Mi bi naj uresničevali sebe kot človeka in subjekta, ki uživa svoj svet in se vznemirja z občutki in govorjenjem, ki ne poklanja stvarnega sveta. Pomembno je, da smo dejavni kot oseba in da si sebe odsvojimo, nato pa tisto, kar imamo pred seboj, predelamo v dojemljivi svet. Kar hoče reči, mi smo dejavni vselej tako, da aktiviramo svojo domišljijo in pridelamo kak možen svet ali abstrakcijo razločkov. Zakaj stvaren svet nas ne prevzame . . .
Kaj naj naglasim na koncu leta, ko se od njega poslavljamo in je tu že veselje in pričakovanje, da bo novo leto prineslo več radosti posamezniku in tako tudi družbi. Menim, da je bil posameznik preveč zagledan v zunanji svet in koristi, ki jih lahko prinese denar. Hočem reči, posameznik je svoje uspehe meril z denarjem, ne pa s tistim, kar je ustvaril kot duh z mišljenjem in v korist gibanja predmetnega sveta. Posameznik je dajal videz . . .
Ko je svet zgolj opisovanje kot bivanje individualnih predstav, je to dejavnost duha, ki ne doseže svoje dejanskosti in postajanja substance. Duh, ki ni dejaven s ciljem, da realnost doseže njeno dejanskost, ni dejaven v korist gibanja substance. Ali, dejaven je kot posameznik, ki sebe in sveta ne dojema iz postajanja. Sicer pa duh povsod zrcali sebe skozi dejavnosti, ki kažejo, da ni dejaven v interesu odsvojitve in gibanja substance.
Moje potovanje se še ni končalo, kajti tu so zdaj leta, ko lahko rečem, da sem dejaven v interesu dojemanja duha. Duh je namreč v svoji pojavnosti še nedojemljiv, in to velja tudi za filozofa, ki bi naj bil reprezentant predmetnega sveta, a se danes pojavlja kot predstavnik abstraktne filozofije, ker predmeta filozofije ne jemlje dosledno. Predmet filozofije je danes zbir različnih vsebin, ki jih filozof dojema kot neko igro abstrakcij . . .
Zdaj sem že toliko v letih, da lahko rečem, da znam ločiti pojavni svet od stvarnega. Pozornost je nujno usmeriti v gibanje predmetne substance in to, ali je realnost dosegla svojo dejanskost. Postajanje substance je namreč pogoj, da realnost doseže svojo dejanskost. Glede na to menim, da sem zmožen oceniti, kdaj je novinar dejaven v interesu dejanskega sveta. Novinar gibanje predmetne substance bojkotira, prav tako njeno postajanje.
Kako površno se do sebe odnaša razumnik, kažejo njegovi mrtvi pridelki, ki niso nič drugega kot odpravljeno sebstvo. Svet torej, ki ni nastal z gibanjem in prehajanjem v proti postajanje, ampak z odtujitvijo sebstva, ki ni doseglo svoje določenosti, ampak le neke razločke sebstva. O tem danes veliko govori duh, ki daje prednost abstraktnemu svetu. Pa je tisto, kar odtuji kot vednost, zgolj neposrednost, ki ni dosegla drugo ali svoje sebi enakosti.
Osebnost, kot je na primer novinar, se pojavlja na ekranih in radio kot izobraženec, ki občuduje svoj enostranski svet sebstva. Subjektivna drža je danes dobrodošla povsod, ker hvali čisti jaz ali kakšen prenapeti svet jaza, tudi negativno zgodbo jaza. Čisti jaz je danes hvaljen, ker je dejaven na ravni mišljenih predstav, ki so neka osebna doživetja ali kakšno enostransko preseganje sebstva, v katerem ne manjka subjektivnih stališč . . .
Izobraženec menda uživa vednost na ta način, da jo odtuji in raztegne v neskončnost. Tako daje videz, da stremi izpolniti čisti jaz. Njega uresniči tako, da odpravi naravno sebstvo in pridela odtujeno vednost, ki pa ni noben resničen svet. Zato je nujno vednost posredovati in postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca zaživela v proti postajanju ali kot sebi enak svet. To je namreč element vedenja, v katerem substanca doseže . . .
