Skip to content

Demokracija v objemu zdravega uma

Posted on 2 oktobra, 2016 By Jože Požar

Zdravi um, čisto vedenje in demokracija

Neizpolnjena abstrakcija

Transcendentalen svet vednosti kot premagani svet izobrazbe

Posted on 25 septembra, 2016 By Jože Požar

Filozof in kombinacije domišljije

Filozofsko zrno

O duhu, ki izraža le nekaj spodbudnega in o olimpijskem duhu

Posted on 18 septembra, 201619 septembra, 2016 By Jože Požar

Duh in njegova odsvojitev

Abstraktno mišljenje

Prebujanje notrine

Posted on 10 septembra, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Publikacija 2016

Abstraktno mišljenje, Sodobna umetnost

Idealizem izobrazbe

Posted on 21 avgusta, 2016 By Jože Požar

Drugo kot jaz je moj predmet

Neizpolnjena abstrakcija

Plemeniti svet izobrazbe

Posted on 14 avgusta, 2016 By Jože Požar

Duh in izobraževalni sistem

Neizpolnjena abstrakcija

Duh tega časa odnos realnosti in njene dejanskosti ne dojema dosledno

Posted on 7 avgusta, 2016 By Jože Požar

Svet sodobnega časa

Neizpolnjena abstrakcija

Oh, filozofija

Posted on 31 julija, 2016 By Jože Požar

Svet brez principa dejanskosti

Filozofsko zrno

Naravna zavest in vedenje o sebi

Posted on 24 julija, 2016 By Jože Požar

Svoboda v misli

Abstraktno mišljenje

Mladičem sive vrane manjka princip dejanskosti

Posted on 17 julija, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Absolutna določenost

Naivna metafizika

Strastnemu vrenju čistega vedenja manjka princip dejanskosti

Posted on 26 junija, 2016 By Jože Požar

Nedejanski svet čiste zavesti

Abstraktno mišljenje

Država, realnost in njej pripadajoča dejanskost

Posted on 19 junija, 2016 By Jože Požar

Vedenje sploh

Abstraktno mišljenje

Princip filozofa bi naj bil, da se ohranja v odnosu do drugega

Posted on 12 junija, 2016 By Jože Požar

Vedenje sebstva o sebi

Filozofsko zrno

Izobraženstvo in čista vednost, ki je povsem abstraktna

Posted on 5 junija, 2016 By Jože Požar

Vedenje kot je od začetka

Neizpolnjena abstrakcija

Meglena demokracija

Posted on 29 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Demokracija in duh ljudstva

Neizpolnjena abstrakcija

Predmet filozofije je ideja, ne pa naključno izbrane vsebine

Posted on 22 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Imeti samega sebe za predmet, to je duh.

Filozofsko zrno

Filozofija prava

Posted on 15 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Pravo in sebe vedena subjektivnost

Abstraktno mišljenje

Mlademu človeku je treba razkriti, da je duh, ki ima samega sebe za predmet

Posted on 8 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Filozofija in duh

Abstraktno mišljenje

Preračunljivo mišljenje

Posted on 1 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Poenostavljen svet nadarjenega človeka

Abstraktno mišljenje

Prevarati in zaslepiti, to je menda naloga zvijačnega uma

Posted on 24 aprila, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Zvijačni um in števila

Neizpolnjena abstrakcija

Abstraktno filozofiranje prinaša na trg refleksije razuma in kombinacije domišljije

Posted on 27 marca, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Filozofija in njen predmet

Filozofsko zrno

Zakaj je interpretiranje dogodkov popularno in dobrodošlo

Posted on 13 marca, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Interpret in realna dejanskost

Abstraktno mišljenje

Teoretična ideja

Posted on 28 februarja, 2016 By Jože Požar

Teoretična ideja je spoznavanje kot tako

Abstraktno mišljenje

Duh izraža abstraktno vedenje in je dejaven brez principa

Posted on 21 februarja, 2016 By Jože Požar

Vednost kot taka je povsem abstraktna

Neizpolnjena abstrakcija

Duh in religija

Posted on 14 februarja, 2016 By Jože Požar

Država ima korenine v religiji

Abstraktno mišljenje

Človek je na sebi duh

Posted on 7 februarja, 2016 By Jože Požar

Absolutno je duh

Filozofsko zrno

O logiki, ki ni nobena logika

Posted on 31 januarja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Duh v njegovi pojavnosti

Abstraktno mišljenje

Prazna abstrakcija je razblinila moralno genialnost učenjaka

Posted on 17 januarja, 2016 By Jože Požar

Učenjak in brezobličen dim

Abstraktno mišljenje

Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

Posted on 5 aprila, 201519 marca, 2022 By Jože Požar

Človek in sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Številčenje prispevkov

