svet. Skratka duh realnosti in njene dejanskosti ne doseže, ker prehaja iz ene vednosti v drugo, pri tem pa ne doume, da čista vednost kot jaz ne doseže določenosti. Sicer pa ni mogoče dojemati sveta, ki ni določen kot predmetni svet . . .
Če si kdo predstavlja sebe kot bodočega filozofa, potem je nujno, da začne misliti s svojimi možgani in brati Heglovo filozofijo, tj. Sistem vede. Brez poznavanja Sistema vede nima niti najmanjše možnosti da dojame predmet filozofije. Zakaj s poznavanjem različnih filozofskih vsebin ni mogoče dojeti predmeta filozofije, ki je osnova za razumevanje filozofije. To namreč, kar se danes ponuja kot prazno razumsko filozofijo . . .
Naj povem, da mi je Heglova fenomenologija razodela pot duha. Filozof Hegel misli odsvojitev duha in njegovo postajanje, ki je element vedenja in osnova Sistema vede, s tem pa duha, ki skozi postajanje stopi v odnos s seboj, da bi bil na sebi tisto, kar je v neposrednosti. Glede na to, da dojemam Heglov Sistem vede – to pa ne pomeni, da sem ga sposoben odlično predstaviti v detajlih, saj je precej zahteven – lahko rečem, . . .
Da se izobraženec slepi z lastnim vedenjem, o tem ni dvoma, saj sebe ne izpolni na način postajanja, ker je prepričan, da z idealiziranjem svojega vedenja lahko svet spreminja. Izobraženec dojema sebe v nasprotju ali v svetu onstran, s katerim si zagotovi samega sebe. To zadostuje, da doživlja sebe kot tistega, ki izdeluje abstraktne predstave o svojem vedenju. Predstave mu podarjajo dober občutek, saj ga poženejo čez . . .
Izobraženec danes beži pred realnostjo, ker ni zmožen premagati realnosti; z njo se enostavno ne ukvarja, ker se zanese na moč abstraktnega vedenja, s katerim lahko pridela primerne predstave realnosti. S predstavami se igra, ker ni zmožen postaviti svojega vedenja kot predmet, pa je primoran oblikovati neutemeljeno realnost, ki ne doseže svoje dejanskosti. Se pravi, tisto njegovo abstraktno vedenje nastopa v imenu realnosti.
Da sodobna umetnost ne prikazuje popolne realnosti – in te v sodobno umetniških delih ni mogoče zaznati – je znamenje, da so umetnice in umetniki dejavni v interesu tega, kar sodobna umetnost v tej dobi raziskuje. To je znamenje, da umetnice in umetniki raziskujejo prav tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To je torej pričevanje, da se duh zaveda samega sebe in tistega, kar raziskuje in odslikava v sodobno umetniških delih.
Če bo duh potoval tako, kot to zdaj prikazuje izobraženec, bo na tem svetu vedno več nejevolje. Več bo izražene subjektivnosti, ki poveličuje osebno mnenje, realnost in njeno dejanskost pa spregleduje. In ne le to, izobraženec postajanja sveta ne bo dočakal, ker je zadovoljen z abstraktnim vedenjem. Njegov svet ne doseže sebi enakosti, ker ga gibanje in postajanje substance ne privlači. Nejevoljno nastavljen . . .
Naj povem, da sem z mojimi majhnimi svetovi zadovoljen. Epitomeart je publikacija, ki jo dnevno obišče kar nekaj obiskovalcev. Včasih je veselje pogledati statistike, iz katerih je mogoče razbrati število obiskovalcev in količine klikanja. Najlepša je statistika, ki kaže zastave držav, tj. dnevne obiske, ki iz različnih držav prihajajo na mojo internetno stran. Dnevni obiski povedo, da bralke in bralce zanima duh in tudi to, kako duh sebe posreduje sam s seboj.
»Religija kot taka se mora bistveno udejanjati, mora se oblikovati svet, da bi se duh zavedal sebe in tega, da je dejanski duh«. Duh torej ni zgolj neka dejavnost, v kateri odmeče svoje misli, potem pa iz njih naredi neko nasprotje, ki da je resničnost njegovih misli. Takšno razumevanje sveta in samega sebe, ne gre v prid predmetne substance, njenega gibanja in postajanja. Zakaj tisto nasprotje še ni postavljeni svet, ki bi bil ustvarjen . . .