Danes duh velikokrat povzdiguje preteklost, hvali pa tudi možen svet ali virtualen svet. Se pa tu najde tudi duh, ki se izgublja v čisti vednosti, ki je nekakšen nedoločen svet, ki prehaja v neki drugi čisti svet. Skratka duh realnosti in njene dejanskosti ne doseže, ker prehaja iz ene vednosti v drugo, pri tem pa ne doume, da čista vednost kot jaz ne doseže določenosti. Sicer pa ni mogoče dojemati sveta, ki ni določen kot predmetni svet . . .
Če si kdo predstavlja sebe kot bodočega filozofa, potem je nujno, da začne misliti s svojimi možgani in brati Heglovo filozofijo, tj. Sistem vede. Brez poznavanja Sistema vede nima niti najmanjše možnosti da dojame predmet filozofije. Zakaj s poznavanjem različnih filozofskih vsebin ni mogoče dojeti predmeta filozofije, ki je osnova za razumevanje filozofije. To namreč, kar se danes ponuja kot prazno razumsko filozofijo . . .
Naj povem, da mi je Heglova fenomenologija razodela pot duha. Filozof Hegel misli odsvojitev duha in njegovo postajanje, ki je element vedenja in osnova Sistema vede, s tem pa duha, ki skozi postajanje stopi v odnos s seboj, da bi bil na sebi tisto, kar je v neposrednosti. Glede na to, da dojemam Heglov Sistem vede – to pa ne pomeni, da sem ga sposoben odlično predstaviti v detajlih, saj je precej zahteven – lahko rečem, . . .
Da se izobraženec slepi z lastnim vedenjem, o tem ni dvoma, saj sebe ne izpolni na način postajanja, ker je prepričan, da z idealiziranjem svojega vedenja lahko svet spreminja. Izobraženec dojema sebe v nasprotju ali v svetu onstran, s katerim si zagotovi samega sebe. To zadostuje, da doživlja sebe kot tistega, ki izdeluje abstraktne predstave o svojem vedenju. Predstave mu podarjajo dober občutek, saj ga poženejo čez . . .
Izobraženec danes beži pred realnostjo, ker ni zmožen premagati realnosti; z njo se enostavno ne ukvarja, ker se zanese na moč abstraktnega vedenja, s katerim lahko pridela primerne predstave realnosti. S predstavami se igra, ker ni zmožen postaviti svojega vedenja kot predmet, pa je primoran oblikovati neutemeljeno realnost, ki ne doseže svoje dejanskosti. Se pravi, tisto njegovo abstraktno vedenje nastopa v imenu realnosti.
Da sodobna umetnost ne prikazuje popolne realnosti – in te v sodobno umetniških delih ni mogoče zaznati – je znamenje, da so umetnice in umetniki dejavni v interesu tega, kar sodobna umetnost v tej dobi raziskuje. To je znamenje, da umetnice in umetniki raziskujejo prav tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To je torej pričevanje, da se duh zaveda samega sebe in tistega, kar raziskuje in odslikava v sodobno umetniških delih.
Če bo duh potoval tako, kot to zdaj prikazuje izobraženec, bo na tem svetu vedno več nejevolje. Več bo izražene subjektivnosti, ki poveličuje osebno mnenje, realnost in njeno dejanskost pa spregleduje. In ne le to, izobraženec postajanja sveta ne bo dočakal, ker je zadovoljen z abstraktnim vedenjem. Njegov svet ne doseže sebi enakosti, ker ga gibanje in postajanje substance ne privlači. Nejevoljno nastavljen . . .
Naj povem, da sem z mojimi majhnimi svetovi zadovoljen. Epitomeart je publikacija, ki jo dnevno obišče kar nekaj obiskovalcev. Včasih je veselje pogledati statistike, iz katerih je mogoče razbrati število obiskovalcev in količine klikanja. Najlepša je statistika, ki kaže zastave držav, tj. dnevne obiske, ki iz različnih držav prihajajo na mojo internetno stran. Dnevni obiski povedo, da bralke in bralce zanima duh in tudi to, kako duh sebe posreduje sam s seboj.
»Religija kot taka se mora bistveno udejanjati, mora se oblikovati svet, da bi se duh zavedal sebe in tega, da je dejanski duh«. Duh torej ni zgolj neka dejavnost, v kateri odmeče svoje misli, potem pa iz njih naredi neko nasprotje, ki da je resničnost njegovih misli. Takšno razumevanje sveta in samega sebe, ne gre v prid predmetne substance, njenega gibanja in postajanja. Zakaj tisto nasprotje še ni postavljeni svet, ki bi bil ustvarjen . . .
Vedno bolj postaja jasno, da duh, ki uveljavlja čisti jaz, ni dejaven svobodno. Zakaj jaz je sposoben izpolniti le njegovo nagnjenje, čisti moj zavesti, ki je abstraktno nespremenljiv. To pa je bit, ki je hkrati jaz. Kajti čisti moj zavesti ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. Tega odpravi čisti jaz, ki je neki tale in predmet čisto tole. Jaz ima zagotovost po čistem jazu ali po nekem drugem, ki nima resnice biti. In ravno to zagotovost . . .
Izobraženca privlači samo abstraktno vedenje, zato je izstopil iz življenja ideje. Zdaj namreč pripoveduje zgodbe o količinah abstraktnega vedenja, ker ga edino ta zgodba lahko izpolni. Abstraktno vedenje govori o njegovi nadarjenosti in o tem, koliko nespremenljivega sveta lahko premaga. Nima časa za to, da bi govoril o življenju ideje, saj mu abstraktno vedenje tega ne dovoli. Mnogovrstnih oblik vedenja je namreč vedno več in jih je treba sortirati, ker sicer lahko nastane zmeda.
Če izobraženec meni, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje in interpretacije abstraktnega vedenja, se zavaja. Prav tako varajo sebe tisti, ki so prepričani, da višjega sveta od abstraktnega vedenja ni. Temu duhu, ki verjame v abstrakcije vedenja in dejavnost metafizičnega razuma, je nujno povedati, da se svet ne konča v neposrednosti ali kaki neizpolnjeni abstrakciji, ki se jo danes hvali in povzdiguje kot kak resničen svet.
Izobraženec je zgleda nagnjen k temu, da hvali abstraktno vedenje in čisti jaz, ki živahen nastopa v imenu predmeta, zato ga mi tukaj ne bi hvalili. Zakaj tisto, kar podarja drugim, to so abstrakcije vedenja ali njegov svet sebstva. To je početje zavesti, ki tistemu, kar odrine od sebe in je neposrednost kot abstraktni svet, najde nasprotje. Kar je drugi svet, v katerega izpelje neposrednost, ki pa ni predmetni svet, ampak le druga oblika čistega sebstva . . .
Tu je zdaj čas, ko ni primerno braniti samovoljo, osebne poglede in domiselni svet, ki je brez realnosti. Duh mora izhajati iz tega, da svet napreduje v določenost in ne v nedoločenost. Zato je prazno govorjenje neproduktivno, saj duh sebe ne izpolni. Človek namreč ni zgolj sebstvo osebe, ampak je duh, ki pa ni dejaven prosto in po prepričanju, ampak premišljeno in s smotrom, da svet objektivira . . .
Svet kot sebstvo osebe še ni predmetni svet. Zakaj predmetni svet je proces postajanja in določenost sveta. Pa je sebstvo osebe abstrakcija, ki ni dosegla svojega postajanja. Duh bi naj sebe izpolnil v drugem ali v proti postajanju, v katerega pade njegova odsvojitev, s katero odpravi sebstvo v določene momente. Svet torej ni nekaj, kar zgolj odtujimo in je nastajanje sveta kot neka abstrakcija . . .