Predhodni 1 … 10 11

ONLINE NEWSPAPER

Neomikana levičarska refleksija

Piše: Jože Požar

14. 7. 2026

Hvali enostransko abstrakcijo

Levičar sebe razmeče na abstraktni videz in lastno iznajdljivost. O tem govorijo površne refleksije, ki jih spiše in objavi. Levičar je prepričan, da njegova refleksija lahko poniža tudi tiste, ki ne razumejo pojma kultura. Ne gre mu za dejanski svet, ampak za izraženo levičarsko mentaliteto, s katero pobija sovražnike. Sestavlja tekste, ki hvalijo levičarsko miselnost in hkrati pobijajo ne kulturnike, to pa so nekulturni sovražniki, ki jih je smiselno zanikati z refleksijo.
Refleksija podarja videz, ki bi naj pojasnil, kaj snuje levičar onstran ali v pojavnem svetu. To ni določen predmetni svet, ampak preseganje enostranske abstrakcije, ki uveljavlja posebno. Zakaj levičar izdeluje svet z refleksijo, ker ne upošteva realnosti in dejanskosti, ampak samo tisto, kar najde v sebi in je pojavni svet. Levičar torej izraža subjektivno mentalnost, da nasprotnikom pove, da je dejaven s ciljem, da sebe izrazi z videzom in da povzdigne svojo mentaliteto.

Levičarska nekultura je nekakšno razkošje in je blišč nečesa navideznega. Refleksija je orodje in abstraktna oblast, ki jo levičar podarja, kadar izmišlja svet, ki ni predmeten. Hvali pojavni svet čistega jaza, ker na ta način pobija nasprotnike, ki baje ne vedo kaj je dejanska kultura. Kulturo razumejo samo levičarski bratje in sestre, ki se spoznajo na igro abstrakcij in zunanje povezane misli. In to abstraktno igro odigrajo, ker znajo računati in izpeljati kak videz, ki nasprotnike poniža.
Levičar, pa naj gre za novinarja ali politika, je dejaven s smotrom, da oporeka nasprotnikom. Zakaj levičar ne spoštuje realnosti in dejanskosti, ampak samo pojavni svet, ki hvali moč njegove refleksije in tisto, kar pošlje čez in je nekulturno računanje in preračunavanje koristi.

Možen svet poveličuje subjektivno nastrojenost

Piše: Jože Požar

9. 7. 2026

Prepušča se zmagoslavju možnega sveta

To, da povsod hvali možen svet, ne pa realnosti in njene dejanskosti, to odkriva, da ni dejaven s ciljem, ampak samo toliko, da povzdigne čisti jaz. Hvali abstrakcijo, ker ga stvarni svet ne mika, ampak samo tisto, kar gre čez in je potencialen svet. Beži pred realnostjo in se zateka v mogoč svet, da uveljavi svojo domišljijo in fantazijo, ki jo izvrže igra abstrakcij. Skratka, gospoduje z možnimi svetovi, kar dela njegovo domiselnost za živahno in delavno. Zaradi tega se pojavlja v levičarskih medijih, ki dajejo prednost možnemu svetu in igri abstrakcij.

V mogočem svetu dobi besedo fantazija in čisti jaz, ki ne mara realnosti. Realnost menda sovraži, ker je ni sposoben posredovati in določiti v njeni osnovi. Zaradi tega se izogiba realnosti in se v javnosti kaže samo takrat, ko gre za mogoč svet. Možen svet je pravzaprav njegovo upanje, ki mu omogoča doživljati svet v zamaknjenosti. Določanja ne mara, kajti raje ima nedoločen svet, ki ga prosto razvija in nima nobene meje. Od nekdaj sebe presega tako, da domišlja možen svet, ki ga tudi dopolni, če je to potrebno. Dopolnitev izpelje tudi s pojasnjevanjem, v katerem je najti neke nasprotne možnosti. Skratka, njegovo upanje se izteče v možen svet, ki ga povsod poveličuje.
Stvarnega sveta torej ne hvali, prav tako ne realnosti in dejanskosti. Je pa res, da se pojavlja v levičarskih medijih kot omikan človek, ki realnosti ne čisla. Realnost je najhujši sovražnik, kajti realnost ni tista, ki jo ljudje hvalijo. Zaradi tega se pojavlja v mediju kot razlagalec možnega sveta, ki ga hvali tudi čisti jaz. Abstrakcija in možen svet sta njegova možnost. Tisto, kar je dejansko upanje, to je mogoč svet in igra abstrakcij, ki jo navadno izpelje čisti jaz.

Duh hvali abstraktno miselnost

Piše: Jože Požar

7. 7. 2026

Igra abstrakcij je na glasu in dobiva veljavnost

Omikan duh ne govori o abstrahiranju, odmišljanja nikjer ne omenja, kaj šele da bi kaj povedal o tem pojmu. Obnaša se, kot da odmišljanje nima nobenega smisla in ga zato dojema kot odlično početje zavesti. Včasih odmišljanje demonstrira kot izdelovanje resničnega sveta. Takšno nadarjenost izrazi čez možen svet in kot pojavni svet. Razen tega hvali nedoločenost in svet, ki ga zgolj zatrjuje. Tako da tisto, kar je neko početje zavesti, nima izpolnitve, zakaj njegov svet ni predmeten in ne prehaja v drugo samega sebe; je abstraktna mentaliteta, s katero kaj uveljavlja.

Da sebe povzdigne na nivo dovršnega sveta, zadošča da izpelje kako odmišljanje, ki ga utrdi ali zunanje obogati z znanjem ali z dodanim doživetjem. Uveljavlja kategorije in tisto, kar je gotovost samega sebe ali rezultat igre abstrakcij. Igra odmišljanja pridela mnoge predstave in mogoč svet, tudi nasprotja in nedoločen svet. Zakaj osebek izpelje samo tisto njegovo ali početje zavesti na sebi. Predstav mu nikoli ne zmanjka, kajti aktivira svoja stališča, učene poglede in še kaj.
Filozof Hegel je abstraktno mišljenje opisal v stavku: »V morilcu ne videti nič razen tega abstraktnega, da je morilec, in po tej enostavni kvaliteti zbrisati na njem vse ostalo človeško bitje«.  Duh, ki misli abstraktno, ne ve, da hvali enostransko početje negativnega, zakaj misli so določene kot nedoločene. In to danes tudi demonstrira, kadar slavi refleksijo in nedoločen svet. Skratka, abstrakcijo povsod hvaliči, ker je to možen svet, ki ga je mogoče razviti v neki drugi mogoč svet. Ob tem naj omenim, da je igra abstrahiranja dobila pri nas veljavnost, ker jo hvalita čisti jaz in abstraktni razum. Vse to je mogoče ugotoviti, kajti igra abstrakcij je na glasu in dobiva veljavnost.

Ne dejanski svet hvali razumnik

Piše: Jože Požar

3. 7. 2026

Abstraktno je ne dejansko

Omikan duh posredovanja realnosti ne spoštuje, posredovanje celo izključi. Aktiven je abstraktno in zato abstrakcijo pretirano hvali. Abstraktno ali ne dejansko podarja, ker z igro abstrakcij izpelje površna mnenja ali iznajdljivost čistega jaza, ki se pojavi, kadar stvar ni določena v osnovi in je nujno pokazati kako odmišljanje ali zaporedje, s katerim najavi pozitivno gibanje zdravega razuma in čistega jaza. Tako da tisto, kar daje drugim, to je enostranska abstrakcija. Skratka, iz ne dejanskega sveta naredi neki drugi ne dejanski svet, ki ga kaže kot primeren svet.

Motijo se tisti, ki igro abstrakcij ne jemljejo dosledno in verjamejo, da igra abstrakcij zasluži celo aplavz. Namreč omikan duh odpravi sebe in je na sebi tisto, kar ga naredi abstraktno učinkovitega, ker je njegov svet ena sama predstava. To je namreč potencialen svet, tisto, kar naj bo, in je hvaljeno, ker je pogojeno. Zakaj tisto negativno njega ni noben stvaren svet, ampak nekakšno odmišljanje nečesa, ki pa ni vezano na noben predmet. Abstrakcija naredi to, da iz ene možnosti dokonča še drugo, to pa hvali čisti jaz. Pomembno je, da eksistira v dodanih momentih in da ni nič nečesa, ampak neki nekaj kot mogoč svet. To pa je svet brez bistva, nekakšen zbir občih momentov, ki jih je mogoče sprevrniti v nekaj drugega in jih na sebi pokazati kot izmišljen svet.
Danes je hvaljeno ne dejansko, ni pa hvaljena predmetna substanca, tj. realnost in njej pripadajoča dejansko. Slavljeno ni Drugo ali svet nastal s posredovanjem predmetne substance in njenim proti postajanjem. Hvaljeno je abstraktno ali ne dejansko, ker povzdiguje čisti jaz. Zakaj tisto čisto je abstrakcija in je razloček od sebe, kar izraža odsotnost določitve.

Dejaven je na ravni pojasnjevanja

Piše: Jože Požar

26. 6. 2026

Učen človek in njegov svet

Kadar je učen človek dejaven na ravni gibanja razuma, je njegov produkt pojasnjevanje. Na televiziji sicer nastopa kot nadarjena osebnost, vendar pomanjkljivo. Kot učen človek izpoveduje pojasnjevanje in je dejaven kot čisti jaz. Sebe odpravi površno in se pri nobeni stvari ne ustavi. Dejaven je dvorezno, kajti njegov cilj je, da sebe predstavi kot razumnika in pojasnjevalca, ki obvladuje mnoga abstraktna znanja. Tista enostavna neposrednost je njegova miselnost in hkrati produkt, ki ga pojasnjuje, ker je to svojevoljen svet, na katerem ne nastane nič novega.