Vedno bolj postaja jasno, da duh, ki uveljavlja čisti jaz, ni dejaven svobodno. Zakaj jaz je sposoben izpolniti le njegovo nagnjenje, čisti moj zavesti, ki je abstraktno nespremenljiv. To pa je bit, ki je hkrati jaz. Kajti čisti moj zavesti ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. Tega odpravi čisti jaz, ki je neki tale in predmet čisto tole. Jaz ima zagotovost po čistem jazu ali po nekem drugem, ki nima resnice biti. In ravno to zagotovost . . .
Izobraženca privlači samo abstraktno vedenje, zato je izstopil iz življenja ideje. Zdaj namreč pripoveduje zgodbe o količinah abstraktnega vedenja, ker ga edino ta zgodba lahko izpolni. Abstraktno vedenje govori o njegovi nadarjenosti in o tem, koliko nespremenljivega sveta lahko premaga. Nima časa za to, da bi govoril o življenju ideje, saj mu abstraktno vedenje tega ne dovoli. Mnogovrstnih oblik vedenja je namreč vedno več in jih je treba sortirati, ker sicer lahko nastane zmeda.
Če izobraženec meni, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje in interpretacije abstraktnega vedenja, se zavaja. Prav tako varajo sebe tisti, ki so prepričani, da višjega sveta od abstraktnega vedenja ni. Temu duhu, ki verjame v abstrakcije vedenja in dejavnost metafizičnega razuma, je nujno povedati, da se svet ne konča v neposrednosti ali kaki neizpolnjeni abstrakciji, ki se jo danes hvali in povzdiguje kot kak resničen svet.
Izobraženec je zgleda nagnjen k temu, da hvali abstraktno vedenje in čisti jaz, ki živahen nastopa v imenu predmeta, zato ga mi tukaj ne bi hvalili. Zakaj tisto, kar podarja drugim, to so abstrakcije vedenja ali njegov svet sebstva. To je početje zavesti, ki tistemu, kar odrine od sebe in je neposrednost kot abstraktni svet, najde nasprotje. Kar je drugi svet, v katerega izpelje neposrednost, ki pa ni predmetni svet, ampak le druga oblika čistega sebstva . . .
Tu je zdaj čas, ko ni primerno braniti samovoljo, osebne poglede in domiselni svet, ki je brez realnosti. Duh mora izhajati iz tega, da svet napreduje v določenost in ne v nedoločenost. Zato je prazno govorjenje neproduktivno, saj duh sebe ne izpolni. Človek namreč ni zgolj sebstvo osebe, ampak je duh, ki pa ni dejaven prosto in po prepričanju, ampak premišljeno in s smotrom, da svet objektivira . . .
Svet kot sebstvo osebe še ni predmetni svet. Zakaj predmetni svet je proces postajanja in določenost sveta. Pa je sebstvo osebe abstrakcija, ki ni dosegla svojega postajanja. Duh bi naj sebe izpolnil v drugem ali v proti postajanju, v katerega pade njegova odsvojitev, s katero odpravi sebstvo v določene momente. Svet torej ni nekaj, kar zgolj odtujimo in je nastajanje sveta kot neka abstrakcija . . .
Da se praznoverje v abstrakcije v tako veliki meri uveljavlja, ima zasluge slab šolski sistem in neizobražen izobraženec, ki nenehno hvaliči abstraktno vedenje kot tako, mišljenje in logično sovisnost pa bojkotira. To nam pove, da je dejaven enostransko in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance, katere realnost in njeno dejanskost prezira, je ne spoštuje, ker za njega ne obstaja.
Kadar pozorno spremljamo dejavnost izobraženca, lahko odkrijemo, da ne ohranja odnosa s seboj in da ni dejaven kot duh, ki nadzira svojo dejavnost. Razen tega lahko zaznamo, da odmetava posamične misli, s katerimi sporoča, da ga predmetni svet ne gane. Tako ni nenavadno, da veliko govori o sebi in nasprotnikih. O njih marsikaj dvomljivega pove, pa tudi prereka se z nasprotniki in jih celo graja.
Da novinar favorizira abstraktne predstave vedenja in svoje poglede na svet, o tem veliko pove javni medij RTV Slovenija, ki podžiga čisto sebevednost novinarja, ker je kot javni medij izgubil smisel za realni svet. Verjetno zato, ker ga navdušuje samo tisto, kar je koristno in je neki osebni svet. Ta svet pa je vedno nekaj nedejanskega, saj je to svet posameznika. Kar kaže na to, da se javni medij ni voljan spopasti z realnostjo in njeno dejanskostjo.
V tem času se še vedno pojavlja ono zlo komunizma, ki ga odseva vest, ki se uveljavlja kot neko odločanje iz sebe, ki odpušča zlo z izrekanjem posameznih misli. Ta zagotovost ni nič drugega kot zrenje lastne božanskosti. To je sebstvo osebe, ki se ga uveljavlja, ker tako zavest izpolni dolžnost, v katero polaga vsebino vesti. Oseba si daje veljavnost tako, da pridela zagotovost same sebe, tj. tisto negativno abstraktno sebstvo . . .
Pravega odgovora na vprašanje, kaj je svoboda, na internetu nisem našel. Niti nisem našel nič takega, kar bi svobodo izpolnilo v njeni osnovi in bi bilo pokazano, da je svoboda substanca duha. Na internetu ne boste našli razvitega pojma svobode ali kak dojem svobode. Zanimivo je, da na internetu ni predstavljeno razmišljanje o svobodi, ki bi ga izpeljal na primer filozof. Filozof bi naj razumel svobodo bolje in tudi vedel bi naj . . .
Ni kaj, razumljivost, ki jo danes izžareva izobraženec povsod tam, kjer operira z abstrakcijami čistega jaza, je dejavnost, ki umnost izključuje, ker izobraženec razumnosti in umnosti ne dojema iz postajanja. Tisto, kar je zanj razumljivo, to uveljavi kot abstrakcijo, s tem da um hodi zraven in sploh ni dejaven, ker abstraktni razum gospodari s svetom. In to lahko zaznamo, ker izobraženec postajanja ne izpelje.
Izobraženec, ki na neko točko odmeče vedenje samega sebe kot nespremenljivo resničnost, razločuje od sebe le neposrednost. Ta svet pa še ni stvaren svet, ampak abstraktni svet sebstva, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Ta svet je sicer neko čisto zagotavljanje, vendar to še ni svet, ki bi dosegel proti postajanje. Marveč je neposrednost ali nespremenljivi svet, ki ni dosegel drugo samega sebe.
Da se izobraženec kaže na televiziji kot predstavljen subjekt, ne pa kot mislec, ki misli predmetno substanco v gibanju, gre hvala abstraktnemu razumu, ki povzdiguje osebno ambicijo in abstraktno vedenje. Namreč izobraženec je v svojem uveljavljanju prišel do modrosti, da je najbolje delovati tako, da odtujiš vedenje ali kako predstavo vedenja, nato pa iz tega izvlečeš neko umno privlačnost.
Kot večkrat slišimo in dojamemo, izobražen človek se sklicuje na abstraktno vedenje, tj. na abstrakcije ali posamezno znanje, na katerem gradi neki drugi svet. To je individuum, ki nastopa in širi svoj jaz čez razblinjene abstrakcije, v katerih prepozna sebe kot tistega, ki podarja nebistveno sebstvo ali predstave, ki jih največkrat še interpretira in pojasnjuje. Skratka, izobražen človek je danes aktiven kot pojasnjevalec znanja, ki prezira gibanje predmetne substance.
Tisti, ki niso raziskovali Heglove filozofije, seveda ne vedo, na kakšen način si duh odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet. Prav tako nimajo predstave o nastajajočem vedenju in o tem, kako duh vedenje vzpostavi. Sicer pa o vedenju zelo malo besedujejo izobraženci, verjetno zato, ker jih pojem vedenja ne privlači. No, najbrž bi bilo dobro, če bi šolski sistem pojem abstraktnega vedenja predstavil mlademu duhu skozi predmet filozofije.
Glede na to, da duh ni dejaven s principom logične sovisnosti, v katerega padeta realnost in njena dejanskost, je jasno, da izdeluje samo abstraktne predstave. Kar pomeni, da je v službi abstraktne neskončnosti. Ta duh ni dejaven tako, da bi predmet najprej zamejil na njegovo določenost, ampak ga prosto odpravi s smotrom, da mu meje ne določi. Na tak način je njegov svet vedno enostranska zgodba, v kateri manjka končnost.
Ste slišali kdaj, da se je izobraženec hvalil z utemeljitvijo vedenja. Ali, da je kak nesvoboden novinar, in teh ni malo, dejal, da je vedenje utemeljil na način proti postajanja predmetne substance in logične sovisnosti. Ne, kaj takega zagotovo niste slišali, ker izobraženec ne utemeljuje svojega vedenja, saj ga gibanje in postajanje substance ne zanima. On vedenja ne utemelji, kajti vedenje dojema kot eno samo resničnost.
Danes se veliko govori o svetu onstran, ki da je, a nima obstaja. To je neki ultra svet, ki pa seveda nima svoje dejanskosti v postajanju, ker je to predstavljeni subjekt ali čisti jaz. In o tem svetu danes veliko govori izobraženec, ki ga realnost in njena dejanskost ne prevzame. Zategadelj ni čudno, če je aktivnost izobraženca usmerjena v svet onstran in če hvalisa abstrakcije vedenja, ki jih dojema kot nekaj nespremenljivega.
Duh v parlamentu je velikokrat dejaven pomanjkljivo, posebej tedaj, ko ni dejaven v interesu obče ideje in predmetne substance. Se pravi, kadar poslanec izdeluje abstraktne predstave in uveljavlja svoj interes, ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak kot posameznik, ki se ne zaveda, da je bil voljen v parlament s ciljem, da zastopa interes duha ljudstva.
Zamislite si politika, ki je dejaven brez principa ali tako, kot mu narekuje njegov instinkt. Kritizira druge politike in izdeluje predstave o sebi ter hvali opazujoči um in možen svet, ki ni nobena objektivnost. Ob kratkem, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni politik, kajti povzdiguje svoje vedenje in kake ravnodušne določenosti. Hočem reči, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje
Najbrž ste zaznali, da gospodje Heglov Sistem vede, o katerem danes filozofi bolj malo besedujejo, ne jemljejo resno. Zato je treba o Sistemu vede vsak dan govoriti. Imamo namreč čuvarje, ki branijo staro dojemanje filozofije in dobro počutje ob njej. Zaradi pasivne drže filozofija životari in je na sebi početje abstraktnega razuma, ki spreminja in nadgrajuje filozofijo poljubno.
Da šolan človek velikokrat poveličuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, ne pa predmeta, kažejo pojasnila vedenja, ki so nekakšen presežen svet vedenja. To je tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odtuji in je bivanje sebstva kot sebstva, do katerega se obnaša kot do nedovršenega sveta. Zakaj ta svet je njegovo vedenje, ki ima dovoljenje, da nastopa v imenu
Spodnja vprašanja smo postavili, da izvemo kaj več o filozofiji danes.
Vi ste poznavalec filozofije, povejte, o čem danes filozofi premišljujejo?
O tem je težko kaj natančnega reči, saj o svoji dejavnosti ne govorijo. Verjetno analizirajo svoj svet z namenom, da lahko o tistem, kar so analizirali, kaj povejo.
Duh, ki bi hotel filozofijo spoznavati po njenem bistvu ali kot predmetni svet, naj bere Heglov Sistem vede (prvi del) ali Fenomenologijo duha, če želi filozofijo spoznavati iz nastajajočega vedenja. V njej bo našel osnovne pojme, kot so element vedenja, odsvojitev, sebstvo, gibanje substance in druge.
Kako je danes dejaven izobraženec, to lahko vidimo v medijih, kjer nastopa in interpretira svoje vedenje in pojasnjuje svoj svet, ki ne doseže čistega dojema. Ob tem je zaznavno zlasti to, da svet na veliko pojasnjuje in da le redko odigra kako določanje in prehajanje sveta v drugo ali nasprotje. Določila so sicer tista, na katerih svet stoji, vendar pa se izobraženec določenosti sveta izogiba, ker v določenosti ne vidi nič dobrega; on svet raje opisuje.
Ni dovolj, da duh izpelje govorno dejanje ali izreče kako misel o sebi, kajti »jezik še ni duh«. Da bi bil dejaven kot duh, se mora najprej odsvojiti in postaviti kot predmet. Tisto namreč, kar ga udejanji kot duha, je posredovanje in gibanje sebstva ter postajanje, v katerem ima sebstvo svoje bivanje v drugem, tj. v proti postajanju, ki je določena sebi enakost.
Ko človek pregleda rezultate, ki jih izdeluje izobraženec, takoj ugotovi, da to ni predmetni svet, ki bi bil s seboj posredovan in postavljen. Tisto, kar podarja kot njegov svet, to je čisto abstraktno sebstvo kot dovršeni svet ali izražena čista zavest, predstavljena kot nekaj, kar je zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, kar je predstavljeno, to je enostavno bitje, ki je razloček od sebe ali tisto čisto drugačenje, v katerem bitje zre samo sebe zunaj sebe.
Da nastopata razum in um vsak na svoji strani in ločeno, je znamenje, da se duh z logično sovisnostjo ne ukvarja. Abstraktni razum ima osrednjo besedo in je dejaven enostransko. In to najbrž zaradi tega, ker se drži tistega nespremenljivega, s katerim pove, da je sposoben brez pomoči uma premagati razločeni svet. In to neskladje uma in razuma danes demonstrira izobraženec, ko prideluje one abstraktne produkte nedoločene biti.
Zgleda da v tem našem svetu ne moreš najti obče ideje, ampak samo govorna dejanja, s katerimi se vpliva in učinkuje na druge. Posamezni interes je tisti, ki se ga predstavlja. Človek ne beseduje o določnem predmetnem svetu, ampak o tistem, kar je neka njegova določena zavzetost ali interes. Se pravi, dejaven je s smotrom, da z govornim dejanjem vpliva na druge. Kar ga poganja, to idealizira čez govorna dejanja.
Sebi sem začel postavljati nenavadna vprašanja, ne najdem pa odgovorov na njih. Mogoče je to zapletenost, ki se je pojavila kot odpor na minula dogajanja. Videz je, kot da poskušam sebe dohiteti, a vedno izginem v postranske svetove. Tako da tisto, kar želim izpolniti, to se običajno razbije v brezduhovno sebstvo. Zdi se kot da nenehno nekaj iščem, a v resnici si želim, da bi bil dejaven kot nekoč in da odigram kako enostavno postajanje.
Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. …
Mnenja sem, da se filozofijo predstavlja lahkomiselno. Lahko bi rekel, filozofija je postala nespameten svet, ki ga izžareva neizobražen filozof, ki filozofijo dojema kot abstraktno vedenje. Zato ni čudno, če je filozofija povsod predstavljena kot abstraktno vedenje. To pa ni predmet filozofije, ampak abstraktno vedenje, ki nima nobene meje. …
Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. …
Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. …
Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. …
Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil.
Izobraženec ne hvali gibanja in postajanja substance, ampak samo vedenje kot tako. Tega pa ne postavi kot predmet, ampak ga povzdiguje in širi neomejeno, da si pridobi nasprotne oblike abstraktnega vedenja. Kar seveda ni stvarni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga podarja drugim kot čisto sebevednost. …
Ko duh ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, je dejaven subjektivno in samovoljno. To hoče reči, ko medij v informativni oddaji dogodka ne prikaže kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ni dejaven objektivno. Rečeno še tako, ko medij dogodka ne prikaže kot razmerje realnosti in njene dejanskosti, ga kaže tako kot ga zaznajo oči novinarja ali kot abstraktno nespremenljivo podobo. …
Ubogi duh, kjerkoli predstavi moč izobrazbe, tam je govora o možnostih in virtualnem svetu, v katerem upodablja dejavnost zanesenjaka, ki je dejaven brez cilja. Zakaj on sveta ne začenja iz nobene postavljene osnove, ampak tako, da spravlja v gibanje abstraktno izkustvo. Se pravi, predmeta ne vzpostavi, ker je predmet njegovo izkustvo. …