Da se praznoverje v abstrakcije v tako veliki meri uveljavlja, ima zasluge slab šolski sistem in neizobražen izobraženec, ki nenehno hvaliči abstraktno vedenje kot tako, mišljenje in logično sovisnost pa bojkotira. To nam pove, da je dejaven enostransko in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance, katere realnost in njeno dejanskost prezira, je ne spoštuje, ker za njega ne obstaja.
Kadar pozorno spremljamo dejavnost izobraženca, lahko odkrijemo, da ne ohranja odnosa s seboj in da ni dejaven kot duh, ki nadzira svojo dejavnost. Razen tega lahko zaznamo, da odmetava posamične misli, s katerimi sporoča, da ga predmetni svet ne gane. Tako ni nenavadno, da veliko govori o sebi in nasprotnikih. O njih marsikaj dvomljivega pove, pa tudi prereka se z nasprotniki in jih celo graja.
Da novinar favorizira abstraktne predstave vedenja in svoje poglede na svet, o tem veliko pove javni medij RTV Slovenija, ki podžiga čisto sebevednost novinarja, ker je kot javni medij izgubil smisel za realni svet. Verjetno zato, ker ga navdušuje samo tisto, kar je koristno in je neki osebni svet. Ta svet pa je vedno nekaj nedejanskega, saj je to svet posameznika. Kar kaže na to, da se javni medij ni voljan spopasti z realnostjo in njeno dejanskostjo.
V tem času se še vedno pojavlja ono zlo komunizma, ki ga odseva vest, ki se uveljavlja kot neko odločanje iz sebe, ki odpušča zlo z izrekanjem posameznih misli. Ta zagotovost ni nič drugega kot zrenje lastne božanskosti. To je sebstvo osebe, ki se ga uveljavlja, ker tako zavest izpolni dolžnost, v katero polaga vsebino vesti. Oseba si daje veljavnost tako, da pridela zagotovost same sebe, tj. tisto negativno abstraktno sebstvo . . .
Pravega odgovora na vprašanje, kaj je svoboda, na internetu nisem našel. Niti nisem našel nič takega, kar bi svobodo izpolnilo v njeni osnovi in bi bilo pokazano, da je svoboda substanca duha. Na internetu ne boste našli razvitega pojma svobode ali kak dojem svobode. Zanimivo je, da na internetu ni predstavljeno razmišljanje o svobodi, ki bi ga izpeljal na primer filozof. Filozof bi naj razumel svobodo bolje in tudi vedel bi naj . . .
Ni kaj, razumljivost, ki jo danes izžareva izobraženec povsod tam, kjer operira z abstrakcijami čistega jaza, je dejavnost, ki umnost izključuje, ker izobraženec razumnosti in umnosti ne dojema iz postajanja. Tisto, kar je zanj razumljivo, to uveljavi kot abstrakcijo, s tem da um hodi zraven in sploh ni dejaven, ker abstraktni razum gospodari s svetom. In to lahko zaznamo, ker izobraženec postajanja ne izpelje.
Izobraženec, ki na neko točko odmeče vedenje samega sebe kot nespremenljivo resničnost, razločuje od sebe le neposrednost. Ta svet pa še ni stvaren svet, ampak abstraktni svet sebstva, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Ta svet je sicer neko čisto zagotavljanje, vendar to še ni svet, ki bi dosegel proti postajanje. Marveč je neposrednost ali nespremenljivi svet, ki ni dosegel drugo samega sebe.
Da se izobraženec kaže na televiziji kot predstavljen subjekt, ne pa kot mislec, ki misli predmetno substanco v gibanju, gre hvala abstraktnemu razumu, ki povzdiguje osebno ambicijo in abstraktno vedenje. Namreč izobraženec je v svojem uveljavljanju prišel do modrosti, da je najbolje delovati tako, da odtujiš vedenje ali kako predstavo vedenja, nato pa iz tega izvlečeš neko umno privlačnost.
Kot večkrat slišimo in dojamemo, izobražen človek se sklicuje na abstraktno vedenje, tj. na abstrakcije ali posamezno znanje, na katerem gradi neki drugi svet. To je individuum, ki nastopa in širi svoj jaz čez razblinjene abstrakcije, v katerih prepozna sebe kot tistega, ki podarja nebistveno sebstvo ali predstave, ki jih največkrat še interpretira in pojasnjuje. Skratka, izobražen človek je danes aktiven kot pojasnjevalec znanja, ki prezira gibanje predmetne substance.
Tisti, ki niso raziskovali Heglove filozofije, seveda ne vedo, na kakšen način si duh odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet. Prav tako nimajo predstave o nastajajočem vedenju in o tem, kako duh vedenje vzpostavi. Sicer pa o vedenju zelo malo besedujejo izobraženci, verjetno zato, ker jih pojem vedenja ne privlači. No, najbrž bi bilo dobro, če bi šolski sistem pojem abstraktnega vedenja predstavil mlademu duhu skozi predmet filozofije.
Glede na to, da duh ni dejaven s principom logične sovisnosti, v katerega padeta realnost in njena dejanskost, je jasno, da izdeluje samo abstraktne predstave. Kar pomeni, da je v službi abstraktne neskončnosti. Ta duh ni dejaven tako, da bi predmet najprej zamejil na njegovo določenost, ampak ga prosto odpravi s smotrom, da mu meje ne določi. Na tak način je njegov svet vedno enostranska zgodba, v kateri manjka končnost.
Ste slišali kdaj, da se je izobraženec hvalil z utemeljitvijo vedenja. Ali, da je kak nesvoboden novinar, in teh ni malo, dejal, da je vedenje utemeljil na način proti postajanja predmetne substance in logične sovisnosti. Ne, kaj takega zagotovo niste slišali, ker izobraženec ne utemeljuje svojega vedenja, saj ga gibanje in postajanje substance ne zanima. On vedenja ne utemelji, kajti vedenje dojema kot eno samo resničnost.
Danes se veliko govori o svetu onstran, ki da je, a nima obstaja. To je neki ultra svet, ki pa seveda nima svoje dejanskosti v postajanju, ker je to predstavljeni subjekt ali čisti jaz. In o tem svetu danes veliko govori izobraženec, ki ga realnost in njena dejanskost ne prevzame. Zategadelj ni čudno, če je aktivnost izobraženca usmerjena v svet onstran in če hvalisa abstrakcije vedenja, ki jih dojema kot nekaj nespremenljivega.
Duh v parlamentu je velikokrat dejaven pomanjkljivo, posebej tedaj, ko ni dejaven v interesu obče ideje in predmetne substance. Se pravi, kadar poslanec izdeluje abstraktne predstave in uveljavlja svoj interes, ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak kot posameznik, ki se ne zaveda, da je bil voljen v parlament s ciljem, da zastopa interes duha ljudstva.
Zamislite si politika, ki je dejaven brez principa ali tako, kot mu narekuje njegov instinkt. Kritizira druge politike in izdeluje predstave o sebi ter hvali opazujoči um in možen svet, ki ni nobena objektivnost. Ob kratkem, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni politik, kajti povzdiguje svoje vedenje in kake ravnodušne določenosti. Hočem reči, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje
Najbrž ste zaznali, da gospodje Heglov Sistem vede, o katerem danes filozofi bolj malo besedujejo, ne jemljejo resno. Zato je treba o Sistemu vede vsak dan govoriti. Imamo namreč čuvarje, ki branijo staro dojemanje filozofije in dobro počutje ob njej. Zaradi pasivne drže filozofija životari in je na sebi početje abstraktnega razuma, ki spreminja in nadgrajuje filozofijo poljubno.
Da šolan človek velikokrat poveličuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, ne pa predmeta, kažejo pojasnila vedenja, ki so nekakšen presežen svet vedenja. To je tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odtuji in je bivanje sebstva kot sebstva, do katerega se obnaša kot do nedovršenega sveta. Zakaj ta svet je njegovo vedenje, ki ima dovoljenje, da nastopa v imenu
Spodnja vprašanja smo postavili, da izvemo kaj več o filozofiji danes.
Vi ste poznavalec filozofije, povejte, o čem danes filozofi premišljujejo?