Ni težko dognati, kaj počenja učen človek, kadar hvali ne dejansko moč in se napravlja, kot da je dejaven inteligentno, a izkušnja kaže, da to ni. Zakaj tisto, kar bi naj bil neki določen predmetni svet, to je le svet sestavljen iz mnogih predstav in misli. Višje od predstavljenih misli ne gre, ker bi se razgubil v mnoge abstrakcije, ki jih sicer hvali. Namreč, kadar izdihava sebe kot pojasnjevalca nedoločenega sveta, je to igra abstrakcij in početje razuma. Mogoč svet je torej tisti, ki ga povzdiguje, ker v njem ujame tudi kako domiselnost in razločke. Njih demonstrira tedaj, ko govori o sebi in svojih uspehih, ki ga spremljajo, kar ga dela na sebi še bolj učenega in razumljivega.
Danes je učen človek dejaven privajeno, kajti ko govori o možnem svetu in dobi besedo iznajdljivost, je to gibanje razuma. Razum je tisti, ki ga dela na sebi primernega. Sicer pa na veliko poudarja razumnost in nadarjenost čistega jaza. Preudarnost ni samoumevna, zakaj na sebi je svet last čistega jaza, ki atrakcijo razuma ne jemlje resno. Zaradi tega je svet, ki ne vsebujejo realnosti in njene dejanskosti brez podlage. To pojasni, da je učen človek dejaven preveč abstraktno.

Zakaj omikan duh ne kaže napredovanja

Piše: Jože Požar

24. 6. 2026

Hvali navdušenje in abstraktno miselnost

Duh, ki povzdiguje razloček, ne ve, da se svet začenja z neposrednostjo in nadaljuje s posredovanjem. Svet ni nekaj, kar zgolj je, temveč je gibanje in postajanje predmetne substance. Pa je ono govoričenje, da je svet opisovanje in uveljavljanje čistega jaza, neko izražanje samovolje. Namreč subjektivno gibanje čistega jaza je zgolj abstraktna miselnost, ki povzdiguje posamezne misli in osebno izražanje, ki pa še ni predmetni svet. Potemtakem duh, ki slavi razkošne predstave in videz čistega jaz, ni dejaven zares ali s principom določanja substance. Zakaj vsebina je iz biti predstavljena zgolj v videz, ta pa je nekaj neposrednega, ki se ga ne preseže. Videz ostane ne-bit ali negativno tole, ki je le neko zagotavljanje nečesa, kar ni določeno in se prosto nadaljuje.

Neomikan duh, ki nekaj zagotavlja, hvali svojo prepričanost. In to zaradi tega, ker je njegov predmet čisti jaz. To je svet čistega jaza, ki hvali abstrakcijo in tisto, kar gre čez. Predmet ni nič drugega kot njegovo prepričanje, ki ga uveljavlja, ker je videz nečesa, kar eksistira in je abstrakcija. To izpelje in demonstrira dejavna zavest, ki pa ne doseže proti postajanja.
Neomikan duh hvali osebni svet in svoje prepričanje. Tako poklanja neko čutno občost in tisto, kar najde v sebi in je njegova možnost. Ali, to je nedoločen svet in možnost za nekaj drugega. Ničesar ne določi v osnovi, pa je jasno, da ne ustvari sveta tako, da notrina stopi sebi nasproti. Njegov svet zgolj eksistira in ni predmetni svet, ampak zgolj neko navdušenje, ki je.
Mimogrede pa še tole: najšibkejši je abstraktni modrec, to pa je danes politik, ki uveljavlja čisti jaz in svoje prepričanje. Ta duh ne ustvarja sveta, ampak hvali abstraktno miselnost.

Filozof svoje odsvojitev ne dokonča

Piše: Jože Požar

20. 6. 2026

Ko filozof hvali namišljeni svet

Filozof najbrž ni dovolj natančen, kadar je dejaven zunaj predmetnega bistva in sebe ne vzpostavi kot predmet. Abstraktna miselnost ne ustvari nobenega določnega sveta in se običajno izteče v namišljen svet. To pa seveda ni dejavni duh, ki svoj predmet razvije v osnovi in predmetno substanco v njeno proti postajanje. Zakaj na ta način substanca doseže svojo razdvojitev, s tem pa Eno nje same; to je istoimensko, ki je stopilo sebi nasproti, kar je postavljen odnos substance do sebe. Kaj takega duh sedanjega časa ne povzdiguje, kajti zadovoljen je, če odrine od sebe kako mnenje.

Kadar se filozof obnaša nefilozofsko in gibanja substance ne upošteva, je dejaven lahkomiselno in sploh ne v interesu dejanskega sveta. Naš čas namreč demonstrira točno to, kar mu gre po razvojni stopnji in dejanskosti, ki je filozof ne spoštuje. Filozof izdeluje abstraktne svetove, predmet filozofije pa kot da ne obstaja. Izvaja neko prosto početje zavesti, ki ne spoštuje odnosa substance do sebe in njene določenosti. Zakaj substanci gre njena določenost po gibanju in postajanju. Namreč določenost substance je ravno tisto, kar sodoben čas narekuje, a filozof določenosti ne spoštuje.
Filozof je mislec, rečeno natančneje, je misleči duh, ki je vseskozi v odnosu s seboj in tistim, kar pred seboj spravlja v gibanje in razmerje. To je gibanje predmetne substance, prav tako posredovanje in izpeljava odsvojitve. Odsvojitev dela filozofa svobodnega in predmetno aktivnega. Zakaj njegova svoboda je svoboda substance, ki prehaja v Drugo in je na sebi določena. To, da substanca prehaja v Drugo in doseže svojo sebi enakost, to dela filozofa na sebi za duhovno bitje. Potemtakem bi naj bil dejaven predmetno in vedno v interesu, da izpelje svojo odsvojitev.

Biti filozof ni lahkomiselna naloga

Piše: Jože Požar

15. 6. 2026

Kaj pa če tudi mi malo filozofiramo

Večina filozofov ropota v nebesih tako, kot da svet ni nikoli določen; hvalijo nedoločenost in filozofijo, ki ne prehaja v nič sebi drugega. Svet je odličen takšen kot je slišan. Zakaj ko vprašamo filozofa, kaj je svet, nam odgovori, da ni ljubitelj predmeta filozofije, ampak samo abstraktne filozofije. To je filozof sedanjega časa, ki občuduje abstraktno spretnost in svoja nagnjenja. Zakaj filozof je dejaven vedno tako, da pridela nekaj razločkov, ki jih opremi s svojimi nagnjenji. To so pravzaprav razločki snovi, ki so kot celota abstraktna prikazen. Torej vizionarski produkt, ki je hvaljen kot slaščica, kajti ono oblikovano sebstvo filozofa pridela igra abstrakcij.

Aktiven filozof ima najbrž v mislih samega sebe in neizpolnjeno abstrakcijo, ki jo povsod hvali, ker ni določena na sebi in je zgolj nadaljevanje, ki ga filozof danes uveljavlja, ker je v njem zaobjeto njegovo razmišljanje. S pojmom abstrakcija se filozof ne ukvarja, je pa dejaven in obvlada igro abstrakcij. To premaga tako, da najde kako nasprotje ali nič tistega, kar je njegov domači svet. Največ filozofije izpelje tedaj, ko sebe razpusti v abstrakcije in je prosto dejaven kot nadarjeni filozof. Njegova specialnost je čutna neskončnost, ki jo povzdiguje kot subjektivni svet.
Odigrati čisti jaz in biti na sebi filozof, pomeni odpraviti svojo nadarjenost in pokazati, kaj je filozofska nadarjenost, če je določena na sebi. To ni lahko opravilo, če pomislimo, da je svet v svoji osnovi določen predmetno in prehaja v Drugo samega sebe. Ne vem sicer, kaj vse se danes pojavlja pod filozofijo, vendar biti filozof ni lahka naloga. Zakaj misliti svet iz posredovanja in postajanja, to je zahteva sedanjega časa, ki je neprizanesljiv in neustavljiv.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (383)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Nerealna abstrakcija povzdiguje pretiravanje

Piše: Jože Požar

16. 7. 2026

Levičarska brezobzirnost je domišljava

Pišem z namenom, da kaj povem o duhu, ki ni dejaven svobodno. Tu in tam pogledam, kaj počenja z realnostjo in ali jo upošteva. In tu vidim, da levičarski duh ni dejaven s ciljem, da svoj svet ustvari. Izrazi kakšno iznajdljivost in subjektivno pretirava, kadar podžiga levičarsko brezobzirnost, ki realnosti in dejanskost ne upošteva. Izdelek je prikazen, ki hvali čisti jaz in prepričanost.
O levičarski brezobzirnosti je nujno govoriti, prav tako o tem, kako levičar uresničuje samega sebe. Kajti osebno nastrojenost ponorelo izraža zlasti tedaj, ko je dejaven subjektivno in s smotrom, da uveljavi čisti jaz. Obnaša se, kot da svoboda ne sodi v ta čas, demokracijo pa napačno dojema. Išče in najde sebe zunaj dejanskega sveta in v igri abstrakcij, ki mu omogoča, da odtuji lastno prepričanje, s katerim izključi realnost. Napačen videz podarja, kadar uveljavlja nerealno abstrakcijo in subjektivno razpoloženje. Realnost enostavno izključi, kar pove, da ga stvarni svet ne zanima.

Levičarska brezobzirnost je kljubovalna, saj povzdiguje subjektivno mentalnost, to pa je pojavni svet, ki ga pridela z igro abstrakcij in čutnim predstavljanjem. To je namreč svet, ki ni dosegel določenosti in velja kot enostranska abstrakcija. Gre za izpolnitev nagnjenj, kjer realnost ni navzoča in substanca ni posredovana, saj proti postajanja ne doseže. Tisto, kar levičarska brezobzirnost podarja, so nerealne abstrakcije, ki povzdigujejo čisti jaz in osebno nastrojenost.
Levičarska vznesenost sebe in druge tudi vara; in to s fotografijo, ki kaže iznajdljivost, s katero izpove svojo vest. O njej govori tudi prazno izračunavanje, ki poveličuje subjektivno brezobzirnost, prav tako užitek in vznesenost, ki ga poklanja nerealna abstrakcija ali čisti jaz.

Poslanec in nesvoboda

Piše: Jože Požar

11. 7. 2026

Videz daje, kot da je v službi jezikavosti

Najbrž so nekateri poslanci v službi jezikavosti, kajti tisto odmetavanje misli, ni noben predmetni svet, nič takega, kar bi bila izražena obča volja. Obilno je aktiven zlasti jezikav duh, ki se pojavlja z nasprotovanji in je dejaven tako, da napada drugače misleče politike ali nasprotnike, ki svet dojemajo po domače in iz določene osnove. Jezikavost demonstrirajo zlasti poslanci, ki uveljavljajo subjektivno nastrojenost in tisto, kar gre čez in je izražanje čistega jaza.

Kako sicer razumeti ono jezikanje, ki ga izdeluje prazno govorjenje ali tisto neko nasprotovanje, ki izpelje spopad z nasprotnikom in s smotrom, da uveljavi čisti jaz. Čisti jaz je namreč nekakšen jezikač, ki ga stvarni svet in državna modrost ne zanima. Sebe išče in aktivira zlasti tedaj, ko dožene, da se je nujno izreči o nasprotniku, ki ne ve, kaj je predmetni svet. Namreč tisto, kar demonstrirajo nasprotniki, to je ravno to, da jih predmetni svet ne zanima. Predmet razprave menda ni določen, pa zaradi tega toliko one jezikavosti, ki ne pozna nobene meje in se prosto nadaljuje.
Da je danes politik abstraktno jezikav in v bistvu neproduktivno dejaven, gre hvala izobrazbi, ki slavi nepredmetni svet in spopade nasprotnikov, ki ne vedo, da so v službi državniške modrosti. Ta baje predmeta vsebine ne določa, ker so spopadi nasprotnikov dosti bolj privlačni. To je namreč svet, ki ni omejen. Zato ni nenavadno, da so spopadi edino bistvo razprave in postanejo predmet obravnave. Zakaj, ko je aktiven čisti jaz, postane predmet razprave osebna nastrojenost. Tako politik samega sebe postavi na glavo in naenkrat je v službi jezikavosti. Nekdo bi mogoče rekel, politik daje videz, kot da je v službi nesoglasja, saj ne spoštuje predmetne svobode in obče volje.

Duh bi naj bil dejaven svobodno

Piše: Jože Požar

8. 7. 2026

Predmetna filozofija ni abstraktna filozofija

Filozofija, ki jo je spisal filozof Hegel, ima naslov Sistem vede. To pa ni abstraktna filozofija, temveč predmetna. To torej ni gnanje razuma in čistega jaza, ki en drugega hvalita in povzdigujeta abstraktno miselnost, ampak je gibanje substance in postajanje. To je sebi enakost, kar je obstoj ali substanca kakega bivanja. Filozof Hegel zapiše: »Zakaj sebi enakost bi bila njegovo razblinjanje. Sebi enakost je namreč čista abstrakcija, to pa je enostavna določenost, eno bivanje razločevano od drugega«.
Duh, ki ga ne zanima samo abstraktna filozofija, temveč tudi predmetni svet, spoštuje realnost in njej pripadajoča dejanskost. Zakaj realnosti pripada dejanskost, pa je nujno, da zavest mika pojem končnost in neskončnost. Hegel zapiše, da ni realna končnost, temveč je realna neskončnost. Zakaj končnost je trdovratna kategorija razuma; razum vztraja v končnosti, ki je zoperstavljena neskončnosti, kar pomeni, da razum prehajanja končnosti v neskončnost ne spoštuje.

Tisti, ki menijo, da abstraktno znanje matira vsak svet, sebe varajo. Abstraktno znanje kot tako ni dejansko, pa je nujno dojeti posredovanje in logično sovisnost, ki jo filozof Hegel prikazuje skozi predmetni element in odsvojitev, v kateri postavlja sebe kot predmet. Predmet je namreč tisto, kar je postavljeno bistvo, to pa je Drugo kot sebi enaki svet. Zakaj cilj je duha, da je dejaven svobodno in da svoj svet ustvari. Zaradi tega se duh naj ne bi obnašal kot čisti jaz, ki ohranja subjektivno držo. Prav tako naj ne bi hvalil razumnost, kajti ta se drži končnosti. In ne le to, razum je v zaznavanju igra abstrakcij, kar pove, da hvali abstrakcijo nedoločene biti in predikate. Duh bi torej naj začel spoznavati Sistem vede, če stremi predmetno substanco spoznati iz gibanja in postajanja.

Kaj danes prakticira duh?

Piše: Jože Požar

4. 7. 2026

Najrevnejša resničnost

Duh govori o filozofiji kot o nečem, kar ne vsebuje realnosti in zaradi tega ne dojame iz nje nič umnega. Filozofija je postala čuden predmet, saj nima nobene določene osnove in jo ni mogoče razvijati kot predmetno substanco. Obstajajo pa tudi abstraktni pojmi, ki so nenavadni, ker v svoji osnovi niso določeni in ne prehajajo v sebi enakost. Takšni pojmi so na primer sociologija, psihologija itd., ki so razvite abstraktne vsebine, vendar pa njihova realnost ni določena iz postajanja, prav tako ne dejanskost, ki pripada realnosti. Tako da tisti, ki hvalilo abstraktne pojme, pravzaprav hvalijo ne dejanska besedila, ki ne izvirajo iz nobene osnove in ne dosežejo proti postajanja.

