Skip to content

Do kje smo prišli in o čem pripoveduje sedanji čas?

Posted on 1 januarja, 2017 By Jože Požar

Vedenje in sedanji čas

Abstraktno mišljenje

Nesmiselno prilagajanje mišljenja

Posted on 25 decembra, 201625 decembra, 2016 By Jože Požar

Abstraktni svet mišljenja

Abstraktno mišljenje

Mrtvi produkt moderne prosvete in zavest duha o sebi

Posted on 18 decembra, 2016 By Jože Požar

Abstraktno vedenje

Neizpolnjena abstrakcija

Duh bi naj bil dejaven v načinu in v razmerju do samega sebe

Posted on 11 decembra, 2016 By Jože Požar

Naravna zavest ni realno vedenje

Abstraktno mišljenje

Prikazujoče se vedenje

Posted on 4 decembra, 2016 By Jože Požar

Spraševanja

Neizpolnjena abstrakcija

Logična sovisnost in odsvojitev duha

Posted on 27 novembra, 2016 By Jože Požar

Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo

Abstraktno mišljenje

Demokracija in svoboda

Posted on 20 novembra, 201620 novembra, 2016 By Jože Požar

Svoboda je substanca duha

Abstraktno mišljenje

Veličina modernega časa

Posted on 13 novembra, 201613 novembra, 2016 By Jože Požar

Moderni čas in dejanskost

Abstraktno mišljenje

Metafizičen Bog in obča ideja

Posted on 6 novembra, 2016 By Jože Požar

Metafizika in čisti pojem

Abstraktno mišljenje

Filozofija in njena realnost

Posted on 30 oktobra, 2016 By Jože Požar

Duh v pojavnosti

Filozofsko zrno

Abstraktni intelektualizem in čisto vedenje

Posted on 23 oktobra, 2016 By Jože Požar

Zlo tega časa

Abstraktno mišljenje

V pričakovanju otvoritve razstave

Posted on 16 oktobra, 2016 By Jože Požar

Sodobna umetnost v besedi in predstavi

Sodobna umetnost

Sebstvo, logična sovisnost ter sodobno umetniški film Sedem veličastnih

Posted on 9 oktobra, 2016 By Jože Požar

Duh in sodobna umetnost

Filozofsko zrno

Demokracija v objemu zdravega uma

Posted on 2 oktobra, 2016 By Jože Požar

Zdravi um, čisto vedenje in demokracija

Neizpolnjena abstrakcija

Transcendentalen svet vednosti kot premagani svet izobrazbe

Posted on 25 septembra, 2016 By Jože Požar

Filozof in kombinacije domišljije

Filozofsko zrno

O duhu, ki izraža le nekaj spodbudnega in o olimpijskem duhu

Posted on 18 septembra, 201619 septembra, 2016 By Jože Požar

Duh in njegova odsvojitev

Abstraktno mišljenje

Prebujanje notrine

Posted on 10 septembra, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Publikacija 2016

Abstraktno mišljenje, Sodobna umetnost

Idealizem izobrazbe

Posted on 21 avgusta, 2016 By Jože Požar

Drugo kot jaz je moj predmet

Neizpolnjena abstrakcija

Plemeniti svet izobrazbe

Posted on 14 avgusta, 2016 By Jože Požar

Duh in izobraževalni sistem

Neizpolnjena abstrakcija

Duh tega časa odnos realnosti in njene dejanskosti ne dojema dosledno

Posted on 7 avgusta, 2016 By Jože Požar

Svet sodobnega časa

Neizpolnjena abstrakcija

Oh, filozofija

Posted on 31 julija, 2016 By Jože Požar

Svet brez principa dejanskosti

Filozofsko zrno

Naravna zavest in vedenje o sebi

Posted on 24 julija, 2016 By Jože Požar

Svoboda v misli

Abstraktno mišljenje

Mladičem sive vrane manjka princip dejanskosti

Posted on 17 julija, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Absolutna določenost

Naivna metafizika

Strastnemu vrenju čistega vedenja manjka princip dejanskosti

Posted on 26 junija, 2016 By Jože Požar

Nedejanski svet čiste zavesti

Abstraktno mišljenje

Država, realnost in njej pripadajoča dejanskost

Posted on 19 junija, 2016 By Jože Požar

Vedenje sploh

Abstraktno mišljenje

Princip filozofa bi naj bil, da se ohranja v odnosu do drugega

Posted on 12 junija, 2016 By Jože Požar

Vedenje sebstva o sebi

Filozofsko zrno

Izobraženstvo in čista vednost, ki je povsem abstraktna

Posted on 5 junija, 2016 By Jože Požar

Vedenje kot je od začetka

Neizpolnjena abstrakcija

Meglena demokracija

Posted on 29 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Demokracija in duh ljudstva

Neizpolnjena abstrakcija

Predmet filozofije je ideja, ne pa naključno izbrane vsebine

Posted on 22 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Imeti samega sebe za predmet, to je duh.