O tem je težko kaj natančnega reči, saj o svoji dejavnosti ne govorijo. Verjetno analizirajo svoj svet z namenom, da lahko o tistem, kar so analizirali, kaj povejo.
Duh, ki bi hotel filozofijo spoznavati po njenem bistvu ali kot predmetni svet, naj bere Heglov Sistem vede (prvi del) ali Fenomenologijo duha, če želi filozofijo spoznavati iz nastajajočega vedenja. V njej bo našel osnovne pojme, kot so element vedenja, odsvojitev, sebstvo, gibanje substance in druge.
Kako je danes dejaven izobraženec, to lahko vidimo v medijih, kjer nastopa in interpretira svoje vedenje in pojasnjuje svoj svet, ki ne doseže čistega dojema. Ob tem je zaznavno zlasti to, da svet na veliko pojasnjuje in da le redko odigra kako določanje in prehajanje sveta v drugo ali nasprotje. Določila so sicer tista, na katerih svet stoji, vendar pa se izobraženec določenosti sveta izogiba, ker v določenosti ne vidi nič dobrega; on svet raje opisuje.
Ni dovolj, da duh izpelje govorno dejanje ali izreče kako misel o sebi, kajti »jezik še ni duh«. Da bi bil dejaven kot duh, se mora najprej odsvojiti in postaviti kot predmet. Tisto namreč, kar ga udejanji kot duha, je posredovanje in gibanje sebstva ter postajanje, v katerem ima sebstvo svoje bivanje v drugem, tj. v proti postajanju, ki je določena sebi enakost.
Ko človek pregleda rezultate, ki jih izdeluje izobraženec, takoj ugotovi, da to ni predmetni svet, ki bi bil s seboj posredovan in postavljen. Tisto, kar podarja kot njegov svet, to je čisto abstraktno sebstvo kot dovršeni svet ali izražena čista zavest, predstavljena kot nekaj, kar je zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, kar je predstavljeno, to je enostavno bitje, ki je razloček od sebe ali tisto čisto drugačenje, v katerem bitje zre samo sebe zunaj sebe.
Da nastopata razum in um vsak na svoji strani in ločeno, je znamenje, da se duh z logično sovisnostjo ne ukvarja. Abstraktni razum ima osrednjo besedo in je dejaven enostransko. In to najbrž zaradi tega, ker se drži tistega nespremenljivega, s katerim pove, da je sposoben brez pomoči uma premagati razločeni svet. In to neskladje uma in razuma danes demonstrira izobraženec, ko prideluje one abstraktne produkte nedoločene biti.
Zgleda da v tem našem svetu ne moreš najti obče ideje, ampak samo govorna dejanja, s katerimi se vpliva in učinkuje na druge. Posamezni interes je tisti, ki se ga predstavlja. Človek ne beseduje o določnem predmetnem svetu, ampak o tistem, kar je neka njegova določena zavzetost ali interes. Se pravi, dejaven je s smotrom, da z govornim dejanjem vpliva na druge. Kar ga poganja, to idealizira čez govorna dejanja.
Sebi sem začel postavljati nenavadna vprašanja, ne najdem pa odgovorov na njih. Mogoče je to zapletenost, ki se je pojavila kot odpor na minula dogajanja. Videz je, kot da poskušam sebe dohiteti, a vedno izginem v postranske svetove. Tako da tisto, kar želim izpolniti, to se običajno razbije v brezduhovno sebstvo. Zdi se kot da nenehno nekaj iščem, a v resnici si želim, da bi bil dejaven kot nekoč in da odigram kako enostavno postajanje.
Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. …
Mnenja sem, da se filozofijo predstavlja lahkomiselno. Lahko bi rekel, filozofija je postala nespameten svet, ki ga izžareva neizobražen filozof, ki filozofijo dojema kot abstraktno vedenje. Zato ni čudno, če je filozofija povsod predstavljena kot abstraktno vedenje. To pa ni predmet filozofije, ampak abstraktno vedenje, ki nima nobene meje. …