Povejmo, kar se tiče določanja in posredovanja predmetne substance in proti postajanja, tu duh ni dejaven svobodno, kajti predmeta ne vzpostavi in določi v osnovi. Tisto, kar že je in in je neka abstraktna vsebina snovi, to ni noben določen pojem, kajti substanca ne prehaja v Drugo in ne doseže svojega proti postajanja. Zato so abstraktni pojmi sestavljene vsebine, v katerih je mogoče najti dejavnost razuma ali primeren svet, ki nima nobene meje. Upoštevan ni princip, ki predmet določi v osnovi, iz katere je mogoče izhajati, da bi bil svet določen na sebi v občih momentih. To je tedaj, če je upoštevana logična sovisnost in je notrina stopila sebi nasproti. To sta dva ekstrema notrine, ki držita notrino v razmerju, ki je doseženo, če je upoštevan princip proti postajanja.
Najrevnejša resničnost je, ko realnost ne doseže svoje dejanskosti. In ravno to danes duh prakticira, ker se ni omikal za to, kar je, ampak za to, kar naj bo. Mogoč svet je tisto, kar uveljavljata razum in čisti jaz; ta dva negujeta najrevnejšo resničnost in samovoljna stališča.

Politikant hvali samo svojo iznajdljivost

Piše: Jože Požar

29. 6. 2026

Neomikan politik ne spoštujejo obče volje

Vznesen politik odpravlja svoj in strankarski interes, kadar realnosti ne upošteva. Tisto namreč, kar podarja, je prikazen ali ponaredek za ravnanje. To je abstraktna dejavnost, ko politikant izgubi stik z realnostjo in ne doseže njene dejanskosti, ker je dejaven subjektivno. Njegov smoter je, da izpelje svojo odtujitev ali osebno nastrojenost. Politikant z govoranco kaže, da je dejaven v imenu posamičnega interesa in sploh ne v korist obče volje in predmetne substance.

Politikant prazno govori in se napravlja, da je dejaven samovoljno. V bistvu uveljavlja čisti jaz in svojo subjektivno nastrojenost; in to vse s smotrom, da izpove, kaj je tisto, kar je njegov interes. Uresničuje lasten užitek, tisto osebno, ki ni nič drugega kot izražena enostranska volja. Vsebine ne določi, ker prakticira lastno moč in iznajdljivost. Daje si zavest oblastnika, da ljudem pove, kaj je klečeplazna samovolja. To je namreč brez duhovna aktivnost, ko politikant izstopi iz predmetnega sveta in uveljavi neimenovani interes. Izrazi samovoljo ali gotovost samega sebe.
Politikant predpostavlja predstavo nečesa, kar ni dejanski svet. Zato je njegov svet zunaj absoluta in zato tudi zunaj resničnosti. Pravzaprav oblikuje predstavo, da sebe neprepričljivo izpolni; na sebi je enostransko odmišljanje ali neizpolnjena abstrakcija. Izpelje obliko odtujitve in sebe pokaže tako, da napravi lep videz o sebi. To je abstrakcija sebe od sebe samega in tako predstava, ki napove, da je dejaven s smotrom, da dožene lastno voljo in svojo domišljavost.
Politikant se ne zaveda, da je bil v parlament izvoljen s ciljem, da uveljavlja občo voljo. Te ne spoštuje, kajti če bi jo, bi realnost in njej pripadajočo dejanskost izpolnjeval.

»Obča volja se mora manifestirati kot glas večine«

Piše: Jože Požar

25. 6. 2026

Levičar ne razume, da zgodovina pade v čas

Levičarska samovolja se bo najbrž potopila v preteklost. Samovoljo aktivira povsod, kajti občega ne spoštuje. Ne ve, da je obče tisto, kar je bistveno. Če bi levičar spoštoval obče, se ne bi preganjal z občutjem in subjektivno nastrojenostjo. Tako povsod demonstrira svoj interes v svrho lastnega užitka in koristi. Levičar ne razume, da razvoj zgodovine pade v čas. Čas je namreč odnos do ne-biti; (tako filozof Hegel), kajti kjer ne-bit v kaj ne vdre, pravimo, da to traja. Zgodovina je zato razkladanje duha v času. Toliko le, da spomnim, da zgodovina ni zgolj nekaj, kar je bilo in je nespremenljivo. Čas namreč vsebuje tudi dogodek, ki prehaja v nasprotje: ta odnos je čas. Pa je ono brez časno obnašanje levičarja početje zavesti, ki občo voljo prezira. ker je ne spoštuje.

Demokracija spoštuje tisto obče in nima za princip subjektivne volje in samovolje, ki jo danes izžareva levičar. Obče volje nikjer ne omenja, kaj šele da bi jo dojel in spoštoval ter pojmil kot substanco. Ne ve, da samo umna volja proizvaja tisto obče, ki se v sebi določa. Levičar uživa samovoljo in se napravlja, kot da je v državi svoboda samo abstraktno navzoča, enako kot obča volja.
Izurjeno obnašanje levičarja proizvaja podobe, ki so na sebi neprepričljive. Izražena abstraktna samovolja levičarja še ni dojem in sebe vedoča svoboda. Ta ima sebe za smoter, da se izrazi v skladu z religijo. Zakaj edino duh je tako zajet v resničnostni globini. Če to ni, nastopi tisto ne-umno, ki ga proizvaja danes samovolja levičarja. Duh levičarja ima za svoj princip levičarsko samodrštvo, ki izključuje čas in uveljavlja abstraktni agens. Zato je levičar dejaven proti obči volji in zato ne v sosledju različnih odnosov. Ne ve, da duh pojmi obče, tisto, kar je bistveno.

Odtujeni svet je tisto negativno njega

Piše: Jože Požar

22. 6. 2026

Brez silno neposrednost jemlje za dejanskost

Mnogi hvalijo neposrednost in odmišljanje. Neposrednost jemljejo za dejanskost zlasti tedaj, ko uveljavljajo abstraktno znanje. Znanje dojemajo kot dejanski svet, ne da bi ga posredovali in določili v proti postajanju. Čeprav neposredno znanje ne doseže mnogovrstnega posredovanja in velja za abstraktno, ga slavijo in povzdigujejo kot kak resničen svet.
Duh, ki povzdiguje neposrednost, ničesar ne posreduje in nobenega sveta ne ustvari. Hvali tisto končno, ki ni doseglo neskončnosti. Razum si dela zadovoljstvo, čeprav njegov svet ni dosegel obstoja v osnovi. Pravzaprav uveljavlja abstrakcijo, ki je zgolj možnost za nekaj drugega. In to možnost danes poveličuje tudi omikan duh, ker je vzgojen k temu, kar naj bo, ne pa k temu, kar je. To pa je neposrednost, ki ne doseže svoje sebi enakosti, ker ni dojeta iz gibanja substance in posredovanja ter proti postajanja; od tukaj toliko hvale neposrednosti ali videzu, ki je skupaj mnogih.

Duh, ki hvaliči svet, ki ni posredovan, je dejaven pomanjkljivo. Ničesar ne posreduje in določi v osnovi, zato povzdiguje neposrednost, tj. nekaj, kar ni posredoval. Iz česa sledi, da je tisto zaobjeto nekakšna realizacija čistega jaza. Realizira lastno prepričanje, tisto koristno, ki je sebstvo osebe kot oblika njegove odtujitev. Odsvoji si svojo osebnost in se do nje obnaša kot do nečesa tujega. Potemtakem se omika v to, kar je zaobjeto v odtujitvi in ne doseže dejanskega bivanja. Odtujitev ni nič drugega kot negativno njega samega. To je bivanje, ko se čisti jaz sam zre zunaj sebe kot lasten svet, ki ni bil posredovan, a dobi veljavo. Duh ne doseže Drugo substance, kar pove, da je dejaven iznajdljivo in ne v korist gibanja substance, s katerim doseže svojo sebi enakost.

Medij hvali prepričanost in namišljeno moralo

Piše: Jože Požar

17. 6. 2026

Medij bi naj spoštoval realnost in njej pripadajočo dejanskost

So mediji, ki jih oplazi samo osebna zgodba, ki da zanima ljudi. Najbrž je na subjektivnem področju prvak Nova 24 TV. Ukvarja se z osebnimi nasprotji ali s tem, kaj je kdo rekel in kaj naj sledi; do predmetnega sveta ne kaže nobenega interesa, o stvarnem svetu ne beseduje. Drugi tak medij je RTV, ki hvali neizpolnjeno abstrakcijo, ki je možen svet, ki bi naj bil zanimiv ljudem. Subjektivno izpovedovanje osebnih izjav je največkrat uresničeno kot dajanje prednosti besedičenju, ki da prav tako mika ljudi. Sicer pa večina medijev prikazuje tisto, kar naj bo. Tako izrazi, kaj se pravi uresničiti abstraktno iznajdljivost. Stvarni svet ni tisto, kar daje vsebino in bi jo naj medij spoštoval. Primerna je samo subjektivna prepričanost, ki predmetne stvarnosti ne upošteva. Zakaj bistven je pojavni svet, ne pa ustvarjeni svet, o katerem bi naj medij kaj vsebinskega in določnega oblikoval.

To, da ljudi mika, kaj je kdo rekel in kdo je bil proti, takšno poročanje je enostransko in sploh ni v interesu ljudstva in obče volje. V državi, kjer mediji ne spoštujejo svobodo, dobi besedo mehanika razuma in čutna neskončnost. Ta izreka številne tule, v katerih se najde vse, kar gre na roko subjektivnosti. Zakaj abstraktni medij ne loči stvarnega sveta od izmišljenega, pa je jasno, da hvali mnoge možnosti, ki da jim ljudje radi prisluhnejo. Pomembno je, da se v mediju najde zanimivosti in subjektivno razpoloženje. Razen tega je v mediju dejaven čisti jaz, ki povzdiguje osebno nastrojenost in prazno besedičenje, ki da prav tako veliko zanimivega pove ljudem.
Tisto, kar najbolj hvalijo mediji, je čisti jaz, ki razodeva enostransko držo in hkrati možnosti, ki da odsevajo mogoč svet, ki ni opredeljen. Skratka, mediji se prepuščajo namišljeni morali.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba