Pravega odgovora na vprašanje, kaj je svoboda, na internetu nisem našel. Niti nisem našel nič takega, kar bi svobodo izpolnilo v njeni osnovi in bi bilo pokazano, da je svoboda substanca duha. Na internetu ne boste našli razvitega pojma svobode ali kak dojem svobode. Zanimivo je, da na internetu ni predstavljeno razmišljanje o svobodi, ki bi ga izpeljal na primer filozof. Filozof bi naj razumel svobodo bolje in tudi vedel bi naj . . .
Ni kaj, razumljivost, ki jo danes izžareva izobraženec povsod tam, kjer operira z abstrakcijami čistega jaza, je dejavnost, ki umnost izključuje, ker izobraženec razumnosti in umnosti ne dojema iz postajanja. Tisto, kar je zanj razumljivo, to uveljavi kot abstrakcijo, s tem da um hodi zraven in sploh ni dejaven, ker abstraktni razum gospodari s svetom. In to lahko zaznamo, ker izobraženec postajanja ne izpelje.
Izobraženec, ki na neko točko odmeče vedenje samega sebe kot nespremenljivo resničnost, razločuje od sebe le neposrednost. Ta svet pa še ni stvaren svet, ampak abstraktni svet sebstva, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Ta svet je sicer neko čisto zagotavljanje, vendar to še ni svet, ki bi dosegel proti postajanje. Marveč je neposrednost ali nespremenljivi svet, ki ni dosegel drugo samega sebe.
Da se izobraženec kaže na televiziji kot predstavljen subjekt, ne pa kot mislec, ki misli predmetno substanco v gibanju, gre hvala abstraktnemu razumu, ki povzdiguje osebno ambicijo in abstraktno vedenje. Namreč izobraženec je v svojem uveljavljanju prišel do modrosti, da je najbolje delovati tako, da odtujiš vedenje ali kako predstavo vedenja, nato pa iz tega izvlečeš neko umno privlačnost.
Kot večkrat slišimo in dojamemo, izobražen človek se sklicuje na abstraktno vedenje, tj. na abstrakcije ali posamezno znanje, na katerem gradi neki drugi svet. To je individuum, ki nastopa in širi svoj jaz čez razblinjene abstrakcije, v katerih prepozna sebe kot tistega, ki podarja nebistveno sebstvo ali predstave, ki jih največkrat še interpretira in pojasnjuje. Skratka, izobražen človek je danes aktiven kot pojasnjevalec znanja, ki prezira gibanje predmetne substance.
Tisti, ki niso raziskovali Heglove filozofije, seveda ne vedo, na kakšen način si duh odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet. Prav tako nimajo predstave o nastajajočem vedenju in o tem, kako duh vedenje vzpostavi. Sicer pa o vedenju zelo malo besedujejo izobraženci, verjetno zato, ker jih pojem vedenja ne privlači. No, najbrž bi bilo dobro, če bi šolski sistem pojem abstraktnega vedenja predstavil mlademu duhu skozi predmet filozofije.
Glede na to, da duh ni dejaven s principom logične sovisnosti, v katerega padeta realnost in njena dejanskost, je jasno, da izdeluje samo abstraktne predstave. Kar pomeni, da je v službi abstraktne neskončnosti. Ta duh ni dejaven tako, da bi predmet najprej zamejil na njegovo določenost, ampak ga prosto odpravi s smotrom, da mu meje ne določi. Na tak način je njegov svet vedno enostranska zgodba, v kateri manjka končnost.
Ste slišali kdaj, da se je izobraženec hvalil z utemeljitvijo vedenja. Ali, da je kak nesvoboden novinar, in teh ni malo, dejal, da je vedenje utemeljil na način proti postajanja predmetne substance in logične sovisnosti. Ne, kaj takega zagotovo niste slišali, ker izobraženec ne utemeljuje svojega vedenja, saj ga gibanje in postajanje substance ne zanima. On vedenja ne utemelji, kajti vedenje dojema kot eno samo resničnost.
Danes se veliko govori o svetu onstran, ki da je, a nima obstaja. To je neki ultra svet, ki pa seveda nima svoje dejanskosti v postajanju, ker je to predstavljeni subjekt ali čisti jaz. In o tem svetu danes veliko govori izobraženec, ki ga realnost in njena dejanskost ne prevzame. Zategadelj ni čudno, če je aktivnost izobraženca usmerjena v svet onstran in če hvalisa abstrakcije vedenja, ki jih dojema kot nekaj nespremenljivega.
Duh v parlamentu je velikokrat dejaven pomanjkljivo, posebej tedaj, ko ni dejaven v interesu obče ideje in predmetne substance. Se pravi, kadar poslanec izdeluje abstraktne predstave in uveljavlja svoj interes, ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak kot posameznik, ki se ne zaveda, da je bil voljen v parlament s ciljem, da zastopa interes duha ljudstva.
Zamislite si politika, ki je dejaven brez principa ali tako, kot mu narekuje njegov instinkt. Kritizira druge politike in izdeluje predstave o sebi ter hvali opazujoči um in možen svet, ki ni nobena objektivnost. Ob kratkem, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni politik, kajti povzdiguje svoje vedenje in kake ravnodušne določenosti. Hočem reči, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje
Najbrž ste zaznali, da gospodje Heglov Sistem vede, o katerem danes filozofi bolj malo besedujejo, ne jemljejo resno. Zato je treba o Sistemu vede vsak dan govoriti. Imamo namreč čuvarje, ki branijo staro dojemanje filozofije in dobro počutje ob njej. Zaradi pasivne drže filozofija životari in je na sebi početje abstraktnega razuma, ki spreminja in nadgrajuje filozofijo poljubno.
Da šolan človek velikokrat poveličuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, ne pa predmeta, kažejo pojasnila vedenja, ki so nekakšen presežen svet vedenja. To je tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odtuji in je bivanje sebstva kot sebstva, do katerega se obnaša kot do nedovršenega sveta. Zakaj ta svet je njegovo vedenje, ki ima dovoljenje, da nastopa v imenu
Spodnja vprašanja smo postavili, da izvemo kaj več o filozofiji danes.
Vi ste poznavalec filozofije, povejte, o čem danes filozofi premišljujejo?
O tem je težko kaj natančnega reči, saj o svoji dejavnosti ne govorijo. Verjetno analizirajo svoj svet z namenom, da lahko o tistem, kar so analizirali, kaj povejo.
Duh, ki bi hotel filozofijo spoznavati po njenem bistvu ali kot predmetni svet, naj bere Heglov Sistem vede (prvi del) ali Fenomenologijo duha, če želi filozofijo spoznavati iz nastajajočega vedenja. V njej bo našel osnovne pojme, kot so element vedenja, odsvojitev, sebstvo, gibanje substance in druge.
Kako je danes dejaven izobraženec, to lahko vidimo v medijih, kjer nastopa in interpretira svoje vedenje in pojasnjuje svoj svet, ki ne doseže čistega dojema. Ob tem je zaznavno zlasti to, da svet na veliko pojasnjuje in da le redko odigra kako določanje in prehajanje sveta v drugo ali nasprotje. Določila so sicer tista, na katerih svet stoji, vendar pa se izobraženec določenosti sveta izogiba, ker v določenosti ne vidi nič dobrega; on svet raje opisuje.
Ni dovolj, da duh izpelje govorno dejanje ali izreče kako misel o sebi, kajti »jezik še ni duh«. Da bi bil dejaven kot duh, se mora najprej odsvojiti in postaviti kot predmet. Tisto namreč, kar ga udejanji kot duha, je posredovanje in gibanje sebstva ter postajanje, v katerem ima sebstvo svoje bivanje v drugem, tj. v proti postajanju, ki je določena sebi enakost.
Ko človek pregleda rezultate, ki jih izdeluje izobraženec, takoj ugotovi, da to ni predmetni svet, ki bi bil s seboj posredovan in postavljen. Tisto, kar podarja kot njegov svet, to je čisto abstraktno sebstvo kot dovršeni svet ali izražena čista zavest, predstavljena kot nekaj, kar je zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, kar je predstavljeno, to je enostavno bitje, ki je razloček od sebe ali tisto čisto drugačenje, v katerem bitje zre samo sebe zunaj sebe.
Da nastopata razum in um vsak na svoji strani in ločeno, je znamenje, da se duh z logično sovisnostjo ne ukvarja. Abstraktni razum ima osrednjo besedo in je dejaven enostransko. In to najbrž zaradi tega, ker se drži tistega nespremenljivega, s katerim pove, da je sposoben brez pomoči uma premagati razločeni svet. In to neskladje uma in razuma danes demonstrira izobraženec, ko prideluje one abstraktne produkte nedoločene biti.
Zgleda da v tem našem svetu ne moreš najti obče ideje, ampak samo govorna dejanja, s katerimi se vpliva in učinkuje na druge. Posamezni interes je tisti, ki se ga predstavlja. Človek ne beseduje o določnem predmetnem svetu, ampak o tistem, kar je neka njegova določena zavzetost ali interes. Se pravi, dejaven je s smotrom, da z govornim dejanjem vpliva na druge. Kar ga poganja, to idealizira čez govorna dejanja.
Sebi sem začel postavljati nenavadna vprašanja, ne najdem pa odgovorov na njih. Mogoče je to zapletenost, ki se je pojavila kot odpor na minula dogajanja. Videz je, kot da poskušam sebe dohiteti, a vedno izginem v postranske svetove. Tako da tisto, kar želim izpolniti, to se običajno razbije v brezduhovno sebstvo. Zdi se kot da nenehno nekaj iščem, a v resnici si želim, da bi bil dejaven kot nekoč in da odigram kako enostavno postajanje.
Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. …
Mnenja sem, da se filozofijo predstavlja lahkomiselno. Lahko bi rekel, filozofija je postala nespameten svet, ki ga izžareva neizobražen filozof, ki filozofijo dojema kot abstraktno vedenje. Zato ni čudno, če je filozofija povsod predstavljena kot abstraktno vedenje. To pa ni predmet filozofije, ampak abstraktno vedenje, ki nima nobene meje. …
Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. …
Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. …
Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. …
Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil.
Izobraženec ne hvali gibanja in postajanja substance, ampak samo vedenje kot tako. Tega pa ne postavi kot predmet, ampak ga povzdiguje in širi neomejeno, da si pridobi nasprotne oblike abstraktnega vedenja. Kar seveda ni stvarni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga podarja drugim kot čisto sebevednost. …
Ko duh ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, je dejaven subjektivno in samovoljno. To hoče reči, ko medij v informativni oddaji dogodka ne prikaže kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ni dejaven objektivno. Rečeno še tako, ko medij dogodka ne prikaže kot razmerje realnosti in njene dejanskosti, ga kaže tako kot ga zaznajo oči novinarja ali kot abstraktno nespremenljivo podobo. …
Ubogi duh, kjerkoli predstavi moč izobrazbe, tam je govora o možnostih in virtualnem svetu, v katerem upodablja dejavnost zanesenjaka, ki je dejaven brez cilja. Zakaj on sveta ne začenja iz nobene postavljene osnove, ampak tako, da spravlja v gibanje abstraktno izkustvo. Se pravi, predmeta ne vzpostavi, ker je predmet njegovo izkustvo. …
Kar se tiče mišljenja in logike, tj. logične sovisnosti, ki predmetno substanco razdvoji, lahko rečemo, da mišljenje ni dejavno v elementu vedenja, ker se pač duh ne ukvarja z notranjim razdvajanjem substance, ampak s predstavami. To velja tudi za onega duha, ki hvaliči svoje vedenje kot tako in sklepa, da se on z mišljenjem ne rabi ukvarjati, ker ima toliko vedenja, da lahko vsako abstraktno izkustvo premaga z abstrakcijami vedenja ali svetom, ki mu nastane kot neki onstranski svet. …
Duh, ki se zanaša na znanje in svoje prepričanje, zagotovo ni dejaven ustvarjalno. Ta duh najde svet v sebi in svojega vedenja ne postavi kot predmet; se pravi, s seboj ne stopi v razmerje. Zaradi tega obstane v neposrednem vedenju, ki je njegov čisti nerazločen jaz. To je njegov neposredni svet ali nespremenljivi svet, ki ni noben predmet, ampak njegovo vedenje, ki nastopa v imenu predmetne substance. …
Tisti, ki ne spoštuje principa svobode, je menda lažidemokrat, ki razume demokracijo napačno ali plehko. Lažidemokrat odseva samo enostranske interese ali tisto, kar mu sporoča njegov notranji glas. Ta duh ne ve, da je bistvo demokracije to, da je religija udejanjena v njej. Potemtakem bi naj duh izpeljeval svet, v katerem bo religija pričujoča in navzoča kot dejanski svet. …
Če si kdo razumnika predstavlja kot duha, ki je sposoben logično misliti predmetni svet, potem ga je treba opomniti, da se izobraženec ni učil logično misliti predmetnega sveta. To omenjam, ker izobražen duh s svojo dejavnostjo to očitno kaže. Namreč on je trmasto dejaven na način stare metafizike, s katero ne pride dalje od neposrednosti. …
Zopet sem prisluhnil filozofu na radio, ki ni vedel, kaj je predmet filozofije. Govoril je o svoji dejavnosti, o delih, ki jih je prebral, predmetu filozofije pa ni poklonil niti enega stavka. O predmetu filozofije in gibanju predmetne substance torej ni govoril, je pa govoril o nedejanskem vedenju, ki ga je možno širiti neomejeno.
Tisto, kar danes od sebe odrine izobraženec, je sebstvo, neko vedenje, s katerim ne pridela nobenih učinkov. To je početje zavesti, s katerim zavest doseže pojavni svet, ki je nekakšen dovršeni svet, vendar zunanje povezan. Smoter izobraženca je, da predstavi moč svoje izobrazbe in vedenja, pri tem pa ne vidi, da je ta dejanskost zgolj nasprotje, ki jo lahko poljubno širi ali dopolnjuje neomejeno. …
Jaz nisem eklektik, ampak človek, ki z veseljem bere Heglovo filozofijo in poskuša kaj povedati o njej na internetu v trdnih pomenih. To počnem, ker menim, da sem Heglov Sistem vede dojel in da sem sposoben njegovo bistvo osvetliti. Brez veze je kar naprej govoriti, da je Heglova filozofija težko razumljiva in za navadnega človeka nedojemljiva.
Če kaj, potem je danes jasno, da levo usmerjeni duh razume demokracijo po svoje, tj. kot igro njegovih interesov, ki jo vodi abstraktni razum. On prideluje prazne možnosti in izmišljenine, ki niso noben predmetni svet, ampak drugo njega samega. …
Da je danes pojasnjevanje vedenja tako priljubljeno, gre hvalnica izobraženemu duhu, ki hvalisa abstraktno vedenje in njegovo pojasnjevanje. Pojasnjevanje pač povsod zaigra, ker je prepričan, da na ta način svoje vedenje dodatno osvetli. …
Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. …
Da je subjektivnost postala v medijih tako priljubljena, gre pripisati sedanjemu času, ki terja od duha, da si sebe odsvoji in da se pojavlja kot reprezentant svojega sebstva, ki ga nekako odpravi in predstavi. A odsvojitev še on ne dojema, zato se pojavlja v abstraktnih predstavah, ki govorijo, da še nima izkušenj o tem, kako si samega sebe odsvoji. …
Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja.
Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije.
Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.
Brž ko EU politika ne dojema demokracije kot vrsto nadaljnjih določil svobode, ampak kot uveljavljanje strankarskih interesov, tedaj ni dejavna s principom. To je tista dejavnost, ko duhu ne gre za resnično svobodo, ampak za prevlado prepričanja, katerega pomanjkljivost je, da prezira občo idejo, tj. umno voljo.
Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe.
Če se izobražen duh ne bo zbral okrog izobraževalnega sistema, bo zavožena izobrazba še naprej delala škodo sebi in drugim. Zakaj duh je prepričan, da izobraževalni sistem ne more biti boljši kot je, to izžareva. Ob tem pa ni odveč omeniti, da to prepričanje pridela ravno zavožena izobrazba, ki čisla gibanje razuma in neresnično vedenje.
Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana.
Filozofa se danes ne zaznava kot misleca, ki predmetni svet dojema na način logične sovisnosti in gibanja substance. In to najbrž zaradi tega, ker filozof predmeta filozofije ne jemlje resno, ampak kot neko igro abstraktnega vedenja.
Menda ja levičar ne misli, da je njegovo delo samo v tem, da obrekuje drugače misleče in hvaliči enostranski svet, s katerim pravzaprav kaže le svojo osebno nastrojenost, ki se mu običajno sprevrže v prazne možnosti ali neizpolnjene abstrakcije.