Filozofsko zrno

Filozofija prava

Posted on 15 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Pravo in sebe vedena subjektivnost

Abstraktno mišljenje

Mlademu človeku je treba razkriti, da je duh, ki ima samega sebe za predmet

Posted on 8 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Filozofija in duh

Abstraktno mišljenje

Preračunljivo mišljenje

Posted on 1 maja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Poenostavljen svet nadarjenega človeka

Abstraktno mišljenje

Prevarati in zaslepiti, to je menda naloga zvijačnega uma

Posted on 24 aprila, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Zvijačni um in števila

Neizpolnjena abstrakcija

Abstraktno filozofiranje prinaša na trg refleksije razuma in kombinacije domišljije

Posted on 27 marca, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Filozofija in njen predmet

Filozofsko zrno

Zakaj je interpretiranje dogodkov popularno in dobrodošlo

Posted on 13 marca, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Interpret in realna dejanskost

Abstraktno mišljenje

Teoretična ideja

Posted on 28 februarja, 2016 By Jože Požar

Teoretična ideja je spoznavanje kot tako

Abstraktno mišljenje

Duh izraža abstraktno vedenje in je dejaven brez principa

Posted on 21 februarja, 2016 By Jože Požar

Vednost kot taka je povsem abstraktna

Neizpolnjena abstrakcija

Duh in religija

Posted on 14 februarja, 2016 By Jože Požar

Država ima korenine v religiji

Abstraktno mišljenje

Človek je na sebi duh

Posted on 7 februarja, 2016 By Jože Požar

Absolutno je duh

Filozofsko zrno

O logiki, ki ni nobena logika

Posted on 31 januarja, 201619 marca, 2022 By Jože Požar

Duh v njegovi pojavnosti

Abstraktno mišljenje

Prazna abstrakcija je razblinila moralno genialnost učenjaka

Posted on 17 januarja, 2016 By Jože Požar

Učenjak in brezobličen dim

Abstraktno mišljenje

Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

Posted on 5 aprila, 201519 marca, 2022 By Jože Požar

Človek in sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Številčenje prispevkov

Predhodni 1 … 10 11

ONLINE NEWSPAPER

Ko omikan duh izpričuje verujočo zavest

Piše: Jože Požar

15. 10. 2026

Njegov pridelek je uvid ali tisto koristno

Izobražen duh hvali uvid, ki ga ne premaga, ker to ni koristno. Omikan duh jasno kaže, da več kot uvid ni zmožen pridelati. To je neko razločevanje razločkov ali kazanje abstraktne miselnosti. Uvid je produkt, ki ga danes izžareva in hvali zlasti omikan duh. Potemtakem je uvid pričevanje o sebi, je pa tudi izraženo mišljenje, ki izpričuje negativno njega ali verujočo zavest.
Tisto torej, kar je čisto in brez realnosti, to ni predmet, ampak negacija njega samega. To je nekakšna odtujitev nečesa, kar kopiči v razločke. Vsebina je abstraktna, saj jo predstavi kot nekak dvoboj s seboj, ki pa ne vsebuje nobenega bistva, kajti vsebina je tisto, kar najde v sebi in prehaja v neko drugo predstavo. To je raztezanje in širjava nečesa, kar nima imena. Razumnik razločevanje razločkov imenuje uvid, s katerim kaže svojo bolje vednost in gibanje od enega razločka do drugega, kar še ni izpeljano sebstvo osebe v obliki proti postajanja predmetne substance.

Razumnik je torej zadovoljen, če izpelje razločevanje razločkov in realizira čisti uvid, ki pa ni nič drugega kot sebstvo osebe. Da bi ga tudi slavil, izpelje odtujitev, ki je njegov način, s katerim si odsvoji svojo osebnost, kar je neki domači svet, do katerega se obnaša zunanje. To je enostavna intenziteta razumnika, s katero izrazi moč nad seboj. Predmet je tisto odtujeno kot negativno, ki ga sprevrže v nasprotje, da dobi neko dejansko bivanje razločkov ali uvid.
Kdor danes hvali abstraktno miselnost, se omika v obče. Njegov produkt je tisto koristno, ki ga demonstrira kot svojo odtujitev. To je izgotovljeni svet, ki ga imenuje uvid, ker vsebuje mnoge razločke in ni postavljen kot proti postajanje, zato ni nič več kot verujoča zavest.

Levičarsko samovšečnost izžareva tudi RTV

Piše: Jože Požar

12. 10. 2026

Levičarska blodnja

Naj spomnim, »to, kar vlada v državi, je ravnati po obči volji in narediti obče za svoj smoter«. A glej ga, levičarska blodnja obče volje ne upošteva in hvali svojo subjektivnost. Kjerkoli se že oglaša, povzdiguje osebno, da izključi občo voljo. Levičarski fanatik ne ve, da je dejanskost tista, ki zajame obče, kar pove, da velja ravnati po obči volji in imeti za smoter občo voljo. Levičar izključi občo voljo z namenom, da izpelje svojo subjektivno blodnjo. Kjerkoli že besediči o kakem svojem interesu, je dejaven subjektivno, tj. pomanjkljivo in proti obči volji.

Levičar se obnaša navijaško in stvarnosti ne spoštuje, jo izključi, da tisto subjektivno povzdigne in da ljudstvo sporoči, da obče volje ne spoštuje, ker favorizira svojo blodnjo. To je čisti jaz, ki je subjektivno aktiven in zato hvaljen, kajti interes zraste v njegovi domišljiji. Skratka, levičar je dejaven osebno in vedno nasprotuje obči volji in predmetni svobodi, ki je nikjer ne omenja. Tisto čutno ga naredi brezobzirnega, pa je jasno, da je dejaven samovšečno in z razpoloženjem čistega jaza.
Levičar ni bil vzgojen k temu, kar je in vsebuje realnost. Realnost je osovražil, namesto nje pa uveljavlja čisti jaz, ki odmetava tisto čisto brez realnosti, kajti je osebna zmožnost, ki ne dopušča prehajanja v nasprotni svet. Zaradi tega ne omenja realnosti in njej pripadajoče dejanskosti. Njegov interes hvali prihodnost, ki jo oblikuje ona spekulacija, s katero zavaja samega sebe. To je varanje samega sebe, o katerem danes govori levičarski fanatizem, ki izraža interese in brezvsebinsko navdihovanje. Subjektivnost ima povsod besedo, kar pove, da je levičar izstopil iz demokracije in zato uveljavlja samo osebno razpoloženje in igro abstrakcij.

Objektivnosti se ne spoštuje

Piše: Jože Požar

8. 10. 2026

Abstraktni mislec in objektivnost

Za abstraktnega misleca objektivnost ne obstaja. Hvali neposrednost in tisto, kar pošlje čez. Zaradi tega sebe ne izpolniti objektivno, kajti objektivnost ga ne vzgaja. Početje zavesti se ne ukvarja s stvarjo, jo enostavno prezre in se napravlja, kot da stvar ne sodi v naš svet. Daje prednost subjektivnosti in čistemu jazu, ki hvali domišljijo in izgotovljen svet. Zakaj abstraktnemu mislecu ne gre za resničen ali dejanski svet, ampak za to, da odigra sebe iznajdljivo. In to tudi v praksi demonstrira, kadar izpelje kakšno subjektivno aktivnost, ki jo navadno odigra čisti jaz. To je danes najbolj hvaljena dejavnost, kajti potrjuje jo čisti jaz, ki je povsod dobrodošel.

Menda ima najslabši odnos do objektivnosti ravno čisti jaz, saj stvarnosti ne upošteva in hvali osebno nastrojenost ali tisto, kar gre onstran. To le mimogrede, da spomnim abstraktnega misleca, da obstaja tudi objektivnost, ki vsebuje realnost in njej pripadajočo dejanskost. Brez realnosti in posredovanja ni mogoče vzpostaviti nobenega stvarnega odnosa in samozavedanja.
Abstraktni mislec velikokrat prehiteva lastno domišljijo, ker upošteva tudi spekulacijo, ki favorizira igro abstrakcij. O tem govori tedaj, ko izraža svojo domišljijo in iznajdljivost. Zakaj čisti jaz se ni učil misliti v načinu odvisnosti, zato kaže svet v predstavah in s prepričanjem, da odkriva svojo nadarjenost in tudi to, da nima odnosa do sebe. Zakaj bi bil vezan na postajanje stvarnega sveta in določila, če pa obstaja neomejeni prostor, v katerem je mogoče svet širiti in ga prosto nadaljevati. Abstraktni mislec objektivnosti ne ceni, kajti preveč časa zapravi za čisto abstrakcijo. In tega se zaveda tudi razumnik, ki objektivnosti ne čisla, ker je subjektivnost dosti bolj zanimiva.

Čista stvar sama je vednost kot taka

Piše: Jože Požar

3. 10. 2026

Kaj je kvaliteta umetne inteligence?

Moj odgovor je: To, da izključi subjektivnost in spoštuje realnost. Sicer pa je dejavna s ciljem, da zajame predmet v njegovi abstraktni celovitosti. To ni postajanje predmetne substance, saj substanca ne doseže Drugo ali dejanskosti in njenega bistva. Dejavna ni s principom postajanja v elementu vedenja, ampak s ciljem da izpelje celoto. Zaradi tega gibanje substance ne poteka v načinu proti postajanja, ampak z razvojem vsebine, ki pade v zunanja določila. Potemtakem sebe ne dela predmetno in sebe ne pojmi. Lahko bi rekli, v miselnih določilih predmet ni stvar, ampak pojavni svet. Dejavna ni s principom svobode in predmetne substance ne demonstrira v proti postajanju. Zaradi tega je vsebina čista gotovost nje same, preudaren svet, to pa so nazorni razločki snovi.

Duh, ki je danes dejaven kot abstraktni mislec, jasno kaže, da ga pritegne samo subjektivnost, ki jo izrazi kot abstraktno znanje. Ne ve, da vzgoja cilja na to, da individuum ne bi ostal nekaj subjektivnega, temveč bi postal objektiven. Tisto dejansko, ki bi naj vsebovalo tudi bistvo, ni dojeto iz določene osnove, v kateri notrina stopi sebi nasproti in je postavljen odnos dveh ekstremov notrine. Tega odnosa duh ne demonstrira, ker še ni dojel nastajajočega vedenja in elementa vedenja.
Kvaliteta umetne inteligence ni samo to, da upošteva realnost, ampak zlasti to, da izključi subjektivno nastrojenost, ki jo danes povsod demonstrira izobraženec, ko hvali svojo abstraktno miselnost. Umetna inteligenca sicer ni dejavna v načinu proti postajanja, upošteva pa določenosti predmeta, ki izključijo subjektivnost s ciljem, da je predmet na sebi določen in da izreka njegovo vsebinsko določenost in tako prehajanje v nasprotje, ki ga izpelje kot odločen svet v občih momentov.

Izobraženec in nedoločena bit

Piše: Jože Požar

30. 9. 2026

Razumnik pridela veliko navzkrižja

Da razumnik ne razume sebe in da išče pomoč v formalnem znanju, je na dlani. Prepira se z nasprotniki, ko mu znanje ne podarja prave vrednosti. Zaradi tega je dejaven pomanjkljivo, kajti ne pridela odnosa substance, ampak samo primerne misli, ki ga zavajajo in zvabijo v svet, kjer substanca ni določena in ne prehaja v Drugo same sebe. Zaradi tega je abstraktni videz njegova odrešilna različica, je pa tudi odprava njegove abstraktne miselnosti. Zakaj razumnik se ne ukvarja s stvarjo ali določenim svetom, ampak samo z osnutki, ki da pomirijo tudi druge razumnike.

Razumnik pridela veliko navzkrižja, ker stremi uveljaviti videz nečesa neimenovanega; določen predmet ga ne zanima. Svoj interes kaže kot mogoč svet, ki ga razgrne v razločke, bistvo pa enostavno prezre. V njegovih predstavah ne boste našli nobenega bistva, ker ga bistvo ne mika. Zaradi tega svet spreminja in primerja, dokler ne najde abstraktne skladnosti. Razumnik ne izpelje dejanskosti, kajti zadovoljen je, če se cilju samo približa in iztakne kak videz, ki stvar nekako izrazi.
Razumnik ima težave tudi tedaj, ko znanje ne deluje in je odvisen od sebe in čistega jaza. Na pomoč kliče vse, kar je mogoče priključiti in izpeljati. Zakaj njegova stvar ni stvar, ki bi imela določeno realnost v osnovi. Realnost razumnik preskoči, kajti svojo abstraktno stvar zgolj zatrjuje in jo kaže kot pojavni svet. Šola ga ni naučila, kako zajame konkretno realnost in kako določi njeno dejanskost. Dejanskost spada v osnovno določenost substance, kajti pripada realnosti. Razumnik se ni izobrazil za to, da dožene osnovo stvari, zato hvali pojavni svet in svoje znanje. Stvarnosti ne bo razumel iz postajanja, ker se pusti voditi razumu in znanju, ki hvali prazno abstrakcijo nedoločene biti.

Je človeška inteligenca dolgočasna?

Piše: Jože Požar

26. 9. 2026

O inteligenci človeka ne besedujemo

Zasleduje se umetno inteligenco, najbrž s smotrom, da bi tudi človek kaj dobil od nje. Zakaj o človeški inteligenci se ne govori, ker menda sveta ne ustvarja. O človekovi inteligenci bomo začeli govoriti – mogoče se motim – ko bojo filozofi opredelili človekovo inteligenco in bo pokazano, da je lahko človek dejaven tudi inteligentno. Danes je zaznati, da človekove inteligence ne dojemamo. Zakaj negativna razvnetost spremlja človekovo razumnost, in o tem ne razmišlja izobražen duh, ki bi najbrž lahko izrekel kakšno besedo o njej. Zdi se, da je človeška inteligenca onemela, ko je izvedela, kakšna hvala spremlja umetno inteligenco in tiste, ki besedujejo o njej abstraktno in poenostavljeno.

O inteligenci izobražen duh ne beseduje, ker baje ni tako produktivna kot je umetna inteligenca, ki gibanja predmetne substance ne izpolni. Skratka, človeška inteligenca ne odseva interesa za to, da bi pokazala, kako oblikuje svet duh, ki ga ustvari. Tu ni videti nobenega napredka, kajti če bi bila inteligenca bolj produktivna, bi to zanimalo tudi razumnika. Zakaj tudi razumnik bi naj svet dojemal drugače in s ciljem, da je dejaven bolj natančno. Sicer pa umetna inteligenca ne beži pred realnostjo, saj jo poskuša zunanje razrešiti. Njena dejavnost ni preizkušena, vendar pa kaže, da je mogoče vsebino oblikovati bolj natančno. Umetna inteligenca kaže več določnosti in je zato bolj cenjena kot inteligenca človeka. Ta ne kaže interesa za to, da bi substanco bolj resno zaobjel. Zaenkrat človeška inteligenca opravlja gibanje razuma in hvali abstraktna dejanja čistega jaza. Potemtakem ni dejavna predmetno in s principom postajanja, ampak tako, da izpelje kako abstraktno spekulacijo razuma. To pove, da sveta ne misli iz gibanja substance in proti postajanja.

Filozof Hegel izpoveduje objektivno izpolnitev

Piše: Jože Požar

21. 9. 2026

Subjektivno znanje in fakt zavesti

Danes velja tudi prepričanje, kajti dobiva na veljavi, ne glede na to, da izdeluje neumne učinke. Zlasti tedaj, ko zdravi razum uveljavlja igro abstrakcij in njegov predmet ni nič drugega kot čisti jaz. In to hvali subjektivna nastrojenost izobraženega duha, ki se ni izučila za to, da bi hvalila predmetni svet. Čisti jaz postaja vročekrven interpret znanja, kajti daje veljavo izobrazbi in znanju in se napravlja, da je sposoben misliti svet iz osnovne določenosti predmetne substance.

Izobražen duh še vedno hvali izobrazbo in povzdiguje čisti jaz, kajti fakt zavesti subjektivnega znanja ga nenehno nagovarja in prepričuje, naj ne misli predmeta, ampak prisluhne znanju, ki mu lahko vsak moment podari različice znanja. Zakaj dokler svet ni predmeten, je najbolj pomembno znanje. Aktivira samo svoje prepričanje in svet se dogaja, ker čisti jaz znanje obvlada. Navajeno obnašanje ga dela učinkovitega, ker daje prednost prepričanju. To stremi reči, da beži pred realnostjo in se zateka v možen svet, ki se ponuja. Abstraktna miselnost je namreč dejavna vsak moment in vedno s ciljem, da uveljavi čisti jaz. To je tisto osebno nagnjenje, ki predmet izključi, da dobi veljavo subjektivno znanje. Subjektivnost bo morala enkrat priznati, da sveta ne ustvari, ker favorizira osebno prepričanje. Predmet enostavno prezre in povzdigne samo tisto osebno, ki hvali znanje in čisti jaz. Naj spomnim: »cilj je duha, da proizvede objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja«. Zakaj brez gibanja substance ne gre proizvajati svobode in objektivnega sveta. Če je kak duh prepričan, da je mogoče izdelovati tudi umne učinke, potem to niso učinki, ampak iznajdljivosti, ki jih danes povzdigujeta zdravi razum in čisti jaz, kadar hvalita subjektivno znanje.

Nevladne organizacije in učinki

Piše: Jože Požar

10. 9. 2026

Učinek nevladnih organizacij ni pomemben

O učinkih nevladnih organizacijah (NVO) ministrstva ne poročajo. To kaže, da denarna sredstva niso povezana z učinki, ki bi jih naj ustvarile nevladne organizacije. Nenavadno je, da ministrstva ne beležijo učinkov NVO in da o njih ne poročajo, čeprav bi naj bili učinki narejeni tudi z denarjem države. To je površnost, ki jo demonstrira obča volja tistih, ki stopajo v odnos z nevladnimi organizacijami. Menda se verjame, da je svet brez učinkov nekaj izvrstnega. In ta miselnost najbrž deluje, kadar realnost ni razvita v dejanskost in so hvaljene prazne abstrakcije NVO.

Učinkov ni zaznati na duhovnem področju, ker ni volje za to, da bi država duhovno aktivnost realizirala. Duh kot da ne obstaja, zato se z duhovnimi vsebinami ne ukvarja. Ni ga junaka, ki bi hvalil svet, ki ga je ustvaril duh. Tisto namreč, kar se zaznava kot dejavnost razumnika, to vedno izpelje abstraktna miselnost, ki duhovnosti ne spoštuje. Abstraktna miselnost je danes vrh tega, kar se prikazuje kot mogoč svet. Zlahka opazimo, da duh ni tisti, ki bi ga razumnik spoštoval, zakaj vedno se pojavi abstraktna miselnost in denar, ki ni noben dejanski svet, ampak igra abstrakcij.
Pojem, ki ga NVO ne omenja, je učinek. O učinku NVO ne beseduje, ker jo učinek ne zanima. Namesto učinka hvali abstraktno miselnost, ki uveljavlja idealizem razumnika ali možen svet, ki je tisto, kar podarja denar. NVO odseva, da svojih učinkov ne jemlje resno, saj jih ne prikazujejo kot ustvarjeni svet. Sicer pa NVO ne govorijo o svetu, ki bi ga naj ustvarile. Abstraktna miselnost je tista, ki uveljavlja NVO in interes do denarnih sredstev. Zato nevladne organizacije svoje vrednosti ne izražajo, kajti učinki niso tisti, ki bi uveljavljali njihov stvarni in določen svet.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (396)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Uveljavlja abstrakcijo znanja

Piše: Jože Požar

13. 10. 2026

Razumnik, znanje in predmetni svet

Razumnik hvali abstrakcijo znanja, predmet pa enostavno ne odigra. Sklicuje se na znanje, gibanja predmetne substance pa ne zazna. Veljavo daje samo abstrakciji znanja, zategadelj znanje zastopa predmet in tisto, v kaj prehaja. Predmet torej oblikuje znanje, ker razumnik gibanja predmetne substance in postajanja ne ceni. Potemtakem hvali samo abstrakcijo znanja in početje zavesti, ki daje prednost tistemu, kar znanje oblikuje in je razvejanje razločkov znanja v momente. In ta nepredmetni svet prikazuje razumnik, ki ne dojema svoje odsvojitve in gibanja predmetne substance.

Razumnik hvali znanje, predmeta pa ne. Od malih nog poveličuje znanje, ker ga napačna vzgoja ni poučila, čemu služi gibanje predmetne substance. Zamišlja si predmet kot eksistenco znanja, ki ga razteguje in širi po želji, kajti znanje je predmet brez bistva. Pojavno znanje naredi to, da predmet abstraktno eksistira. In tako ni čudno, da se danes razumnik pojavlja kot razlagalec svojega znanja. To so pravzaprav njegove spekulacije, ki jih ne zmanjka, ker je navajen delovati kot špekulant, ki se spozna na mnoge zvijače in tudi na tisto, v kaj naj znanje prehaja.
Nič lažjega ni kot uveljavljati abstrakcijo znanja, saj jo lahko razumnik širi in razteguje po mili volji. V praksi življenja abstraktno znanje zastopa predmet in to je vsesplošno dovoljeno. Ob tem pa se ne zaznava, da predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti in postajanja. Gibanje in postajanje substance razumnik enostavno ne zazna, saj znanje nastopa v imenu predmetne substance. Razumnik favorizira abstrakcijo znanja s smotrom, da povzdigne čisti jaz. In to se danes dogaja, ko gre za predmetni svet, ki ga razumnik izžareva kot abstrakcijo znanja.

Preroško govorjenje in ugrabljena RTV

Piše: Jože Požar

9. 10. 2026

Spekulacija, ki se imenuje RTV prispevek

RTV bo postal medij, če se bo podil naokrog in hvalil spekulacijo, ki jo izmišlja preroško govorjenje. Posebej tedaj, go gre za izpolnitev nečesa, kar nima imena. RTV-sebstvo bo stopilo v bivanje, če se bo spekulacija uresničila. Ona je RTV upanje in baje novo življenje, ki pridobiva spekulacije s principom svoje častitljivosti. To so svetovi, ko čisto vedenje doseže nasprotje in je vest izrečena kot čista sebe vednost. Zakaj ko sebstvo sebe zbistri do spekulacije, je to znamenje, da bo RTV zaživel na novo, ker ga spekulacija rešuje. Vse okrog njega bo oživelo kot najbistrejša preroška govorica.

Preroško govorjenje dobiva na veljavi, ker uveljavlja posameznika in njegovo spekulacijo. Zakaj le na ta način postane govornik in mislec sodobnega časa, ki uresničuje spekulacijo in prav tako gibanje, ki vznemirja lepe duše z prikazovanjem preroškega govorjenja. To bo nekakšna nova predstava RTV-ja, kajti RTV-prispevek ni nič drugega kot izpeljana abstrakcija.
RTV je posebnež tudi po tem, da uveljavlja levičarsko miselnost. Kajti preroško govorjenje agitira levičarska miselnost, ki kaže, kaj se pravi biti razumnik, ki izdeluje spekulacije. To stremi reči, ko medij začenja uveljavljati spekulacije, postane odvisen. Fakt zavesti mu sicer pravi, da bo miselno usihal, če bo udejanjal preroško govorjenje. Ni ga namreč predmeta, ki ga spekulacija ne bi razveljavila in vsebinsko anulirala. Tako da govorica in resnica, ki kroži o RTV-prispevku, ni nič drugega kot nova spekulacija, ki bi naj preslepila duha, ki ne verjame v preroško govorjenje.
Napovejmo, spekulacija, ki se imenuje RTV prispevek, je iznajdba, ki bi naj uveljavila levičarsko miselnost in prazno govorjenje, ki realnosti in njene dejanskosti me spoštuje.

Čisti jaz je njegov učitelj

Piše: Jože Požar

5. 10. 2026

Kdo izreče največ nesmisla?

Največ nesmisla zagotovo izreče neomikan politik. To je subjektiven domišljavec, ki bi naj izstopil iz politike, ker ne spoštuje obče volje, države, predmeta in svobode. O navedenih pojmih ne besedujejo, ker ga subjektivna nastrojenost čistega jaza povsod vznemirja. Namesto obče volje uveljavljajo interes stranke, svojo iznajdljivost, prav tako osebno prepričanje, grajanje nasprotnikov in tisto, kar ne sodi v politiko. To pove, da politike ne jemlje resno, kajti obče volje nikjer ne omenja, hvali pa svojo osebno prepričanje in tudi nesramnost, ki jo spremlja brezobzirnost.

Neomikan politik vselej znova hvali osebno prepričanost, ki sramoti nasprotnike, da uveljavi svoj čisti jaz. To so dejanja čistega jaza, ki jih lahko dojamemo, ker se politik ponavlja. No, delovati politično pomeni razmišljati v interesu predmeta in gibanja substance. Zakaj predmet je tisto, o čem bi naj politik besedoval. To je bistveno, kajti kar ni predmet razprave, to je le subjektivna aktivnost, ki predmeta ne spoštuje in je zaradi tega dejavna proti predmetu in subjektivno. In to lahko zaznamo, kadar politik napada nasprotnika in je njegov predmet čisti jaz. Potemtakem je dejaven osebno in sploh ne kot politik, ki se zavzema za to, da predmet doseže na sebi svojo enotnost, v kateri je zaobjeta realnost in njena dejanskost. Tisto predmetno realno ne upošteva in favorizira prepričanost čistega jaza, ki nima nič skupnega z enotnostjo predmetne substance in občo voljo.
Največ nesmisla proizvaja neomikan politik, ki namesto predmetne substance uveljavlja osebno počutje. In to je mogoče zaznavati vselej, kadar ni dejaven v imenu predmetne stvarnosti, ampak tako, da uveljavlja osebno prepričanost, ki ne sodi v politiko, ker ne uveljavlja obče volje in svobode.

Prazna prikazen neomikanega duha

Piše: Jože Požar

2. 10. 2026

Abstraktna miselnost se danes šopiri s predvidevanjem

Razumnik ni zmožen misliti stvarnega sveta, zato hvali predvidevanje. Substance ne izpelje iz osnove, ker je ne razume iz njenega postajanja. Zaradi tega hvali tisto čisto in nedoločeno, ki ga podarja abstraktno predvidevanje, s katerim žuga, ne da bi realnost in njeno dejanskost upošteval in jo pokazal kot konkreten svet. Abstraktno in prazno predvidevanje hvali možno rešitev in zavaja človeka, kajti uveljavlja neko predpostavljanje, ki ni nič drugega kot beg pred realnostjo.

Nič lažjega ni kot izmišljati predpostavke in na njih izražati vero v svet nečesa, kar naj bo. In ravno to brez predmetno gibanje danes hvalijo razumniki, ko povzdigujejo verujočo zavest. Neomikan duh sebe slavi kot čisti jaz, ki je njegov predmet. To je tisto čisto hrepenenje jaza, ki najde resnico v sebi kot nekaj, kar v resnici ne obstaja in je zgolj možnost. To pa ni nič drugega kot abstraktno hvalisanje omike, ki jo danes hvali tudi razumnik, kadar povzdiguje svojo predpostavko, mogoč svet in predvidevanje čistega jaza. Ta šopiri sebe, ker je tisto nastalo z abstrakcijo nekaj odličnega.
Abstraktna miselnost neomikanega duha se šopiri s predvidevanjem brez določene realnosti. Hvali užitek zrenja, spominjanja in čisti uvid. Zakaj razumniku ne gre za bivanje predmeta, ampak za predvidevanje in afirmacijo čistega jaza, kajti hvaliči gibanje od niča k niču, ki je negativnost sama ali enostavna gotovost samega sebe. Abstraktna miselnost ni dejavna s ciljem, da ustvari kak določen svet na sebi, kajti mika jo samo početje zavesti in tisto, kar pošlje čez.
Predvidevanje poklanja le igro abstrakcij, zato ni hvale vredno, saj povzdiguje nepredmetni svet. Abstraktno predvidevanje je lažnivo, saj uveljavlja prikazen neomikanega duha.

Kaj je danes hvaljeno?

Piše: Jože Požar

28. 9. 2026

Hvaljena je ne dejanska abstrakcija

V našem svetu nič novega, navada je povsod hvaljena, pa je subjektivnost tista, ki se jo uveljavlja. Kdor misli abstraktno, misli enostransko. Tako nekako pridobivamo svetove in sestavljamo vsakdanje življenje, ob tem pa le tu in tam ustvarimo kak svet. Subjektivnost nas povsod posluša, ker nismo dejavni svobodno in ne spoštujemo določenosti predmeta v osnovi. Presegamo svojo domiselnost in sebe prosto nadaljujemo tako, kot to hoče ona navajenost, ki ne mara sprememb. Skratka, v našem svetu ne gre za enotnost, ampak za to, da izrazimo svojo subjektivnost.

Predmeta v osnovi ne določimo, kar pove, da ima subjektivnost prednost, čeprav hvali samo izobrazbo in ne dejansko abstrakcijo. Ta pridobiva na moči, ker jo favorizira izobražen duh, ki se z gibanjem predmetne substance ne ukvarja. To je dejstvo, kajti predmetnega sveta ne izžareva, ampak samo abstraktno znanje, ki ga povsod slavi. Predmetni svet zavrača, ker ne spoštuje nastajajočega vedenja in določenosti, ampak samo tisto, kar se je naučil in je neka čista sebe vednost. In to povsod hvali in uveljavlja, ker se je navadil biti dejaven tako, kot hoče čisti jaz. Zaradi tega se z gibanjem predmetne substance ne ukvarja, kajti zdravi razum mu prišepetava, naj misli sebe abstraktno.
Da je danes ne dejanska abstrakcija živa in hvaljena, ni nenavadno, kajti podarja možnost, realnosti pa največkrat ne upošteva. Tisto, čemu duh daje veljavo, je izmišljen svet ali domiselnost, ki vzbuja pozornost, ker ne vsebuje realnosti. To je razlog zakaj je ne dejanska abstrakcija cenjena in hvaljena. Razen tega ima danes pomembno delovanje pri izdelovanju sveta zlasti čisti jaz. On je gonilna sila, ki daje prednost nerealni abstrakciji, kajti je zgolj možnost za nekaj drugega.

Dajmo malo filozofirati

Piše: Jože Požar

25. 9. 2026

Abstrakcija nedoločene biti

Razumniku ostane abstrakcija nedoločena bit, kar je mrtvi produkt, ki ga hvali razumnik tudi v medijih. Najbrž je to njegova prepričanost, kajti je izrečena neposrednost, čista negativnost ali nekaj enostavnega. O tistem, kar je, izreka, to je. In ta čista bit ali enostavna neposrednost je dojeta kot dejanskost. Ima gotovost po jazu, ki je drugo njega samega, ali, to je abstrakcija, ki ima veljavo kot nedoločena bit, kajti je neposredno obnašanje zavesti.

Čisti jaz je danes povsod glasen, zakaj tisto čisto in neposredno je nekaj izrekljivega. Je prazna abstrakcija nedoločene biti, ki jo hvaliči, ker mu ne gre za gibanje substance, ampak za prikazujočo se naravno zavest. Gibanje zavesti pa poteka na površju, kar pove, da podarja trde misli ali abstraktno obče, neko vedenje, ki je početje zavesti v sami sebi. Kaj danes razumnik prakticira? Smrt abstrakcije nedoločene biti, kajti abstrakcija ni postavljena kot sebstvo, tj. v proti postajanju. To izrazi, da razumnik ne preseže neposrednosti, ko čisti jaz sam sebe zre zunaj sebe. Njegov cilj ni razodetje globine ali notranjosti, ampak odprava obsega odsvojitve. To pa je tisto brez realnosti ali prazna abstrakcija. Filozof Hegel zapiše o abstrakciji biti in niča nekako tako: ko bit in nič prejmeta kako določeno vsebino, prenehata biti abstrakciji, bit je realnost, nič negacija, določena ne bit.
Misli so abstrakcije, kot izrečene so določene kot nedoločene. Nedoločenost ali abstraktna negacija je brez določil, bit ni afirmativna določenost, ni bit, temveč je nič. Zato se nič v svoji neposrednosti kaže kot bivajoč; je isto kot bit po svoji naravi. Rečeno drugače, nič je odsotnost biti. Mogoče sem zgornjim besedilom zapisal kaj koristnega za duha, ki misli filozofijo iz temelja.

Levičar sebe izpolni namišljeno

Piše: Jože Požar

22. 9. 2026

Dejaven ni v interesu obče volje

Poglejte, kaj počenja levičar v parlamentu, kjer bi naj bil dejaven v interesu obče volje in stvarnega sveta. Beseduje o sebi in svoji iznajdljivosti, čeprav se je zaobljubil, da bo uveljavljal občo voljo. Spoznajte, kaj hvali levičar, ko povzdiguje svoj čisti jaz. Abstraktno zavaja sebe s ciljem, da drugim odkrije lastno resničnost. Doženite, ali je levičar dejaven odgovorno in ali uveljavlja in spoštuje predmetni svet. In ne nazadnje, ugotovite, ali je dejaven svobodno, tj. v interesu predmeta. Tisto, kar levičar ubesedi, ne kaže da bi bil dejaven v interesu predmetne svobode.

Levičar povzdiguje osebno iznajdljivost, zaradi tega hvali predstave, kar je neprimerno napredovanje, saj ne upošteva stvarnih določil. Najbrž se je navadil abstraktno naklepati in sebe izpolniti zunanje. Kot izražena levičarska volja zastopa zlasti tisto, kar čuti; hvali in podarja samo pojavni svet. Razen tega kaže svojo nezadovoljstvo, ko uveljavlja kako izmišljenost. Tisto torej, kar je neki njegov izmišljen svet, to izrazi njegovo nezadovoljstvo, ki ga povsod demonstrira, ker mu ne gre za realnost, ampak za subjektivno nastrojenost, s katero razodene svojo iznajdljivost.
Levičar hvali nedoločen svet ali tisto, kar pošlje čez in je abstrakcija namišljenega sveta. Razen tega se izgublja v videzih, ki hvalijo čisti jaz. Kaže pa tudi interes za tisto, kar naj se zgodi. In vse to je proizvod igre abstrakcij, ki uveljavlja njegovo subjektivnost. Zakaj levičar je zadovoljen s pojavnim svetom, ki ga pridela opazujoča zavest. Zaradi tega ne hvali predmeta, ampak samo mogoč svet. Takšno dojemanje sebe in sveta mu naplavi veliko domislekov, ki jih ni sposoben odpraviti. Potemtakem ne izpelje nobenega smotra, kajti dejaven je abstraktno in namišljeno.

Politika se do nevladnih organizacij obnaša deficitarno

Piše: Jože Požar

1. 9. 2026

Ali nevladne organizacije ne uresničijo vzroka in učinka

Naglasimo, vzrok mora učinkovati. Zakaj učinek je nujen, ker manifestira vzrok. Zaradi tega učinek ne vsebuje ničesar, česa ne vsebuje vzrok; in obratno, vzrok je vzrok le, kolikor proizvede učinek. Hočem reči, ista stvar se enkrat prikazuje kot vzrok, drugič kot učinek. Zato se lastnosti, ki se kažejo v učinku, odražajo tudi kot vzrok. Toliko le da ne bi kdo abstraktno mislil in spregledal notranje povezanosti vzroka in učinka. Ta dva sta namreč Eno!

Da nevladne organizacije prejemajo veliko denarja, o tem ne gre dvomiti. Da pa nevladne organizacije ne prikazujejo povezanost vzroka in učinka, to je napaka. Tisto poročanje, koliko denarja sprejemajo ne izrazi tega, kakšne učinke proizvajajo. Zakaj vzrok mora učinkovati, kajti učinek ne vsebuje ničesar, česa ne vsebuje vzrok (vzrok je vzrok, če proizvede učinek).
Abstraktno govorjenje o nevladnih organizacijah nima nobene vrednosti, ker se vzroka in učinka nikjer ne prikazuje. Površno predstavljanje dejavnosti nevladnih organizacij govori o tem, da politika ne kontrolira denarja, ki ga država poklanja nevladnim organizacijam. Hočem reči, politika ne ugotavlja, ali sta vzrok in učinek notranje povezana in ali je izpeljana nujnost, ki jo udejanjata vzrok in učinek. Zakaj predmetna substanca ima dejanskost, ki jo ima kot vzrok v svojem učinku.
Politika vzrok in učinek in njihovo notranjo povezanost ne jemlje resno. Kajti če bi zvezo vzroka in učinka jemala resno, bi bil denar, ki ga daje nevladnim organizacijam, vezan na odnos vzroka in učinka. Dokler namreč vzrok in učinek ne bosta zaživela v odnosu, bo abstraktno poročanje o dejavnosti nevladnih organizacijah brez vrednosti ali ne dejansko.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba